Pisatelj Peter Martin je za Cosmo izlil svojo dušo, upe, strahove in čisto optimistično energijo. To je njegova zgodba, vredna branja!
S punco sva bila skupaj kar štiri leta, dokler se nisva odločila za skupno življenje. Zavedam se, da so štiri leta precej dolga doba ... celo za tako pomemben korak.
Bilo me je strah – priznam
Ni šlo za to, da mi karkoli na njej ne bi bilo všeč, nasprotno! Nikogar ni bilo, ki bi si ga bolj želel gledati, kako se mota po kuhinji, in nikogar, kateremu bi zjutraj raje umil hrbet.
Oba prihajava iz precej vernih družin, a sva se vseeno odločila za modernejši način življenja. Rekla sva si, da bo najino skupno življenje pred poroko še zadnji preizkus najine ljubezni, in tako je tudi bilo. Malo me je na dnu srca skrbelo, da živim v grehu, kot je njo skrbelo, da bom pozabil na poroko ob prvi težavi, na katero bova naletela. Bile pa so še druge stvari: na primer moja bojazen, da bom pogrešal svoje samotne večere, ko sem se v gatah zleknil na kavč s pločevinko piva in preklapljal med športnimi kanali.
V skupno selitev so naju prisilile razmere
Vztrajala sva vsak pri svojih strahovih, dokler naju niso zunanje okoliščine prisilile, da vsaj poskusiva. Najina najboljša prijatelja, ki sta že živela skupaj (in jima je to odlično uspevalo), sta se odločila za večjo prenovo stanovanja in s punco sva se po temeljitem premisleku odločila, da jima ponudiva moje stanovanje, jaz pa bi se preselil k njej.
Potem pa se sploh nisva več videla ...
Začetek sploh ni bil lahek, sploh zame ne, ker sem prišel k njej z enim samim kovčkom, do vrha napolnjenim z dvomi. Ker sva se bala, da se bova zaradi prevelike bližine zasovražila, sva najprej na silo načrtovala vsak svoje večerne aktivnosti. Še nikoli nisva bila tako aktivna: en dan fitnes zame, drug dan plesni tečaj zanjo pa izhodi z mojimi in njenimi prijatelji, kino z bratom, večerja s sestrično ... Sploh se nisva več videla! Minil je ves mesec, dokler nisva ugotovila, da se pogrešava kljub dejstvu, da živiva skupaj, in da nama tega ni treba početi.
Skupno življenje - nekaj najlepšega!
Spoznala sva, da je skupno življenje nekaj najlepšega, kar se nama je zgodilo: jaz sem imel ob sebi nekoga, ki kravato zaveže lepše kot jaz, njej pa ni bilo treba več lesti na pult, da bi dosegla desertne krožnike. Všeč ji je bilo, ko sem ji svetoval, kaj naj zvečer obleče, jaz pa sem spoznal, da me neskončno vzburja pogled nanjo, ko se liči.
Vse ni bilo popolno
Ko sta prijatelja končala obnovo, sem se preselil nazaj k sebi, a sem punci že čez nekaj dni predlagal, naj pride k meni in odda stanovanje. Seveda bi lagal, če bi rekel, da je bilo vse popolno. Živeti z nekom, ki rad večere preživlja v gatah in z daljinskim v roki, bo zanjo vedno velik izziv, kot bo zame večna uganka, zakaj postanem tako zelo jezen, če si me kdo drzne vprašati, ali je pomivalni stroj poln ali prazen. Ona ima očitno fobijo pred odpiranjem pošte in jo pridno spravlja na kup v predal, zato sem se opominov že privadil.
Razlike presežeš, ko končno ukrotiš svoj ego
Ne rešuješ težav tako, da greš na nož, da ukazuješ in na tablo v kuhinjo napišeš hišna pravila. Ne, sprejmeš, da nihče ni brez napak, in s tem živiš. Če te kaj zares, ampak zares moti, to zelo resno poveš, sicer pa zamižiš na eno oko. In kar je najbolj zanimivo: izkazalo se je, da samo moj čas pred tevejem sploh ni bil pod vprašajem, ker je moja draga tako aktivna, da je zvečer le redko doma. Zalotil sem se, da jo vedno bolj nestrpno čakam in občutek sploh ni napačen.
Ljubezen pač ...
Peter Martin
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
