"Ko ti fant pove, da želi postati duhovnik …" (iskrena izpoved)

Kaj praviš, gredo razmerja in religija z roko v roki? 24-letna pisateljica Kara O'Neill pravi tako …

"Ko ti fant pove, da želi postati duhovnik …" (iskrena izpoved) (foto: Profimedia) Profimedia
13. 10. 2016

Jakoba sem spoznala leta 2009. Bil je star 16, jaz pa sem bila takrat 17. Od samega začetka sem vedela, da fant zahaja v cerkev dokaj redno. Takrat nisem bila verna, niti nisem veliko razmišljala o tem področju življenja.

Kot tipični najstniki, sva bila tudi midva mlada in zaljubljena, najina zveza se iz dneva v dan, tedna v teden, meseca v mesec krepila. Po šestih mesecih zmanjkovanja sva prvič seksala. Vse skupaj je bilo precej konservativno. Večino časa. Za oba je bilo prvič. Pred tem se nisva dosti pogovarjala o pogledih na seks pred poroko. Da ali ne, to takrat ni bilo vprašanje. A po tem je Jakob skoraj prenehal hodit v cerkev … Bilo je nekoliko čudno!

Začela sem ostajati pri njem čez noč v hiši njegove mame. Delila sva si sobo in posteljo ter imela aktivno spolno življenje.

Čez tri leta se je odločil za študij religije in teologije. Začenjalo me je skrbeti. Prav tako je v tistem času zopet začenjal redno obiskovati cerkev. Itak! Mogoče je študij ponovno prebudil njegovo strast, ne vem. Pripadal je neodvisni krščanski cerkvi in preživel večino vikendov tam. Da sem lahko bila z njim, sem ga v nedeljah spremljala k maši. Vedela sem, da mu vera že od nekdaj veliko pomeni, a v nekem trenutku se mi je zazdelo, da je le-to povsod postavil na prvo mesto. Ne glede na vse sem ga želela podpreti.

"Odločil se je za študij teologije"

Toda … medtem ko sem vestno obiskovala cerkev in Jakobu stala ob strani, sem spoznala, da mi to ni prav nič po godu, da večino svojega časa namenim nečemu, kar v resnici sovražim. Nasprotovala sem vsem naukom, ki so jih tam slavili. Šlo je za nasprotne si poglede. Tudi med nama.

V drugem letniku študija je sprejel veliko odločitev. Razlog za nenadno spremembo? Odločil se je postati duhovnik.

Seveda sem ga popolnoma podprla. Kljub temu sva bila še vedno noro zaljubljena in niti nisem želela razmišljati o dolgoročnih posledicah. Jakob se ni odločil za kariero, izbral je popolnoma nov, drugačen življenjski slog.

Po dveh letih sem končala svoj študij in si našla službo za polni delovni čas. S pomočjo njegove družine sva si skupaj najela in uredila stanovanje.

"Počutila sem se kot njegova majhna umazana skrivnost."

To bi morali bili razburljivi časi, polni lepih, skupnih trenutkov. A tega ni bilo ... Vera je bila sedaj tako velik del njegovega življenja! Jakob je bil zaskrbljen in poln dvomov, ko sva govorila o skupni selitvi. Počutila sem se kot njegova majhna umazana skrivnost. Toda kljub temu sem se zavedala, da je v težavni situaciji tudi on. Razpet je bil med željo po skupnem življenju z menoj in sledenju nauku, ki ga uči in zagovarja cerkev.

Šest mesecev po skupni selitvi pa se je zgodilo tole. Dan po službi me je poklical in mi ob koncu pogovora vendarle priznal, da čuti, kot da hodiva po dveh popolnoma različnih poteh. Počutil se je krivega zaradi najinega spolnega življenja. Povedal mi je, da se bo v polnosti predal cerkvi.

Nisem vedela, kaj reči. Počutila sem se, kot bi prejela močan udarec v želodec. Še vedno sem ga ljubila, a bila sem vsa iz sebe. Da bi lahko bila v njegovi prisotnosti, sem zopet sprejela odločitev o nedeljskih obiskih cerkve.

Lažne obljube res ni težko dajati. V cerkev sem šla po težkem telefonskem pogovoru le enkrat …

"Povedal mi je, da me ne ljubi več ..."

Dva meseca kasneje sem izgubila tla pod nogami. Jakob mi je povedal, da me ne ljubi več. "Spremenila sva se," je rekel. Povedal mi je, da je veliko vlogo pri odločitvi igrala vera. "S tako različnimi pogledi ne moreva več delovati kot eno. Nisva za skupaj."

Počutila sem se prazno. Moje srce je bilo popolnoma zlomljeno in priznati moram, sebe si brez njega lep čas nisem znala predstavljati srečne. Pravijo, da čas celi rane. Moram reči, slednje drži. Po nekaj tednih smiljenja same sebi, sem končno spet našla pravi fokus.

Najpomembnejša stvar, ki sem jo iz sila neprijetne situacije potegnila, je ta, da je imel Jakob popolnoma prav. Midva nisva bila rojena drug za drugega. Nisem se bila pripravljena spremeniti, niti on. Konec koncev ga popolnoma spoštujem. Stoji za svojim prepričanjem in upam, da on čuti enako, ko pomisli name. Tako sem vesela, da je zbral pogum in stopil korak nazaj!

Zdaj vem, da sva tako oba srečnejša, kot sva bila kdajkoli skupaj. Nihče od naju ne poskuša biti nekaj, kar v osnovi ni.

Prevedeno in prirejeno po predlogi Kara O'Neill

Preberite še: "Sedaj lahko le še povem svetu, kako sva se razšla" (iskrena izpoved bralke) in "Zato dobri fantje skrivamo, da smo dobri" (iskrena izpoved našega novinarja)

Priporočamo tudi članek: "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?"

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri