'Končala sva zvezo in se dogovorila, da se vidiva čez 5 let' (o paru, ki se je želel prepričati, ali si je zares usojen)

Prepričana sta bila, da je zanju še prehitro, zato sta se odločila narediti premor in se dogovorila, da se ponovno vidita nekoliko kasneje – čez 60 mesecev.

'Končala sva zvezo in se dogovorila, da se vidiva čez 5 let' (o paru, ki se je želel prepričati, ali si je zares usojen) (foto: Profimedia) Profimedia
26. 9. 2019

Ko sem Howardu predlagala, da bi se lahko naslednjič videla šele čez 5 let, da preveriva, če sva si usojena, sem bila prepričana, da le praktično razmišljam. Pri moji ideji ni šlo toliko za romantiko, kolikor me je zanimalo, ali bova stavo dejansko izpeljala do konca.

Takrat sem bila stara šele 18 in ravno sem obiskovala prvi letnik faksa, on pa jih je imel 21. Skupaj sva bila od septembra, v tem trenutku, ko to pišem, pa je že pomlad. Kmalu bi se morala ločiti in oditi vsak na svojo stran države, on v San Francisco, jaz v New Jersey. Prihajajoča ločitev naju je prisilila, da sva ponovno premislila.

Najin pogovor v sobi študentskega doma se je odvijal nekako tako:

Jaz: "Mislim, da je to, da najdeš pravo osebo, odvisno od človeka, prostora in časa. Kaj, če sva oba drug za drugega prava, prostor in čas pa sta v tem trenutku napačna? Zapravila bi priložnost in obžalovala."

On: "Ali torej praviš, da bi morala ostati skupaj?"

Jaz: "Ne. Ne želim se poročiti s prvim resnim fantom. Pravim le, da si dajva drugo priložnost. Dajva se dobiti čez 5 let. Takrat bom stara 23, ti pa 26. In bova videla, če želiva biti ponovno skupaj."

Howard se je strinjal. Dogovorila sva se, da se dobiva pred newyorško javno knjižnico pred levom ob štirih popoldne na prvo nedeljo v Aprilu – pet let od te pomladi.

Obljubi sva zapisala na dolarski bankovec, ga raztrgala na pol in si izmenjala polovici, na katero je vsak od naju zapisal svojo obljubo.

Srečanje v javnosti bi minimaliziralo kakršno koli neželeno intimnost in zadrego. Četrta ura se nama je zdela smiselna, saj bi lahko začela s pijačo in če bi se vse dobro odvijalo, bi nadaljevala z večerjo in tako naprej. Če ne bi bilo v redu, pa bi preprosto šla vsak svojo pot.

Newyorška javna knjižnica je bila sentimentalna izbira; oba sva študirala angleščino, zaradi česar sva veliko časa preživela med knjigami. Bilo jo je enostavno najti, poleg tega pa je bila to stavba, ki bo najverjetneje obstajala tudi čez pet let – za razliko od restavracije ali bara.

Čeprav je bila prva nedelja v aprilu najina prvotna izbira, sem kmalu ugotovila, da lahko to pade na Veliko noč in moja mama, zaprisežena katoličanka, mi mojega odhoda v New York tisti dan nikoli ne bi odobrila, takrat imamo namreč družinsko praznovanje. 

Zato sva si s Howardom izmenjala polovici bankovca, prečrtala april in napisala maj ter si ju ponovno zamenjala.

Nato pa nisva uspela iti narazen. Pravzaprav sva ostala skupaj celo poletje in še naslednje šolsko leto. Najino razmerje se je dokončno zaključilo naslednji semester, ko si je on vzel premor in odšel živeti na Manhattan. Začela sem se dobivati z drugim, on je izvedel in to je bilo to. 

Do najinega ponovnega srečanja so morala preteči še tri leta in pol.

Ta čas sem dobro izkoristila. Bila sem v krajših in daljših zvezah. Pri kar nekaj fantih sem se vprašala: "Je on ta pravi?" Iz različnih razlogov odgovor nikoli ni bil "Ja." Bi morda bil odgovor pritrdilen, če se s Howardom ne bi dogovorila za srečanje?

Morda ja, morda ne. V vsakem primeru pa mi je večina mojih izkušenj z moškimi, tako kratko- kot dolgotrajnih, vedno bolj dajala občutek, da je Howard verjetno ta pravi, in da sem naredila prav, ko sem se nama odločila dati drugo priložnost.

Del najinega dogovora, ki ni bil zapisan na bankovcu, je bil, da ne bova za to nikomur povedala, kar sem v hipu pozabila. Na neki točki sem povedala svoji najboljši prijateljici. Načrt se ji je zdel kreativen, a vendar ji je bilo žal za tipa, s katerim sem se takrat videvala. Prav tako sem povedala svoji mami, kar je bila seveda napaka.

Na tisti dan, 5 let kasneje, sem živela v Minneapolisu.

Nahajala sem se v razmerju, ki je že nekaj mesecev stagniralo. S Howardom se že nekaj let sploh nisva slišala. Zaradi skupnih prijateljev sem (recimo, da) vedela, kje se nahaja, ampak živela sva v obdobju pred mobiteli, spletom in e-mailom. Obdobju, ko si lahko dejansko izgubil stik z ljudmi in nisi vedel, kako bi jih kontaktiral, četudi si to želel.

Prav to se je zgodilo z nama.

Kakorkoli, nekaj dni pred tisto prvo nedeljo v maju sem odletela domov v predmestje New Jerseya na obisk k svoji mami – z načrtom, da bi se čez vikend odpravila v mesto. Moja sestra je imela na Upper West Sidu stanovanje in popolnoma normalno je bilo, da prespim pri njej, saj sem to storila vedno, ko sem bila na obisku.

Ampak moja mama je vztrajala pri tem, da grem v New York takrat, ko moja sestra ne dela (ker je bila zaposlena v restavraciji, so bili njeni vikendi najbolj delovni).

"Ne," sem rekla. "Moram iti ta vikend. V nedeljo se dobim s Howardom."

To jo je ustavilo. "Nisem vedela, da sta še vedno v stiku."

"Nisva bila," sem rekla. "Ampak dogovorila sva se, da se dobiva letos, na prvo nedeljo v maju, zato moram biti v mestu."

"Kdaj pa sta se to dogovorila?"

"Pred petimi leti," sem rekla.

"O, moj bog! Pet let nazaj? Si znorela? Kaj ne živi on v Kaliforniji? Zaradi tega že ne bo priletel vse do New Yorka."

"Ja, bo. Prepričana sem, da bo tam."

Medtem ko sem bila na vlaku proti Manhattnu, je mama poklicala mojo sestro in ji naročila, naj mi tega ne dovoli izpeljati, saj se je bala, da mi bo zlomilo srce, če se Howard ne bo pojavil.

Ko sem prispela, mi je sestra rekla: "Svoje življenje skušaš živeti kot v filmu. Resnično življenje ne deluje tako. On se ne bo niti spomnil, kaj šele pripotoval 3000 milj (cca. 4800 km). Pripravi se na veliko razočaranje."

Nisem se strinjala.

Tisto popoldne in večer je morala delati, zato sem se (precej srečna) sama odpravila na sprehod od Upper West Sida do Midtowna. Nekaj minut pred četrto sem stala na drugi strani ceste od knjižnice, pregledovala majhno gručo pred njo, ko sem naenkrat zagledala Howarda, kako hodi proti stopnicam knjižnice.

Zagledala sva se, se nasmejala drug drugemu in si pomahala. Prečkala sem cesto, nakar sva se pred levom objela, nato pa sedla na stopnice in se začela pogovarjati.

Najin pogovor je trajal dva dneva. Zatem se je Howard z letalom odpravil nazaj v Kalifornijo. To je bil v trenutku najin "srečen konec". Najprej sem morala prekiniti zvezo z drugim tipom. S Howardom pa sva prav tako morala ugotoviti, kako bova živela v istem mestu.

Tisto jesen sem se zaradi službe za nekaj mesecev preselila v Bay Area. Nekaj mesecev kasneje se je on preselil v Minneapolis, kjer sva ostala dve leti, preden sva se preselila v New York. In ja, ko sva bila končno nazaj na vzhodu, sva se poročila.

Še vedno se upiram temu, da bi najino zgodbo poimenovala romantično. Prijatelji, ki so jo slišali, radi pretiravajo s podrobnostmi in govorijo stvari, kot je "In 10 let se nista videla?"

Pravzaprav je šlo za petletni načrt. In samo tri leta sva bila popolnoma brez stikov.

Ali pa rečejo: "In od nekdaj sta vedela …"

Ne, ravno to je bil ves smisel dogovora. Nisva že od nekdaj vedela.

Celo po ponovnem srečanju sva potrebovala nekaj časa, da sva se vselila skupaj. Ko sva se preselila v New York, sva se dogovorila, da bova, preden si kaj obljubiva, najprej videla, kako se bo izšlo z najinima službama.

Res pa je, da nama je zgodba pomagala, da je najino razmerje uspelo preživeti tudi nekatera težavna obdobja. Ne bi prenesla, če bi morala zgodbo zaključiti z "Na žalost se ni izšlo." S takšno zgodbo v ozadju sva seveda morala ostati skupaj.

A vendar še vedno vztrajam, da gre pri zgodbi za predvidevanje in preudarnost, ne pa romantičnost. Zgodbo sem do zdaj delila samo s tistimi, za katere sem bila prepričana, da ne bodo mislili, da sem želela svoje življenje živeti kot v filmu – s tistimi, ki bodo vedeli, da gre pri zgodbi za to, da o ljubezni razmišljaš pametno in ne pretirano optimistično.

Leta in leta sem zgodbo zaključevala s "Prepričana sem bila, da sem nama drugo priložnost dala le iz praktičnega vidika. V resnici pa se je izkazalo, da gre za dober načrt."

"No, načer je že morda bil praktičen," mi je pred kratkim rekel prijatelj. "Ampak dejstvo, da sta se oba pojavila – v tem je romantičnost."

Imel je prav. Šlo je za popolno zaupanje v drugo osebo – ne glede na opozorila drugih – in to je tisto, zaradi česar je najina zgodba romantična. Drug za drugega sva se pojavila [na tistem mestu, op. a.].

Zdaj sva poročena že 35 let. Howard se še vedno "pojavi" zame in tudi jaz zanj. Tisti raztrgani dolarski bankovec pa je uokvirjen in stoji na njegovi omarici.

Po predlogi Karen B. Kaplan prevedla in priredila: N. Š.

Preberi še: TAKO mu boš v hipu dala vedeti, da ga ceniš in potrebuješ (moški hrepenijo po tem!)

Priporočamo tudi: Legenda pravi, da med osebama, ki sta si usojeni, obstaja NEVIDNA NIT

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri