Kako smo prišli do tega novega obzorja v seksualni identiteti?

Lezbijke, istospolni pari, biseksualci ... Ali v času, ko tako zvezdniki kot tudi vsakdanji ljudje ponosno oznanjajo svojo seksualno vsestranskost, še potrebujemo oznake za spolno usmerjenost? Cosmopolitanova novinarka Michelle Tea je raziskala, kako smo prišli do tega novega obzorja v seksualni identiteti in kam gremo. To je njena zgodba.

Kako smo prišli do tega novega obzorja v seksualni identiteti? (foto: Profimedia) Profimedia
26. 7. 2016

V zgodnjih dvajsetih letih starosti sem v soju sveč poljubila dekle. To je potem takoj postala moja najljubša stvar. V trenutku sem si želela, da bi moj fant izginil.

"Oh, moj bog, lezbijka sem!" sem pomislila.

Ko je Jessica postala moje prvo uradno dekle, je moj takratni fant obenem postal tudi moj zadnji fant, s katerim sem bila v romantični zvezi.

Seks z njim se mi je tako ali tako vedno zdel dolgočasen in predvidljiv. Seks, ki sem ga imela z Jessico, pa je bil kot temačen gozd, kot pravljica, v kateri sem se lahko popolnoma izgubila.

S to popolno tujko že takoj ni bilo več nobenih zadržkov. Imela je dostop do vsega, kar sem. In tako sem tudi jaz postala celota.

Okoli te izkušnje sem potem hotela osnovati svoje celotno življenje, kar mi je tudi uspelo.

Obnova moje hetero zgodovine me je pripeljala do spoznanja, da so dečki iz srednje šole, ki jih je gotska subkultura vabila k uporabi senčila za oči, bili zame v resnici le najboljši približek ženski.

Zato sem se znebila vseh čipkastih oblek, si nadela športno čepico in oblekla kratke vojaške hlače. Celo pobrila sem si glavo. Hotela sem jasno pokazati, da sem lezbijka.

Razkritje spolnosti se je pripetilo v devetdesetih letih, v času, ko je bitka za pravice istospolnih parov šele dobivala opazen zagon.

V času, ko je bila trdna, odločna, pa čeprav kontroverzna spolna identiteta zahtevana – češ, smo takšni, kot smo se rodili. Vse drugo je bilo sprejeto kot ponotranjena homofobija.

Pri dekletih, ki so se identificirale kot lezbijke, je to pomenilo, da je bilo vsakršno zanimanje za moške razumljeno izdajalstvo za gejestvo in feminizem.

Ljudje, ki so se takrat identificirali kot biseksualci, so bili za številne le izkoriščevalci situacije, ki so hoteli seks z vsemi, a ostati z eno nogo v varnem svetu heteroseksualcev.

Tiste, ki so se odločili izstopiti iz odločitve za spolno identiteto, pa so pravzaprav sprejemali kot popolne norce.

Za takšen militanten pristop so seveda obstajali razlogi. Ljudje, ki so tistikrat razkrili svoj drugačno spolno identiteto, so od domačih najpogosteje slišali, da je to le faza, kot oblak, ki potuje mimo sonca.

Ves svet se je trudil razveljaviti homoseksualne težnje, in če si priznal le trohico zadržkov do homoseksualnosti, so te potem silili, da si živel v tem mikroskopskem koščku dvoma.

Ne nazadnje je bil gejevski svet devianten, bolan, smrtonosen. Le zakaj bi kdo obrnil hrbet možnosti, da izkusi ljubezen z osebo nasprotnega spola?

Zato srednje poti ni bilo.

Ostala je le neomajna deklaracija popolne homoseksualnosti. In največja aktivistična skupina Queen Nation je zato skandirala glasno in brez dvoumnih sporočil: Tu smo, geji smo, navadite se.

Dve desetletji pozneje se lahko le čudim vsem spremembam.

Navdušujemo se nad zvezdnicami, kot so Kristen Stewart, Miley Cyrus, Cara Delevingne in Lily-Rose Depp, ki zavračajo potrebo občinstva, da bi dokončno opredelile svojo spolno usmerjenost.

Raje se oklicujejo za 'panseksualne', seksualno vsestranske, neodločene, nekje drugje na razponu poznanega.

Podobno se dogaja med vsakdanjimi ljudmi.

Nedavna študija spolnih identitet je zabeležila 31 odstotkov mladih, ki se identificirajo kot nekaj drugega kot hetero, v primerjavi z le 10 odstotki starejših v tej isti kategoriji.

Obenem se 48 odstotkov ljudi, starih od 13 do 20 let (generacija Z) identificira kot ekskluzivno heteroseksualni, v primerjavi s 65 odstotki ljudi, starih od 21 do 34 let.

Približno pred 15 leti je dr. Emily Nagoski na predavanju o biseksualnosti na univerzi v Indiani imela mladega moškega, ki je dvignil roko in rekel, da bi se verjetno manj ljudi identificiralo kot biseksualci, če bi bilo na svetu manj homofobije.

"Odgovorila sem mu, da menim, da če bi bili ljudje manj homofobični, bi se verjetno vsi identificirali kot biseksualci," se spominja dr. Nagoski.

Zakaj pa se ženske in moški ne bi odzivali na poželenja do ljudi istega spola ali pa le na občasno radovednost, če bi stigmo homoseksualnosti popolnoma umaknili?

Takšna svoboščina bi segala veliko dlje.

V kulturi, kjer sivina še vedno zamegljuje mavrico, bi se lahko tudi geji, ki so se pod kulturnim pritiskom identificirali kot popolnoma homoseksualni, predajali heteroseksualnim užitkom, brez občutka krivde, da bodo s tem razočarali celotno skupnost.

Prestavitev moje že tako komplicirane seksualnosti v striktno lezbičen odnos je bila postavljena pod vprašaj, ko je dekle, s katero sem bila v resnem razmerju, doživelo globoko odkritje, da je pravzaprav moški.

Ko sem potem sama pri sebi poskusila razumeti, kaj to pomeni za mojo identiteto, sem prišla do neke zelo iskrene točke svojega spoznanja, kjer sem si priznala, da me privlačijo tako ženske kot tudi moški.

S svojim novoodkritim transspolnim fantom sem ustvarila nov jezik.

Če so torej posamezniki, ki naredijo spremembo spola trans, iz latinske besede za 'na drugi strani', so ljudje, katerih biološki spol ustreza njihovi spolni identiteti cisspolni, iz latinske besede za 'na tej strani'.

Ker sem bila tako blizu trans - skupnosti, sem obenem začenjala razumeti prave omejitve biseksualne orientacije. Kot se je izkazalo, obstajata več kot dva spola – obstaja očitno cel spekter!

Seveda je trenutni premik k spolni vsestranskosti zelo blizu aktualnim spremembam v vedno večji vidnosti trans skupnosti.

Jill Soloway, ki je ustvarila z emmyjem nagrajeno televizijsko serijo Transparent, mi je razložila, da lahko transljudje drugim nehote razkrijejo, kateri spol jih v resnici privlači.

"So to lezbična ali gejevska nagnjenja? Ali mogoče hetero in spolno neodvisna nagnjenja? Morda so samo nagnjenja. Mogoče je samo seks. Mogoče je samo ljubezen."

Ko sva s fantom prekinila zvezo, se mi je zdelo, da bom verjetno končala v heteroseksualnem odnosu s cisspolnim tipom.

Vendarle sem bila nekoliko starejša in sem se hotela ustaliti, hetero moški pa so že programirani za takšno situacijo.

V tem, da sem po desetletju izrecno lezbičnih odnosov spet iskala fanta, je bilo nekaj čudovitega in uporniškega. A kljub noviteti te ponovno obujene privlačnosti me je realnost moških razočarala.

Svojo feministično naravnanost sem pripeljala na heteroseksualne zmenke in takoj naletela na moteče ovire. Tako naporno se je bilo prepirati o tem, da so transženske pravzaprav ženske in da punce, ki spijo z veliko tipi, niso cipe.

Po težkem obdobju takšnih zmenkov sem ugotovila, da hetero poročni zvonovi zame ne bodo zvonili. Hotela sem ob sebi imeti sorodno dušo in zame je to pomenilo, da moram ob sebi imeti žensko.

Družbene spremembe se sicer premikajo s hitrostjo počasi drsečega ledenika, a k sreči je popkultura že od devetdesetih postavljala temelje ideji spolne identitete brez etiket in se nadaljuje v novem tisočletju, ko je Julianne Moore pustila na cedilu Annete Bening, da se je lahko malce poigrala z Markom Ruffalom v The Kids Are All Right.

Serija Seks v mestu se je redno spogledovala s konceptom spolne vsestranskosti. Se spomniš epizode, v kateri je Carriejin fant razkril, da je biseksualec? Pozneje v seriji se je Samantha podala v resno razmerje z lezbijko Mario.

Podobna seksualna sproščenost je bila prisotna tudi v seriji Buffy the Vampire Slayer in zdravniški drami Grey's Anatomy (Talenti v belem). Ti televizijski eksperimenti pa so le odmev zmag v realnem življenju.

Ravno, ko sem hotela odnehati z zmenki, ki so vključevali vse spole, sem spoznala neverjetno seksi možato žensko, ki jo je nadvse zanimala tudi ideja poroke in družine. In to sva potem storili.

Čeprav je moja prvenstvena seksualna identiteta nekaj čisto nedoločljivega in zato neopredeljiva, je gejevsko življenje zame še najboljši približek, saj poudarja pripadnost tej skupnosti in obenem omogoča še dovolj prostora za raziskovanje.

A ko se obravnavam kot ženska, ki z drugo žensko vzgaja otroka, se moram vrniti k definiciji lezbijke, k etiketi, ki sem jo že pred leti zavrnila.

Moj odnos je lezbičen, tako me vidi javnost in v resnici nihče noče poslušati zapletenosti glede mojih seksualnih želja.

Sem bila takšna rojena? Mislim, da ne.

Kot veliko drugih žensk je moja seksualnost vsestranska. A na koncu dneva sem se odločila živeti gejevsko življenje. V tem, da hočem živeti življenje kot lezbijka, je čudovit občutek moči.

Obenem sem hvaležna za ves aktivizem, ki omogoča številne možnosti, tudi to, da si lahko v tej izbiri ustvarim družino.

Kako čudno in zanimivo bi bilo, če bi najin eno leto star sin odrasel v svet, kjer bi lahko na zmenke hodil s komerkoli, brez pomislekov, kakšen pomen ima to poleg čisto osnovnega povezovanja z ljudmi.

Takšen svet se skorajda zdi kot sanjsko draženje. Zato ga že težko pričakujem.

Po predlogi Michelle Tea priredil Darjo Hrib
Michelle Tea je avtorica, ki raziskuje gejevsko kulturo, feminizem, rasna in razredna vprašanja ter modo. Njena zadnja knjiga spominov How to Grow Up.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri