Kako sem se naučila imeti rada sebe (iskrena izpoved naše bralke)

"Spoznala sva se prek moje najboljše prijateljice. Začetki so bili kot v filmu – pravljični. Po dveh dneh pogovarjanja na družabnem omrežju, me je prišel iskat na letališče, kamor sem priletela z vikend oddiha v eni od evropskih prestolnic. Prišel je kljub temu, da sem ga prosila, da se srečava v bolj mirnem okolju kdaj drugič. Pa sem se pač sprijaznila in mu dala priložnost.

Odpiral mi je vrata avtomobila, prvi poljub se je zgodil na prvi snežni večer v letu, za valentinovo sva se odpravila na Bled.

Takrat sva se dobivala približno dva tedna, prijateljica me je v tistem času že opozarjala nanj, jaz pa sem jo, že zaslepljena in zagledana jemala z veliko rezervo.

Hvaležna sem ji, ker sem si kljub zanikanju zapomnila njene besede in bila na vse skupaj bolj pozorna.

Na poti domov z Bleda ga je poklical oče in zahteval da prideva k njim domov, da me spoznajo. Po zgolj dveh tednih poznanstva! Naj povem, da sem strogo proti prehitremu spoznavanju bližnjih saj menim, da je potrebno najprej dobro spoznati svojega partnerja, šele potem vse ostale.

Seveda sem se upirala z vsemi štirimi, oče pa kar ni odnehal, vprašal je če ima bolhe, da ga zato nočem spoznati. In tako sva šla.

Moje valentinovo se je kaj hitro spremenilo v živčen večer in komaj sem čakala, da bom spet doma med svojimi.

Čedalje pogosteje sem hodila k njim domov, ker si je fant to pač želel, jaz pa sem ga naivno upoštevala. To se je dogajalo med izpitnim obdobjem in seveda sem od mnogih izpitov, zaradi obremenjenosti s to zvezo uspela narediti le enega.

Očetove pripombe so bile čedalje hujše in vsakič težje sem jih tolerirala. Velikorat je komentiral kako sem naličena, kako oprijete hlače nosim, da ne omenjam njegovih vulgarnih pripomb ob vsaki manjši priložnosti.

Ker sem bolj sramežljive sorte mi je bilo seveda strašno nerodno. Kasneje se je lotil mojega študija. Nikoli ni mogel razumeti zakaj ne morem več dni ostati pri njih in se tam učiti za pomembne izpite, očital mi je da mu lažem, da pretiravam. Naj omenim, da sva se s fantom takrat mogoče poznala dober mesec.

Doma seveda niso bili navdušeni nad mojimi odhodi k njim. Nihče me ne pozna bolje od lastne družine, ki mi hoče zgolj najboljše, zato jih je upravičeno skrbelo.

Vendar sem se v tistem času prepričala, da zmorem misliti s svojo glavo in da mogoče ni problem v fantu in njegovem očetu, pač pa v meni. Prišlo je tako daleč, da sem se prepričala da sem jaz tista, ki se mora spremeniti.

Kmalu je prišel moj rojstni dan, en dan pred njim pa operacija modrostnih zob. Fantu sem že prej razložila, da se nekaj dni žal ne bova videla, saj bom okrevala. Ni se mi zdelo, da sem predlagala kakšno hudo stvar, po mesecu in pol poznanstva se mi nekaj dni brez, da se vidiva, ni zdelo nikakršen zločin.

Očital mi je kako sem lahko tako sebična, da me ne more videti za moj rojstni dan, da sem si sama kriva za operacijo, ki bi jo lahko plačala sama in si izbrala drug datum. Skratka, kot da bi se šlo zanj in ne zame. Vse to sem tolerirala. Na jutro rojstnega dne mi je pred hišo pustil čokoladno vrtnico, kar mi je seveda povzročilo slabo vest.

Ko pa sem ga poklicala, da bi se mu zahvalila pa mi v živo niti čestital ni. Rojstni dan sem tako preživela v krogu družine in še danes sem vesela, da se nisem dala.

Še cel nadaljni teden mi je po telefonu očital, kako sebična sem in da bi mi on z veseljem pomagal in skrbel zame. Še enkrat je situacijo obrnil nase, kot da okreva on in ne jaz.

Ko je moj obraz končno spet dobil dokaj normalno obliko sva se dogovorila, da pridem spet k njemu.

Vsa vesela sem odšla v Ljubljano, tam pa me je čakalo presenečenje. Peljal me je na polje, kjer sem jim s prijatelji pomagala zlagati drva. Tako sem preostanek tistega nedeljskega popoldneva preživela premražena na polju, klub temu da mi je zdravnik jasno povedal naj se fizičnim naporom še nekaj časa izogibam.

Očitno je v sekundi pozabil na vse obljube kako bo skrbel zame v času okrevanja. Kot da to še ni bilo dovolj, mi je zjutraj očital, da je moral prenašati moj slab zadah, ki drugačen pač ni mogel biti, glede na to, da sem imela polna usta šivov.

Verjetno si že vsak ki to bere misli, da sem si kriva sama ker sem ga prenašala. Saj sem tudi si, vendar ko enkrat padeš v tako zvezo, se navadiš takšne stvari tolerirati in svoje interese in pravice potisneš na stran. Postalo je še hujše.

Mesec dni kasneje sem praznovala rojstni dan v družbi prijateljic in ker je postal ljubosumen, da so one lahko z mano, on pa ne, se je pripeljal k meni domov in me odpeljal ven za dve uri. Prijateljice sem za ta čas pustila same in še zdaj sem jim neskončno hvaležna za potrpljenje.

Tisti dve uri se je jezil name, ker se po enem mesecu še nisem bila pripravljena spustiti v bolj intime zadeve. Potem pa brez lepega slovesa odšel. Napisala bi lahko še tri strani o vseh žalitvah, ki sem jih poslušala. Ena od hujših je bila krititiziranje mojih prijateljic. Vsakič znova sem se postavila za njim in res nikoli pustila, da bi imel prav.

Še danes sem srečna, ker vem, da se jim nisem izneverila. Pri vsem tem, naj ne pozabim na očetove komentarje, ki so se seveda nadaljevali. Prišlo je že tako daleč da se je lotil moje vere.

Zdaj, ko pogledam nazaj mislim, da mi je takrat postalo jasno, da del take družine nočem biti. Leopard ne menja svojih pik, tako kot se človek z močno zakoreninjeno miselnostjo ne spremija. Vedela sem, da si moram pomagati ven in končati zvezo.

Do takrat je seveda fant spoznal tudi mojo družino, kar obžalujem. Doma so počasi začeli opažati, da nekaj ni vredu in da se samo že mučim. Brez maminega prigovajanja naj zadevo čimprej zaključim, bi se verjetno mučila še kar nekaj mesecev.

Cela družina mi je pri vsem tem ogromno pomagala z nasveti in tako mi je na začetku drugega izpitnega obdobja v glavi kliknilo. Stvar moram končati, saj me čakajo pomembni izpiti, ki jih nemorem zanemariti, kot sem jih v prvem obdobju.

Želela sem, da se pogovoriva v živo, sam menim da s tem izkažeš spoštovanje nekomu. Ko sva se slišala po telefonu pa je stvar želel zaključiti kar on, saj se je zavedal mojih ohlajenih čustvev. Tako sva na njegovo pobudo po slabih petih mesecih od prvega srečanja končala kar po telefonu. Toliko o spoštovanju.

Čez nekaj mesecev je ven že vabil mojo bivšo sošolko. Kaj hitro se je izkazalo, da očitno nisem bila tako posebna kot mi je zagotavljal.

Po prekinitvi zveze mi je kar naenkrat iz ramen padlo na tone težko breme. V tistem mesecu sem brez večjih problemov opravila nadpovprečno število izpitov.

Od tistega junijskega dne naprej sem srečejša kot kdajkoli prej. Vem, da imam ob sebi prijateljice, ki si jih vsak lahko samo želi, družino, ki jo imam najrajši na svetu in še najbolj pomembno osebi, katero imam vsak dan rajši- samo sebe.

Ta zveza me je naučila, da se mora človek vedno postaviti zase in za tisto v kar vrjame. Verjamem, da je veliko punc dovolj sigurnih in samozavestnih, da se v tako zvezo sploh ne spustijo.

Zame je to izkušnja, ki je ne želim ponoviti nikoli več, iz nje pa sem se naučila nekaj pomembnih stvari, ki mi bodo v življenju še kako prav prišle.

Ko že misliš, da si močan, bodi še močnejši. Ko misliš, da si odločen, bodi še odločnejši. In ko si prepričan da se ceniš in se imaš dovolj rad, se imej še rajši. Zato punce, spoštujte se in nikoli se ne bodite pripravljene ustaliti za nekaj manj kot si zaslužite."

Imaš tudi ti za nas zgodbo, ki jo je treba povedati? Pošlji nam jo na: cosmopolitan.si@adriamedia.si.

Preberi še: Zgodba Slovenke, ki razkriva resnico o profesionalnih erotičnih masažah ali pa si oglej napovednike za top filmi, ki jih moraš videti v sezoni jesen/zima 2015.

Priporočamo tudi članek: Zakaj moški ljubijo drugače?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord