"Ko se je hotel ločiti, je bilo prepozno," iskrena zgodba zaljubljene v poročenega moškega

Ljubezen ne izbira. Zgodi se. In tako se lahko tudi sama znajdeš v položaju, ko se popolnoma zatrapaš v poroče­nega moškega. Prislu­hni, kako so ljubezen s poročenim doživljale naše tri sogovornice.

"Ko se je hotel ločiti, je bilo prepozno," iskrena zgodba zaljubljene v poročenega moškega (foto: Profimedia) Profimedia
9. 7. 2017

Obljube, skrivni sestanki, jok, hrepenenje in nepopisna sreča – vse to je sestavni del razmerja s poročenim moškim.

Vsekakor ne preveč spodbudno, kajne? Toda kljub temu se srce največkrat požvižga na razum. In ko je en sam pogled dovolj, da spoznaš, da si srečala sanjskega moškega, je že prepozno.

Osemmesečno čakanje

Tako pravi naša prva sogovornica, 28-letna Neža. “Spoznala sva se prek moje prijateljice, ki je na vsak način hotela, da spoznam ‘čudovitega moškega’, s katerim naj bi imela veliko skupnega. Ko sva si pogledala v oči, sem vedela, da je to to.

Čeprav je trinajst let starejši od mene, še nikoli v življenju nisem občutila tako močne povezanosti z nekom. Pri tem ni šlo le za fizično privlačnost. Ta je prišla šele pozneje.

Duhovno sva si bila zelo blizu in že najin prvi pogovor se je zavlekel pozno v noč. Prijateljica je medtem že obupala in odšla, midva pa sva še vedno sedela in se zaljubljeno gledala.

Kljub temu da je Neža vedela, da je poročen in da ima dva otroka, si ni mogla kaj, da si ne bi najprej z njim izmenjala nekaj SMS-ov, potem pa ga povabila k sebi domov.

“Zgodilo se je to, po čemer sem neskon­čno hrepenela. Bila sem z moškim, za katerega sem verjela, da je moški mojega življenja. Popolnoma sem se mu predala in nikakršne slabe vesti nisem imela.

Njegova žena in otroci so bili daleč stran. To je bil drugi planet, ki se mene ni dotikal. Le zakaj bi razmišljala o njegovem družinskem življenju, če bi me to samo motilo v moji sreči?”

Toda Neža je kmalu spoznala, da se njegova predanost ne more primerjati z njeno:

“Čeprav mi je sprva rekel, da sem njegova prva ‘zunajzakonska ljubica’, sem kmalu izvedela, da si je v času petnajst­letnega srečnega zakonskega življenja privoščil kar nekaj skokov čez plot.

Kljub temu, da sem bila nad tem dejstvom razočarana, se nisem pretirano obremenjevala s tem.

Tudi ko mi je rekel, da je z menoj samo zaradi seksa, sem bila prepričana, da to govori bolj zaradi sebe kot mene.

Predobro sem se zavedala, kako močno ga je potegnilo v vrtinec ljubezni, in upala sem, da si bo slej ko prej premislil in spoznal, da je to, kar imava, premočno, da bi dovolil, da mu tolikšna sreča spolzi iz rok.”

Dobivala sta se enkrat na deset dni, saj je rekel, da morava biti previdna: “Da naju lahko kdo vidi skupaj in da bi si s tem na glavo nakopal težave. Razumela sem ga in se podredila njegovi volji.

Tako sem večinoma hrepenela in štela dneve, ko se me bo vendarle usmilil in prišel k meni. Čakala sem na telefonski klic, SMS, karkoli, samo da bi se lahko prepričala, da misli name, da sem ‘z njim’.”

Ker je bil nenehno na službenih poteh, jo je večkrat vzel s seboj.

“Po njegovi zaslugi sem videla veliko evropskih mest, toda že na prvem od takšnih potovanj sem spoznala, kako globoko sega njegov strah, da naju bo kdo zasačil skupaj.

Tako se na sprehodih nisva držala za roke, pa čeprav sva bila v Parizu, mestu romantike, kaj šele, da bi me v javnosti objel in polju­bil. Najina intima se je tako vedno začela in končala za štirimi stenami. To me niti ni toliko motilo, kot me je bolelo. Zelo bolelo. Toda nisem se pritoževala.”

Nežina ‘pravljica’ je trajala osem mesecev in po njenih besedah jo je duševno zelo izčrpala.

“Edina, ki je vedela za najino razmerje, je bila najina skupna prijateljica. Ni mi dovolil, da bi o svoji ljubezni povedala komurkoli drugemu. Tako sem bila večinoma sama v svojem hrepenenju oziroma, kot to vidim danes, trpljenju. Izolirala sem se od prijateljev in družine in cele dneve čepela doma in čakala nanj.”

Njuno razmerje se je končalo kratko in jedrnato.

“Sredi belega dne mi je poslal SMS in v njem zapisal, da do njega čutim veliko preveč, da je to zanj preveliko breme in da je ‘najine pravljice konec’. Seveda se mi je porušil svet.

Nisem ga poskušala prepričevati, da je naredil napako, čeprav še danes menim, da jo je in da jo bo obžaloval do konca življenja. Napisala sem mu, da bom spoštovala njegovo odločitev, kar sem tudi res naredila.”

Ponovno ga je videla dva meseca poz­neje.

“Za rojstni dan me je poklical in me vprašal, ali mi lahko prinese darilo. Bila sem presenečena in seveda zelo vesela. Spet sva končala v postelji in v meni se je spet zbudila strast, ki sem jo morala prej dva meseca tlačiti v sebi.

Toda trajalo je le eno noč. Potem je odšel in spet sem bila prepuščena sama sebi ter nepopisnim čustvom ljubezni in trpljenja.

Kljub temu da sem tako kot prej vsak dan posebej čakala, da se bo spomnil name in me poklical, se to ni zgodilo. Počutila sem se kot poraženka. Postala sem močno depresivna in samo prijateljicam se lahko zahvalim, da sem se uspešno izvlekla iz vsega skupaj.”

Neža je svojega poročenega ljubimca prebolela šele, ko je pol leta pozneje spoznala sedanjega partnerja.

“Šele ob njem sem spoznala, kaj je srečna ljubezen in kako je, če ti jo moški izkazuje popolnoma odkrito, z besedami in dejanji, sredi ulice ali pa na samem, pred starši ali prijatelji.

Ljubezen je lepa, zakaj bi jo bilo treba skrivati? Moj nekdanji ljubimec se mi v tem smislu preprosto povedano smili. Zdaj vem, da nikoli ne bi mogla biti srečna z nekom, ki v imenu ‘ziheraštva’ in navidezne družinske sreče laže samemu sebi in taji ljubezen, ki jo čuti v sebi.”

Ko se je hotel ločiti, je bilo prepozno

Danes 30-letna Andreja je bila v razmerju s poročenim moškim močnejša kot Neža.

“Bežno sva se poznala kar nekaj let, preden se je med nama kaj zgodilo. Imela sva skupne prijatelje in se občasno družila. Bil je zelo prijeten moški, petnajst let starejši od mene, s katerim sem se zelo rada pogovarjala.

Niti na kraj pameti mi ni padlo, da je poročen, še posebej ne, ko sem ugotovila, da sem mu všeč in da me osvaja. Prav tako se mi je zdelo nemogoče, da bi imel toliko časa in da ne bi bil samski. Tako je začel prihajati k meni ‘na obiske’. Ker živim sama, je bilo moje stanovanje najbolj primeren kraj, kjer sva se lahko dobivala.”

Ko je Andreja izvedela, da je poročen, je bila že tako zaljubljena, da ji je bilo vseeno, da ga doma čakajo žena in družina.

“Poleg tega se je tudi on zatreskal do ušes in par mesecev sva bila nerazdružljiva. Seveda sem imela tudi napade slabe vesti, pa tudi on je občasno kazal vse znake strahu pred tem, da bi ga kdo zasačil z menoj.

To me je seveda zelo motilo. Zgodilo se je celo to, da sem mu rekla, naj gre k svoji ženi in naj bo z njo, ker se mi je to zdelo edino prav in pravilno. Toda čustva so bila premočna in razmerje sva nadaljevala.”

Ko je Andreja ugotovila, da bi bila rada z njim, mu je to tudi povedala.

“Nič mi ni odgovoril, zato sem ga vprašala, kaj si želi on. Že samo dejstvo, da sem morala vprašati, mi je bilo zelo mučno. Nikoli mi ni ničesar obljubljal, sem pa pričakovala, da bo sam od sebe kaj naredil, ne da bi mu morala jaz karkoli posebej prigovarjati.

Ker mi ni odgovoril, sem se odločila, da ga zapustim. Bilo mi je zelo težko, vendar sem vedela, da moram biti do sebe iskrena in da moram resnici pogledati v oči. Nisem mogla več živeti tako naprej.”

S tem njune zgodbe ni bilo konec.

“Še je prihajal k meni in še sva se ljubila, toda vsakič ko sva se dobila, se mi je zdelo, da se vedno znova spuščam v isti začarani krog, ki se le še poglablja. Vedela sem, da ne morem biti z njim, ker je preveč neodločen.

Nenazadnje je zamudil tisti vlak, ki ga je več mesecev čakal na postaji. Nisem mogla več ljubiti in spoštovati človeka, ki se ni bil pripravljen odločiti zame.”

Nekaj mesecev pozneje, ko je bila doba žalovanja za njo, je spet potrkal na njena vrata.

“Rekel mi je, da je razmišljal, da bi se ločil. Toda takrat sem bila že tako prepričana, da je bila moja odločitev pravilna, da sem mu v obraz povedala, da ne nameravam biti z njim in da naj se loči izključno zaradi sebe, ne zato, ker še vedno misli, da bova skupaj.

Zelo težko mi je bilo vse to povedati, toda morala sem, saj bi se sicer lahko še naprej slepil. Leto dni je potreboval, da se je sprijaznil s tem.

Prišel mi je povedat, da je prebolel, da lahko mirno živi naprej in da je vse v redu. Koliko je to res, ne vem. Od časa do časa še vedno potrka sredi noči, vendar mu na lep način povem, da nima pri meni več kaj iskati.”

Andreja pravi, da ji je njen bivši ljubimec še vedno pri srcu, saj je čudovita oseba.

“Z njim sem doživela zelo lepo in strastno ljubezen. Nikoli ne bi zamenjala te izkušnje. Tako kot je bilo težko, je bilo tudi lepo, tako da mi nikoli ni bilo žal, da sem se spustila v razmerje s poročenim moškim. Vesela pa sem tudi, da se vse skupaj ni predolgo vleklo in da sem lahko šla naprej.”

Po dolgih letih skupaj

Veliko srečnejšo zgodbo s svojim poročenim ljubimcem ima za seboj 33-letna Kristina, ki se je pred desetimi leti zaljubila v enkrat starejšega moškega.

“Najina zgodba je srečna, morda ena redkih zvez poročenega moškega s polovico mlajšim dekletom. Ne vem. Drugih ne poznam,” pravi Kristina, ki je svojega dolgoletnega ljubimca spoznala v službi.

“Ne vem, kako to, ampak zelo kmalu sva si bila zelo blizu, saj naju je družila ista ljubezen – knjige.”

Veliko sta se pogovarjala o vsem, kar je pomembno v življenju!

“Človeka spoznavaš in vzljubiš ne glede na vse. Iz iskrenega prijateljstva se je rodila ljubezen, ki sva jo morala iz sto razlogov skrivati,” pravi Kristina in nadaljuje, da nihče od njiju ni hotel nikomur pokvariti življenja.

“Včasih je bilo hudo, vendar je lepo prevladovalo. Zaupala sva si in vztrajala. Kot je rasel najin odnos, je raslo tudi upanje in vera, da bova enkrat skupaj.”

Kristini sta se potrpežljivost in predanost izplačali. Po sedmih letih skrivanja sta pred tremi leti končno zaživela skupaj. Njen ljubimec se je odločil, da se bo ločil, in pred letom in pol sta se tudi poročila.

“Ko se danes pogovarjava o tistih časih, skupaj ugotavljava, da drugačnega konca ni moglo biti. Ne vem, kaj bi brez njega, on pa tudi ne, kaj bi brez mene. Zgradila sva res lep odnos, morda celo bolj kot par, ki pred seboj ni imel nobenih ovir, preden je lahko zaživel tako, kot se za moškega in žensko, ki se imata rada, spodobi.”

Tudi velike razlike v letih Kristina ne vidi kot ovire, prej obratno.

“Z njim se lahko pogovarjam čisto o vsem. Družijo naju ista služba, konjički, veselje. Ponosna sem na naju, da nama je uspelo, kljub različnim odzivom družine in okolja. Oba sva vedela, da nama nihče ničesar ne more, če bova močna, in to drži.

Zdaj naju vsi lepo sprejemajo oziroma se s tem sploh ne ukvarjava. Vsak živi svoje življenje, vsak ima dovolj svojih težav,” pravi Kristina in obenem opozarja, da se je treba za lep odnos z nekom, ki ga imaš rad, truditi vsak dan, vedno znova.

“Ampak se izplača. Ne znam si predstavljati življenja brez njega, res. Ja, pa brez najine dve leti stare hčerke, ki je pravi sonček, tudi ne.”

Pripravila: Janka Menart

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri