Kako preživeti družinsko kosilo, če te fantova sestra ne mara

Pri prvem srečanju z njegovo družino zagotovo obstaja nekdo, ki bo imun za vaše čare.

Kako preživeti družinsko kosilo, če te fantova sestra ne mara (foto: Profimedia) Profimedia
21. 3. 2016

Sestra. Lepa in prijazna beseda. Še posebno, kadar nam je ljuba oseba ”sestra po duši”, ker označuje sorodnost mišljenja ali celo usode. Lahko vzbuja predstave močnih žensk, ki so v oporo tudi takrat, kadar je to težko. Toda obstaja še sestra, ki je sestra vašega fanta. Tu se lahko mit o sestrski prijaznosti celo konča.

Srečanje s fantovo sestro

Ah, da, fantova sestra. Bila naj bi vaša prijateljica, povedala naj bi vam vse o vašem fantu, denimo to, da je, ko je bil še majhen, poskušal pojesti polža.

Morala bi biti vaš zaveznik proti močni sili, se pravi njuni materi. V resnici pa se to dekle, ki je na prvi pogled čisto prijazno, lahko nenadoma sprevrže v samega hudiča. Ampak to lahko vidite le ve.

Sama sem po letu dni bojevanja, ko bi skoraj izgubila svoje lastno dostojanstvo, spoznala, da se je veliko laže boriti z bivšim fantovim dekletom, se celo spopasti s časopisnimi slikami seksi modelov, ki si jih je na skrivaj izrezal, kakor z žensko, s katero ga vežejo krvne vezi! Ne verjamete!? Sergej, moj fant, je bil s svojo sestro Anjo v zelo tesnih odnosih.

Povedano drugače, skoraj oboževal je tla, po katerih so stopale njene noge. “Čudovita je, vzljubila jo boš v prvem trenutku,” mi je govoril tako, kot ljudje rečejo, “... ne morete zgrešiti, takoj za vogalom je”, pri tem pa natančno vedo, da boste izgubljeni tavali še ure in ure. Slutila sem, da se z Anjo ne bova razumeli.

Prvo srečanje je bilo natanko tako katastrofalno, kakor sem si predstavljala. Vedela sem, da je svetlolasa, modrooka boginja prava nočna mora skoraj vsake ženske.

Nisem pa pričakovala, da bo njen smeh podoben brbotanju zamašenega odtoka, da bo imela največje kapacitete požiranja alkohola, kar sem jih kdajkoli videla pri ženski, in neznansko raznolik spekter interesnih področij.

V primerjavi z njeno “čudovito pisanostjo” sem se počutila kot sprana, anemična, dolgočasna babnica. Na prvem srečanju naju je pozdravila oblečena v oprijeto črno majico in trendi kavbojke, v katerih bi bila sama prava matrona, njej pa so pristajale kakor ulite.

Osuplo se je zagledala v moj študentski raztegnjeni pulover. Izmenjali sva si enega tistih zamrznjenih smehljajev, ki so posebnost ženske vrste (moški takega ne zmorejo, tudi če bi temu posvetili vse življenje), ki je sporočal:

“Niti malo si nisva všeč, a ne bova dopustili, da bi moški karkoli posumil.”

Ko smo sedeli v restavraciji pri večerji, mi je uspelo osmoditi si lase, medtem ko sem poskušala prižgati svečo. In kje je bil Sergej, ko je bila njegova gospodična v ognjeni stiski?

Veselo se je krohotal in trepljal sestro po hrbtu. To je bilo slabo znamenje. V nasprotju s pričakovanjem, da je to oseba, s katero bi se družno zarotila proti tašči in v šali proti fantu, se je izkazalo, da je Anja okrog Sergeja zgradila zaščitno železno ograjo, ki je ne bi zmogla podreti nobena vojska.

Kadarkoli smo se srečali v troje – kar se je na Sergejevo vztrajanje dogajalo prepogosto – sva krožili druga okoli druge kot dva oprezna škorpijona. Anja je s svojimi petami trkljala tako kot s kleščami. Bodimo pošteni: bratska naklonjenost mojega fanta je v meni zbudila velikansko ljubosumnost.

Saj veste, ženske pač pričakujemo, da smo za svoje najdražje najbolj pametne, najlepše, z najboljšim okusom ... “Čisto je zmešana,” se je hahljal, ko jo je občudujoče gledal.

Moja ušesa pa so slišala: “V primerjavi z njo si precej dolgočasna.” Kadarkoli je privršala v pub (to je počela pogosto, še najraje je prišla, ko je ni nihče povabil), je pripovedovala zgodbe, v katerih so nastopali martiniji in moški, ki so jo hoteli ugrabiti in odpeljati v svoje čudovite vile.

Kako naj človek tekmuje s tem?!

Odkrito povedano, njene anekdote so name učinkovale kot osebne žalitve. Njena edina Ahilova peta je bil njen zajec, garjava, kosmata stvarca po imenu Gizmo.

Tudi jaz imam živali rada in Gizmo bi lahko bil dragoceno orodje za navezovanje najinih stikov, če ne bi bilo nerodnega besednega spodrsljaja.

“Ali ne trpi, takole ves dan zaprt v kletki?” sem vprašala, kar pa se je izkazalo za hudo nepremišljeno. Vprašanje je neprijetno obviselo v zraku kot smrdljiv zimski smog nad Ljubljano, ko dolge dneve ne zapiha veter, da bi ga razgnal.

“Pravzaprav ne potrebuje veliko gibanja,” se je glasil njen ledeni odgovor. In Sergejev prispevek? “Meni se zdi Gizmo čisto v redu.”

Še ena izgubljena bitka torej, majhna, a pomembna. Anja je bila prebrisana. Nikoli ni odkrito pokazala svojega prezira do mene, a je zmeraj naredila vse, da sem se počutila majhno, usmiljenja vredno, nepomembno bitje v njenem bleščečem, živobarvnem svetu.

Vse to se je izražalo v prefinjenih odtenkih. “Videti si vitka – ampak črna barva te naredi vitkejšo, kajne?”

Obe sva vedeli, da je tako. Sergej pa je kot moški ostajal blaženo neveden. “Ne bodi paranoična,” me je zavrnil, kadar sem predlagala, da bi se v troje dobivali redkeje.

“Obožuje te!” Hvala bogu, zdaj mi res ni več treba biti paranoična. Sergej je pobegnil s sodelavko, z blondinko z modrimi očmi in neznansko raznolikim spektrom zanimanj. Hm, od nekod mi zveni znano ...

Srečanje z dekletovim bratom

Obstajata dve vrsti bratov vaše najdražje in nobena ni preveč prijazna. Prva vrsta je Zaščitnik. To je dečko, ki se je oklical za varuha kreposti svoje male sestre (vedno je mala sestra, četudi je večja, starejša in pametnejša).

V mojem primeru je bilo Zaščitniku ime Aljoša, dekletu pa Vanja. Po nekaj tednih najine romance sem prejel prvi Aljošev klic (sledilo jih je namreč še veliko).

Če povzamem, mi je precej neposredno povedal: “Pusti mojo sestro pri miru!” S tonom, ki je dajal slutiti, da bi to morda res bilo najpametneje.

Ko sem odložil telefon, sem se obrnil k Vanji in jo vprašal, zakaj mi ni omenila, da je Aljoša bolestno zaščitniški tip, in zakaj se sploh vmešava v najin odnos. Odgovorila mi je: “Ne skrbi glede njega, on to itak vedno počne, a saj ne misli resno.”

Olajševalna okoliščina je bila, da je Aljoša živel na Japonskem. To je bil tudi edini razlog, da je uporabljal telefon, namesto da bi mi grozil na vratih.

To me je pomirilo in mi dalo čas za tuhtanje, zakaj se je postavil za Vanjinega angela varuha. Ali je šlo le za preprosto bratsko skrb? Za upravičeno zaskrbljenost zaradi sestrine neustrezne izbire partnerja?

Priznam, bil sem deset let starejši od Vanje, kar naj bi bil razlog, da me je Aljoša imenoval “tat otrok”. No, to se mi je zdelo nekoliko pretirano in neokusno.

Vanja je bila odrasel človek in se je zavedala svojih odločitev. Nisem bil bankrotiran, neodgovoren postopač. Z vso potrebno skromnostjo – Vanja bi jo lahko odnesla (in v preteklosti jo tudi je) mnogo slabše. Zaljubila sva se, kaj je bila torej njegova težava? Stalni Aljoševi klici so me napeljali k nadaljnjemu razmišljanju.

Znanstveniki pravijo, da ima bratsko zaščitništvo genetski izvor: sestrin otrok nosi dragoceno četrtino bratovih genov, zatorej se zdi, evolucijsko gledano, smiselno, da brat poskrbi za sestrino dobrobit in se prepriča, da si je izbrala ustreznega moškega za reprodukcijo.

Toda v Aljoševem primeru je teorija propadla.

Sem namreč povsem spodoben moški z dobro kariero, s še boljšimi perspektivami in svojimi zobmi. Če bi imela z Vanjo otroke, bi bilo za najino potomstvo dobro poskrbljeno. Zatorej njegovo nestrinjanje ni moglo imeti evolucijskega oziroma darvinističnega pojasnila.

Po viharnem poldrugem letu sva se z Vanjo razšla. Aljoševi klici so bili sicer manj pogosti, toda vendarle jih ni bilo konec, sam pa vem, da je to obarvalo odnos med Vanjo in mano.

Nikoli nisem odkril pravega razloga za njegovo vmešavanje in, hvala bogu, Aljoša se v Slovenijo v tem času, ko sva bila z Vanjo skupaj, ni nikoli vrnil. Morda se vam zdi Zaščitnik najhujša zvrst bodočega svaka, a se motite. Brat (ali eden od staršev), ki se vmešava, nekako utrjuje ljubezen.

Odnos postane “midva proti vsemu svetu”, zgodba Romea in Julije. Drug drugemu sta bolj zavezana prav zaradi tega, ker je odnos prepovedan (kot vidite, meni in Vanji to ni pomagalo).

Toda dolgoročno prinaša še večjo škodo, če postane brat vašega dekleta vaš najboljši prijatelj. Tak brat v resnici deluje na odnos rušilno.

Zanimivo, Vanjin drugi, starejši brat je bil Prijatelj. David je bil mojih let, rad je imel pijačo in smeh.

Bil je trmast, dokaj lena žlobudra, precej podoben meni, kakor me je opozorila Vanja. Začelo se je nedolžno. Z Davidom sva šla včasih na pivo ali dve, ko Vanja zaradi službe ni imela časa. Marsikateri popoldan sva preživela ob biljardu in pozneje je vse skupaj postalo malo nerodno. Davida sem začel vabiti z nama na koncerte, v kino, galerije, kamorkoli.

Zakaj?

Ker mi je bila všeč njegova družba. Ker me je spominjal na Vanjo – bil je bister in veseljaški –, toda odnos z njim je bil brez pritiskov, ki jih prinese intimni odnos, brez seksualnega stresa in ljubosumja. Nekega večera se mi je posvetilo. Kraljevsko okajen sem sedel z njim v baru. Po mobilnem telefonu sem poklical Vanjo in se ji tuleče opravičeval za zamudo. Potem me je zadelo kot strela z jasnega: v Davidovi družbi sem se počutil bolje kot v njeni.

Če bi ne bil heteroseksualno usmerjen, bi najbrž zahajal na zmenke z Davidom. Pravzaprav, če sem odkrit, sem na zmenke z njim že hodil. Vanja je bila David z bujnim oprsjem in seksi hojo. Istega večera sva se Vanjo razšla. Popravek: pustila me je. Spominjam se besed, ki jih je uporabila, ko mi je to povedala.

“Nekako se mi zdi, da si mi preblizu, preveč prijateljski. Si kot ...,” pogledala me je v oči, “… kot brat.” Kot brat? Sprašujem se, katere vrste.

Kako preživeti srečanje s sorojencem?

Irma Kurtz priporoča naslednje strategije:

1. Na prvem srečanju s sorojenci imejte v mislih, da ste v resnici tekmice, outsiderke. Vaša naloga je, da pomirite njihove strahove, da boste svojega partnerja za vedno ločile od njegove družine.

Obnašajte se neogrožajoče in taktično premišljeno, čeprav boste morale zaradi tega morda malo zaigrati in se rahlo izneveriti sami sebi.

2. Opazujte dinamiko med vašim partnerjem in njegovimi ali njenimi sorojenci. So med seboj oblastni, prijazni, zbadljivi?

Način, kako obravnavajo drug drugega, vas lahko pripravi na to, kako bodo pozneje ravnali z vami.

3. Si želite, da bi se z njimi dobro razumele? Opustite predsodke in vnaprej pripravljene okvirje. Srečajte se z njihovimi sorojenci odprto in s pozitivnim zanimanjem zanje, ki se kaže že s prvim stiskom roke.

4. V fanta ste zaljubljene, kar pa ne pomeni, da morate imeti rade tudi njegove brate oziroma sestre, le sprejeti jih je treba.

Napisala: Natalija Dežman

Preberi še:  Ljubezen, v kateri je vse (tudi na tone kemije), je mogoča, a ima en nujen predpogoj ali pa Štiri Slovenke iskreno o tem, kako se razumejo s taščami

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri