Kaj se zgodi, ko svoj dom zamenjaš za nekdanjo otroško sobo svojega fanta?

Brskala sem med papirji, slikami, zdi se mi, da sem začutila pez figurico, potem pa le potegnila nekaj iz predala in obupana prižgala luč. Pred očmi sem imela par belih dojenčkovih copatk. Glede na to, da nimava otroka, sem z njimi potresla pred njegovim obrazom v upanju na obrazložitev.

"Dobil sem jih pri krstu," je mirno razložil. "Saj veš, da moja mama vse shrani."

S tem je bila volja za karkoli, povezanega s seksom, neslavno ubita, jaz pa sem se potihoma že milijontič vprašala: Kako sva končala tu?

Nekaj mesecev pred tem sem se v mehiški restavraciji ob sicer prijetni večerji glasno obremenjevala z najinim obstoječim proračunom.

Čeprav imava oba reden dohodek, sva imela le 365 dni, da prihraniva za dodatne stroške poroke in obenem zbereva še za prvo plačilo za hišo.

Med njegovim obstoječim kreditom, ki ga je vzel za dodatni študij, in mojimi skromnimi prihranki, vključno z najemnino in standardnimi življenjskimi stroški, sva bila do vratu v finančnem deficitu. Potem pa je on ugriznil v burito in izdavil:

"Lahko bi se za nekaj časa preselila k mojim staršem. Z veseljem naju bosta sprejela. Saj bi bilo samo za kakšno leto, da prihraniva nekaj denarja."

Takoj, ko se mi je v glavi naslikala njegova hiša iz otroštva, sem skorajda izstrelila celoten požirek vina naravnost iz ust. Resnično si nisem želela narediti koraka nazaj.

Obenem bi to bila tudi prva izkušnja skupnega življenja, ki je res nisem želela popestriti z družbo njegovih staršev in 12-letnega brata.

Potem pa je prišla pošta najinega nepremičninskega agenta s cenami stanovanj, za katere sva pokazala zanimanje, in jasno so bile vse številke astronomsko visoke. Tisti ne iz mehiške restavracije se je počasi začel nagibati k mogoče. Jasno je postalo, da če želiva imeti želeno prihodnost, bo treba za to kaj žrtvovati.

Preden sem si premislila, sem mu poslala sporočilo, da se strinjam z njegovo idejo in takoj zatem začutila, kako mi je odmrl delček duše.

Najin prvi prepir se je seveda zgodil že na selitveni dan.

Jaz sem poskusila zabiti večinski del svoje garderobe v en posteljni predal, ko je njegova mama pokukala v sobo in vprašala, ali se jima bova pridružila pri večerji.

Ne da bi me moj prečudoviti izbranec sploh pogledal, je kar takoj odgovoril: "Ja, hvala!"

Nisem mogla nehati strmeti vanj. Saj ne, da ni bila prijazna gesta, a moja dekompresijska komora po celem dnevu selitve k njegovim staršem je bila zamišljena bolj kot večerja v tihi restavraciji, samo midva in steklenica rdečega vina, brez dodatne regresije v občutek, da sva nebogljena otroka, ki živita po streho njegovih staršev.

Ker sem obenem vedela, da njegovi ta stari lahko skozi strašljivo tanke stene slišijo čisto vsako besedo, ki ni izgovorjena v sobni jakosti, seveda nisem mogla narediti scene.

Odvihrala sem ven, potem pa mu po nekaj globokih vdihih poslala sporočilo: "Res sem hotela zvečer nekam ven na večerjo, ampak naj bo. Lahko potem jutri večerjava zunaj?"

Iz kuhinje sem takoj dobila njegov odgovor: "Seveda." Nisem mogla verjeti. V najinem celotnem petletnem razmerju je bil to najhitreje rešen prepir.

Ko so tako minevali dnevi in tedni, so tekstovna sporočila postala najino skrivno orožje.

Med smehci in šalami sem ga zelo dosledno opozorila na stvari, ki me motijo (em, maček mi je pobruhal najljubše petke).

Prej sem svoja čustva zadrževala v sebi, potem pa nenadoma izbruhnila, ker mi on nikakor ni uspel prebrati misli. Zdaj pa sem ugotovila, da se mora zavoljo preživetja enega leta v tej situaciji in ohranitvi vsaj trohice možnosti, da se najina zaroka kdaj spremeni v poroko, najina komunikacija korenito spremeniti.

Namesto da se vrtiva v krogu prepirov kot običajno, sva morala drug z drugim biti popolnoma jasna.

Naučila sva se imeti diskretne prepire, ki se niso prelivali v nove in potem še v nove prepire, ampak so postali uspešni referendumi najinega odnosa.

Igra se je popolnoma spremenila. Ne samo da je najin način prepiranja doživel neverjetno preobrazbo, ko sem pred selitvijo najine načrte razkrila prijateljem, so se obenem vsi spraševali, kako bova ohranila zdravo seksualno življenje.

Priznam, na začetku se je bilo kar težko sprostiti ob pomislekih, katera njegova bivša je izgubila nedolžnost na tej žimnici.

Sčasoma pa je najino spolno življenje postalo bolj vroče kot kdajkoli prej. Kot večina parov sva bila namreč do te točke že popolnoma ujeta v neko seks rutino, nove okoliščine pa so naju prisilile, da postaneva ustvarjalna.

Za vsak intimen stik so bile v novem domu potrebne skrivalnice okoli staršev, ko sta se vendarle zamotila s televizijo v sosednji sobi, in vse to je v meni ponovno prebudilo pozabljeno najstnico.

Strah pred tem, da naju zasačijo, je bil ves čas prisoten, zato so me že majhne stvari, kot je ta, da sem si čez glavo poveznila blazino in tako zadušila preglasen krik ob orgazmu, ali pa ko sva iskala položaje, v katerih postelja ne škripa, potiskale iz poznane cone udobja – to pa je bilo neverjetno seksi.

Seveda sem na drugi strani sovražila vsako jutro, ko sem se morala oblačiti v majhni kopalnici v spodnjem nadstropju, nervozna, da me bo moja bodoča tašča videla v vsej nepričakovani goloti.

Kot je bilo neudobno, ko sem tu in tam vkorakala v sobo in zasačila njegove starše sredi prepira. Mi je pa bilo všeč, da sem s tem dobila nov vpogled v mojega izbranca.

Pred to selitvijo sem bila prepričana, da o njem vem vse: kakšno razmerje sestavin si želi v sendviču in kakšne grimase počne, ko ima slab dan. Tu pa sem ga lahko gledala vsak dan v družbi njegove družine, ko je mami pomagal gnesti testo in ko je bratu pomagal z domačo nalogo – postalo mi je jasno, kako zelo jim je predan.

Oddahnila sem si, da je on res tisti, s katerim želim preživeti preostanek svojega življenja in nekoč zgraditi tudi svojo družino.

Ko se je leto bivanja pri njegovih starših končalo in sva podpisala pogodbo za svoj lastni dom, sem čutila globoko in vseobsegajoče olajšanje.

Ponovna selitev na svoje mi je vzbudila nepopisno srečo, a živeti z njegovo družino le ni bil takšen pekel.

Še več, moj dragi ima zdaj že neke pomisleke, da bi k hišici, ki sva jo kupila, zgradila prizidek in se za čas gradnje preselila k njegovim staršem. Nagibam se k temu, da rečem 'da', če seveda priseže, da bodo copatki s krsta v drugem predalu kot kondomi.

Prevedel: Darjo Hrib

Preberi še: Prevarantske diete - kaj naj sploh jemo?

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ