Opravljanje in govorice: Kako dolg je pa tvoj jezik?

Nekateri imajo velik nos in štrleča ušesa, drugi pa dolg jezik – v prenesenem smislu, seveda. To so tisti, ki radi opravljajo in širijo govorice, kar je vsem dobro znan pojav že vse od takrat, ko so nastale prve družbe.

Opravljanje in govorice: Kako dolg je pa tvoj jezik? (foto: Shutterstock) Shutterstock
27. 6. 2012

Preden smo dobili splet ... ne, pravzaprav še preden so izumili radio in televizijo ... eh, celo preden so se pojavile prve pisave, so že obstajale govorice kot edini komunikacijski kanal, po katerem so potovale novice. In čeprav smo v informacijsko-komunikacijski dobi, so govorice še vedno pomemben in neizogiben del našega življenja. Morda celo vsakdana?

Kljub temu so govorice in sorodno opravljanje slabo raziskan pojav. Znanstveniki se strinjajo, da ju je težko že samo opredeliti, kaj šele proučevati, saj gre za nekaj, kar se v glavnem širi ustno in se tiče določenih krogov ljudi, do katerih raziskovalci nimajo vedno dostopa ali pa vanje ne morejo posegati dovolj globoko.

Če te zanima eden od načinov, kako ta dva pojava pravzaprav definiramo, za začetek lahko poškiliš v Slovar slovenskega knjižnega jezika in prebereš, da 'opravljati' pomeni "pripovedovati kaj resničnega, vendar slabega o kom", 'govorica' pa je tisto, "kar se širi navadno s pripovedovanjem".

Med govoricami in opravljanjem

Strokovnjaki, kot si lahko misliš, se s tema dvema kratkima in jedrnatima definicijama niso zadovoljili, zato so se lotili podrobnosti.

Jean-Noël Kapferer, profesor za marketing na Visoki komercialni šoli v Parizu, v svojem delu z nas­lovom Govorice (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010) ugotavlja, da je govorica predvsem informacija, ki zgodbi o nekem človeku ali dogodku prinaša nove elemente, njen namen pa je, da ji poslušalec verjame ne glede na to, ali je utemeljena ali lažna.

"Če govorico definiramo kot nepreverjeno informacijo, ki kroži, jo bo javnost še teže prepoz­nala, kajti govorica se po navadi predstavlja kot preverjena, še več, kot pričanje iz prve roke."

Doc. dr. Mojca Ramšak s Fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani pa je v svoji knjigi Žrtvovanje resnice (Maribor: Litera, 2006) povzela razmerje med opravljanjem in govoricami. Po njenem mnenju se opravljanje "po navadi dogaja znotraj neke družbene skupine in predstavlja njen interni govorni in kulturni repertoar, medtem ko imajo govorice največkrat zunanje vire in se nanašajo na dogodke, ki presegajo meje družbene skupine."

Od tri do neskončno

Za opravljanje so potrebne (najmanj) tri osebe: opravljivec, poslušalec in tarča, ki se morajo med seboj poznati, kar je seveda logično, če opravljanje poteka v okvirjih določene skupine ljudi.

Dejstvo je, da se prav v vsaki družbi najde kdo, ki ima vedno na zalogi kakšno vročo novico. Takšni osebi Ramšakova pravi nepopravljiv opravljivec in na splošno pripiše, da imajo opravljivci običajno nizko samopodobo, veliko potrebo po priznanju in malo zaupanja v ljudi, poleg tega pa imajo tudi malo tesnih prijateljev in več površnih znancev. Tak človek mora opravljati tudi zato, da z drugimi ohranja stike.

Pri govorici pa je drugače. Izmisli si jo lahko ena sama oseba, v svet pa jo nato ponese, če je tema zanimiva in pritegne pozornost ljudi, neskončno število jezikov. Ramšakova pravi, da se govorice bolj širijo med člani povezanih skupin – na podeželju, na primer, imajo govorice večji učinek kot v velikem mestu. Pomembno vlogo imajo tudi frizerji, trgovci iz manjših trgovin in poštarji, ki s svojimi strankami radi poklepetajo o marsičem in za nič na svetu ne izpustijo novic o tem, kaj počnejo drugi.

Zakaj sploh opravljamo

Se strinjaš, da opravljanje ni najbolj moralna stvar na tem svetu?

Tako misli večina, a kljub temu govorice še vedno veselo krožijo po svetu. Kapferer se je vprašal, zakaj, in nanizal nekaj možnih odgovorov. Po njegovem govorimo, da bi mi sami ali drugi kaj novega izvedeli, da bi koga v kaj prepričali, da bi se osvobodili, da bi si pridobili naklonjenost in – najpreprostejši razlog – da bi nekaj povedali ter z besedami zapolnili praz­nino. To je pravzaprav funkcija večine govoric, in sicer, da "zabavajo, ohranjajo pogovor in preženejo dolgčas."

Ramšakova pa se je osredotočila na opravljanje na delovnem mestu, ki poteka med odmori za kavo, na malici oziroma kosilu pa tudi na primer v toaletnih prostorih. Tako strne namene (ki jih sicer lahko posplošimo tudi na druga okolja, ne le na delovno mesto), med drugim primerjanje svojih dosežkov z dosežki drugih, krepitev ugleda, nadzorovanje in razvedrilo.

Črno, belo ali nekaj vmes

Zagotovo je opravljanje del življenja v prav vsaki družbi tega sveta in nemogoče se mu je izogniti. Če posameznik ni prav posebej nagnjen k širjenju govoric, je bil stoodstotno že kdaj poslušalec opravljivih novic ali pa je v njih celo 'blestel'.

Nekateri znanstveniki se strinjajo, da obstajata dve vrsti opravljanja: dobronamerno in zlonamerno. Drugo seveda nastane iz namerne škodoželjnosti in s seboj prinese vrsto napačnih predstav, zato bi se ga bilo treba izogibati, prvo pa je na neki način lahko tudi pozitivno, saj naj bi izražalo določeno stopnjo skrbi za druge, poleg tega pa naj bi tudi krepilo medsebojno povezanost ljudi.

Verjetno se boš strinjala, da glavna vloga v govoricah ali opravljanju po navadi ni najbolj prijetno doživetje.

"Čeprav za opravljanje in obrekovanje v mnogo družbah velja prepričanje, da gre za nepomembno aktivnost, ima lahko ta dramatične posledice za žrtve," je prepričana Ramšakova.

Kot tarča na to pač težko vplivaš, lahko pa ne širiš slabih novic o drugih. No, obstajajo sicer tudi ljudje, ki si mislijo:

"Pomembna je reklama, pa čeprav slaba."

Ti so govoric o sebi verjetno veseli.

Govorice po navadi spremlja veliko pretiravanje, a če vanje nismo nepo­sred­no vpleteni, na naše življenje ne vplivajo pretirano, zato jih tudi hitro pozabimo.

Kljub morebitni nenavadni vsebini pa jim načeloma verjamemo zato, ker nam jih običajno posreduje zanesljiv vir (ali pa vir jamči, da je novica gotovo resnična), oziroma zato, ker so informacije, ki jih vsebuje, na prvi pog­led kar verodostojne.

Priljubljene teme in razlogi za opravljanje

Roko na srce, tudi tebi se verjetno kdaj zazdi, da določene tematike kar kličejo po opravljivi obravnavi. Lahka tarča za opravljivce so po navadi tisti, ki so nekako drugačni od večine, pa naj izstopajo v pozitivno ali negativno smer.Kar spomni se 'piflarjev', ki so vedno bili, še zmeraj so in vedno bodo na udaru, znank ali kolegic, katerih ljubezensko življenje moraš nujno pokomentirati s prijateljico, šefov, šefinj in tistih 'ta novih', ki so pred kratkim prišli v vaš delovni tim, in ne nazadnje zvezdnikov, ker je tako dober občutek, če veš, da niso popolni ...

Prav tako pa so razlog za opravljanje lahko tudi določena čustva, na primer nevoščljivost, po kateri smo Slovenci že skoraj pregovorno znani. Doc. dr. Mojca Ramšak skupaj s sodelujočimi v raziskavi kot glavne razloge za opravljanje našteva:

● odstopanje od družbenih norm in pričakovanj; odstopanja sprožijo tudi lastnosti, na primer iskrenost in načelnost;

● samski, ločeni in tisti z zunajzakons­kimi otroki;

● preobrati v osebnem življenju – poroka, ločitev, menjava partnerja;

● napredovanje ali menjava službe;

● nadrejeni ter nepriljubljeni in novi sodelavci;

● neurejeni družinski ter sosedski odnosi;

● oblačilni videz, sprememba zunanjega videza;

● bolezen, smrt;

● nevoščljivost, zloba, ljubosumje;

● znane osebe z estrade in politike.

Kdo je hujši –ženske ali moški?

Najbolj stereotipen odgovor je jasen.

Po mnenju večine ljudi (obeh spolov) je med ženskami več dolgih jezikov kot med moškimi. Toda to za današnji čas ne drži, je pa morda bilo kaj na tem v preteklosti.

Kapferer razlaga, da so bile v Franciji, verjetno pa tudi drugod po Evropi vse do 18. stoletja ženske tiste, ki so raznašale govorice, povezane s porabljenimi zalogami pšenice, novimi davki in drugimi neprijetnostmi, ki so vplivale na njihovo življenje.

"Vse to pojasnjuje dejstvo, da jih je prej postalo strah kakor moške, in to ne zaradi kakš­ne psihološke predispozicije, temveč iz oprijemljivih razlogov: prav njih sta najbolj prizadela pomanjkanje živeža in negotovost, ki je prežala na njihove otroke, kajti mož ni bilo v mestu in žene ter otroci so se znašli brez zaščite, njihovo življenje je bilo ogroženo."

No, danes smo vsi, ženske in moški, (približno enako) krvavi pod kožo, vendar, kot pravi Ramšakova, so moški nagnjeni k opravičevanju opravljanja in k uporabi izrazov, ki nekako omilijo ali olepšajo njihova govorna dejanja.

Po njenih besedah moški pojasnjujejo, da pravzaprav ne gre za opravljanje, temveč za izmenjavo mnenj in izkušenj. Zvito – kdo bi si mislil, ne? Poleg tega Ramšakova povzema tuje raziskave in navaja, da je količina časa, ki ga moški in ženske namenijo govoricam, pri­bliž­no enaka, razlika pa je v tematikah, ki se jim posvečamo:

"Ženske več govorimo o drugih ljudeh, medtem ko moški govorijo predvsem o športu, politiki, vremenu. V tem smislu ženske pogos­teje razpravljajo o temah, ki so tipične za opravljanje."

Zanimiva pa je tudi teza, ki jo izpos­tavlja na podlagi ameriške raziskave. V ZDA so namreč ugotovili, da 33 odstotkov moških in 26 odstotkov žensk dnevno ali skoraj vsak dan uživa v oprav­ljanju prek mobilnega telefona!  "Moški raje opravljajo s svojimi kolegi iz službe, partnerji in ženskimi prijateljicami, ženske pa raje opravljajo z drugimi ženskami, prijatelji in družino," je eden od njenih sklepov.

Besedilo: Manca Kraševec, fotografiji: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri