"Kako mi je ljubimec rešil zvezo" (iskrena izpoved Slovenke)

Je imel drugo, sem jo najprej vprašala.

"Ne, ni je imel. No, sanjaril verjetno je o marsikateri, a mene je mučilo to, da ni nič več sanjal o meni, kaj šele da bi sanje uresničeval v najini postelji.

Pa saj v resnici ne vem, kaj je bilo prej. Kura ali jajce? To, da ga nisem več privlačila, ali to, da se jaz nisem več počutila privlačne. Je moja zadnjica zrasla, odkar je on ni več pogledal, ali je zrasla, ker sem se zanemarila kot ženska? Verjetno celo to drugo.

Živela sem mimo njega in on mimo mene. Otopela sem in taka je bila tudi moja vagina.

Če je bilo treba zadovoljiti sebe in svojega moža, nisem bila za nobeno rabo več. Uporabna sem bila samo še kot mama mašina, tu sem imela vse pod kontrolo. Toliko sem se ukvarjala s tem, da sem kontrolo izgubila kot žena, kot ženska. Odkar sem spravila na svet dva otroka, sem se obnašala, kot da sem kot ženska opravila svoje in mi ni treba več seksati.

Ampak … zdaj vso krivdo pripisujem sebi, čeprav sva v odnosu dva. Če bi bil on moški, kot je treba, me ne bi samo gledal v rit, ampak bi me zgrabil zanjo, in to tako, da bi v momentu izpuhtel ves moj nadzor.

On pa se je umaknil, čakal na boljše čase in sanjal o drugih. Vedela sem, da je svoje fantazije izživljal na računalniku, verjetno pa tudi kdaj v realnosti. Se mu zame ni bilo treba več truditi, ker me je prikoval nase z otrokoma? Ironično, v bistvu sem zanj postajala bolj nedosegljiva kot vse tiste njegove iz sanjarij."

Smo taki po naravi? Za samoumevno jemljemo tistega, ki ga imamo ob sebi, in si želimo tistega, ki ga nimamo?

Namišljeno dodano vrednost pripisujemo nekomu, o katerem lahko sanjamo in damo domišljiji prosto pot, da si ga ustvarimo po svojih idealnih merilih; tisti, ki ga imamo pred nosom oziroma na dosegu roke, pa postane preveč realen in tak tudi nezanimiv.

Le kdo se ne naveliča vsak dan jesti ene in iste jedi, medtem ko od vsepovsod diši po eksotičnih začimbah, mi je nekoč rekel navihan prijatelj. Seveda smo čustveno zreli in spolno že zdavnaj ukročeni in s partnerjem smo si dali zaobljubo, da si bomo delili življenje, vse njegove grenke in sladke sestavine, zato ne skačemo ravno vsak dan čez plot v tuji vrt, a si vseeno včasih brbončice zaželijo nekaj nevsakdanjega okusa. Ki je toliko slajši, dokler ga v resnici ne okusimo.

Ja, domišljija je svet neskončnih dimenzij, v katerem je vse dovoljeno. Vsi poznamo spoštovanje, zaupanje, iskrenost in kar je še teh čudovitih besed, ki pa, roko na srce, niso ravno seksi. Vse te pomembne sestavine ljubezni so tako plemenite, a nam se bodo prej šibila kolena ob pogledu na tistega, s katerim si jih ne delimo, saj občutimo vznemirjenje ob neznanem, novem, drugačnem.

To je seksi in tega pogosto primanjkuje doma, saj je obratno sorazmerno z vsemi prej naštetimi sestavinami ljubezni. Pa se moramo res za ognjem ozirati zunaj domačega ognjišča?

"Ko sva po več letih ostala sama, v dvoje, otroka sta šla za nekaj dni na počitnice k mojim staršem, sva bila izgubljena,"

nadaljuje moja sogovornica. "O čem naj govorim z njim, če ne o otrocih? Mogoče bi bilo bolje, da sploh ne mislim na govorjenje, ampak na akcijo, toda pozabila sem vse mehanizme zapeljevanja, seveda to ni kot vožnja s kolesom, če v tebi ne divja kemija.

Nisem našla gumba v sebi, da bi se mi začelo dogajati.

Bilo je sicer napeto kot na prvem zmenku, ampak na enem od tistih, ko čakaš nujni klic prijateljice, ki ji je ravno takrat crknil avto sredi ničesar. Kako naj se izgovorim in pobegnem, sem se spraševala, v zraku pa je visela dilema: če se zdaj ne dava dol kot včasih, je z nama konec? Tistih nekaj spolnih zbližanj, ki nama jih je uspelo izvesti v preteklem letu, je bilo mehaničnih, bolj podobnih operaciji slepiča.

Je vse umrlo med nama? Je bila res za to kriva moja vse večja rit? Ali bova okrivila kar otroka, ki sta nama pobirala večino prostega časa? Samo sama sva bila kriva za to suho obdobje!"

Zgodi se pogosto, da znotraj rutine izgubimo tisti pravi občutek za partnerja in tudi zase.

Ne zapeljujemo se več kot nekoč, ne trudimo se za intimne trenutke, in medtem ko spimo na lovorikah, strast vztrajno ugaša.

Če imamo srečo, je včasih dovolj, da nam nekdo tretji zlepa pokaže, da je naš partner še vedno vroča roba. Če je všeč njej ali njemu, ni za v staro šaro, poleg tega se hitro vklopi alarm za ogroženost. Sploh če se nam je partner oddaljil.

Ko ga pogledamo z njenimi ali njegovimi očmi, se tako lahko v hipu spet vžge iskra ali kar požar v zakonski postelji. Ogenj je spet tu in težava je rešena. Če smo že preveč zašli in se ne najdemo več na skupni poti, pa nam to, koga smo izgubili, včasih kdo tretji pokaže tudi zgrda.

Šele ko v objemu druge osebe izgubimo svoj nekdanji predmet poželenja, dojamemo, da je to še vedno naš predmet poželenja. Ampak v tem primeru je lahko že prepozno ...

"Potem pa se je zgodilo,"

kolegica končno preide k bistvu.

"Mož ni mogel več voziti sina na tenis, zato sem to nalogo prevzela jaz. Tam sem redno videvala nekega očka, ki se mi je že prvič vtisnil v spomin. Po nekaj tednih sva klepetala ob igrišču, potem pa kmalu zavila na kavo. Ni bil moj tip oziroma ni bil tip, kakršne sem izbirala, ko sem bila še v igri in ko je bila moja postava še nečemu podobna. Bil pa je prijazen, pozoren, odličen sogovornik in zelo duhovit.

Najino kofetkanje je postalo redno in naenkrat sem ugotovila, da se spreminjam, da kot barbapapa dobivam nazaj svojo prejšnjo obliko.

Hotela sem mu ugajati, zato sem najprej zavila k frizerju. Vsakič pred tenisom sem dobro razmislila, kaj bom oblekla, in za ta namen sem morala kmalu po nakupih. Oblekla sem ženstveno krilo in se počutila vse bolj živo.

Med nama z 'očkom' se ni zgodilo nič telesnega, a moj mož je kmalu opazil spremembo v meni in na meni. Seveda je postal sumničav. Spraševal me je, za koga se tako 'rihtam' … Nekajkrat se mi je približal in me lopnil po riti ali mi dal poljub na vrat. Ob tem nisem ostala hladna. Prebujal se je libido, zaželela sem si seksa, a sem najprej pomislila, kako bi bilo, če bi se me dotaknil 'očka'.

Toda on je bil zadržan, tradicionalist, kot si je sam rekel, ni mu bilo do skoka čez plot, še vedno pa se mi je nasmihal čez mizo ob kavi. Nedolžno, pa vseeno tako, da sem našla pot nazaj do sebe.

Toliko me je 'zrajcal', da sem tisti večer moža potegnila k sebi. Bila sem sumljiva in namesto seksa se je najprej začel prepir. Povedala sem mu zanj.

Povedala sem, da mi ni privlačen, da pa me privlači, ker se do mene vede, kot da sem jaz privlačna. Najprej mi ni verjel, da se ni nič zgodilo, a si ni mogel pomagati in me je napol v jezi in napol v strasti naskočil. In potem zjutraj še enkrat. Ni mu bilo dovolj. Ko žejni začne piti vodo …

Od tu naprej sva se spet redno mečkala.

Z 'očkom' sem nehala hoditi na kavo, pa vseeno sem še kdaj ujela njegov pogled in nasmeh. Zavestno in z namenom. Spomnil me je na to, da sem ženska s svojimi potrebami in željami, še bolj pa na to, kako je mož včasih norel ob pogledu na mojo rit.

In po novem je enako, a zdaj to tudi cenim. Ne zdi se mi več samo po sebi umevno. Pa čeprav vem, da zraven velikokrat pomisli, kako me je gledal in si me kot prepovedani sadež želel drugi. Če to pomaga, pa naj!"

Še tri zgodbe ...

Maša, 35

"V odnosu sem naletela na obdobje ohladitve. V postelji ni bilo več vroče, niti mlačno ni bilo več, vse skupaj me je začelo dolgočasiti, to sva počela samo še zato, ker sva mislila, da morava.

Vedela sem, da potrebujeva svež veter, a nisem vedela, v katero smer naj piha. Ker se o tem nisva pogovarjala, sem brcnila v temo, ko sem mu predlagala snemanje akta, bil je ves paničen, češ da bi to lahko kdaj prišlo komu drugemu pod roke.

Potem sem na plan privlekla igračke, ob katerih se je počutil, kot bi mu odrezala junaka med nogami. Kaj to potrebuješ, ti ni dovolj?

Vsega sem imela jaz dovolj, zato sem si začela iskati svoj 'gušt' v virtualnem svetu. Kmalu sem se z nekom 'dobro razumela' in seks z njim, ob katerem se nisem niti počutila, kot da varam, je bil na mojem dnevnem redu.

Znal je obračati besede, vmes sva si poslala kakšno fotko, na kateri se je videlo vse drugo, le obraz ne, srečati se nisva imela namena – tak je bil najin dogovor.

Znal me je tako 'znervirati', da mi ni bilo več dovolj samo virtualno in sama s sabo, zato sem se začela čisto drugače odzivati na moža. Intenzivno! Temu ni bilo nič jasno, a se ni pritoževal, začel je uživati na polno. Očitno sem bila jaz tisti svež veter, ki ga je odnesel v neznane višave, globine in doline.

Seks je bil drugačen, veliko bolj čuten, globok, a hkrati tudi bolj 'pokvarjen', umazan, zame sanjski. V virtualnem svetu me je nekdo podžgal, da sem s svojim moškim doživela vsakič nov vrhunski seks. To je za moje pojme situacija win-win, saj ob tem nihče ne trpi, vsi v tem 'trojčku' se imamo dobro. Ne govorim v pretekliku, saj se še vedno vračam v ta vzporedni svet po svoj afrodiziak."

Matevž, 44

"Z Anjo sva bila na dveh povsem različnih bregovih in nisva več našla mostu drug do drugega. Pogovarjala sva se malo, seksala še manj. Bilo je težko vzdušje, kot da je vse izgorelo in ni ostala niti žerjavica.

Nekoč smo z družbo ponočevali in z eno od žensk sva se v pogovoru malo odmaknila od preostalih.

Z nekaj alkohola v riti sem ji začel razlagati o svojih težavah. Pogovor je šel v zelo intimno smer in pozabila sva na druge, ki so se sproščeno pomenkovali o vsakdanjih rečeh, se hecali in smejali. Midva pa sva imela težko debato.

Spregovoril sem o odnosu z mojo, ki ni bil ničemur več podoben, ona pa mi je poskušala svetovati. Bolj kot njeni nasveti sta mi bila pomembna bližina in občutek, da je nekomu mar, da me sploh posluša … Skozi to sem ugotovil, kako pogrešam svojo žensko, njeno bližino, pogovor, ki sva ga včasih razvlekla dolgo v noč.

Zaradi alkohola sem čutil tudi, kako se prebuja moja moškost, ki je predolgo spala zimsko spanje. Ni šlo za kolegico, šlo je zame – za to, da sem čutil, da ga še vedno imam v hlačah.

Ko sva ta večer z mojo prišla domov, sva se začela burno prepirati. Pokazala je ljubosumje do kolegice, s katero sem se v lokalu dolgo pogovarjal. Moram priznati, da mi je neznansko prijalo! Prijalo mi je, da je spet pokazala čustva, pa kakršnakoli že. Ugajalo mi je, da sva spet nekaj čutila, oba.

Prepir se je prevesil v seks iz ljubosumja, iz upora, iz potrditve … sploh ni pomembno, bilo je res vroče in izžeta sva zaspala. A naslednji dan je bilo vse drugače. Med nama so se znova vnele iskre, tiha maša je bila prekinjena, odnos se je lahko spet začel nekam premikati.

Kolegici sem bil nadvse hvaležen, da je bila tisti odločilni sunek, ki je razpihal najin odnos, da je končno spet zagorelo in nisva za vedno ostala na pogorišču najine ljubezni."

Lina, 32

"Z dragim sva imela nekaj časa sušno obdobje.

Minilo je kar nekaj mesecev, ko se nisva spravila k delu. Prijateljice so mi govorile, da je to zelo slab znak, da se ne bova več pobrala, da ni poti nazaj. Spomnim se, da sem bila jaz tista, ki je še vedno poskušala zanetiti ogenj, privlačnost je še bila, vsaj z moje strani.

On naj bi bil preveč zakopan v delu, imel je absolutni fokus na reševanje problemov v službi, a na koncu dneva oziroma zjutraj, ko sem se zbudila in dojela, da mi je prejšnjo noč spet spodletelo pasivno zapeljevanje (nikoli nisem napadala neposredno, vedno malo iz zasede), nisem več vedela, ali ga zagovarjam sama pred sabo in si lažem ali on laže meni.

Nekoč sem mu mimogrede in celo malo v strahu povedala, da mi je sodelavec naravnost rekel, kako bi me ...

Najprej tega sploh nisem povezala, ampak ta večer sva se z dragim ljubila kot že dolgo ne. Igro je začel on, začel jo je odločno in posesivno. Z veseljem sem se predala. In ni se končalo. Naenkrat sva bila spet po starem oziroma bolj po novem.

Prijateljice niso mogle verjeti, spraševale so po receptu oziroma kaj sem naredila z njim. Ko mi je sam priznal, sem šele vse skupaj sestavila v logično celoto. Misel, da si me sodelavec tako želi, je v njem prebudila slo, predvsem ga je vzburjal občutek, da si me 'tisti revež' želi, on pa me dejansko lahko ima.

Vseeno mi je, kaj ga vzburja, saj imam jaz največ od tega. In če sem iskrena – ko je njemu bivša pošiljala sporočila, kako ga pogreša, sploh v postelji, in mi je ta sporočila prav po petelinje kazal, je tudi v meni podivjala podobna posesivna strast."

Napisala Mojca Zemljak za revijo Elle (junij 2018)
Fotografija: Shutterstock

Preberi še: "Kdaj spustiš bivšega nazaj - in kdaj ne?" (svetuje Cosmo novinar)

Priporočamo tudi: Mama Meghan Markle je spregovorila o svojem najljubšem delu kraljeve poroke

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol