Na naše uredništvo je prispelo pismo mamice samohranilke, ki se je znašla v hudi stiski zaradi 'nezrelega obnašanja' bivšega partnerja, s katerim ima sina. Za nasvet, kaj lahko stori v tej težki situaciji, smo prosili zakonsko in družinsko terapevtko Alenko Lanz iz zakonskega in družinskega centra Toplina.
"Imam težavo, pa ne vem, kako jo rešiti. Stara sem 35 let in imam 5 let starega fantka. Z njegovim očetom sva se pred kakšnim letom razšla, enostavno ni več šlo. Zdi se mi, da bivši še danes zares ne razume, da ima otroka in da to zahteva določeno mero odgovornosti in resnosti.
Že v času nosečnosti je nekajkrat kar poniknil za nekaj dni, ni bil dosegljiv na telefon in če sva se zmenila, da me pelje na kakšen pregled, je kar pozabil name. Ko se je rodil otrok, se je vse skupaj samo še poslabšalo.
Za vse sem bila sama, od njega nisem dobila nobene čustvene podpore, še žalil me je, kako sem se zapustila, kako druge mamice dobro izgledajo, da naj sebe pogledam, kakšna sem... Kar na jok mi gre, ko to pišem.
To me je res prizadelo. Še danes ne vem, zakaj je to počel.
Vse skupaj bi še prenesla, ampak bivši tudi otroka ni zares sprejel, z njim se skoraj nič ni ukvarjal, zavračal ga je, če se je sin želel z njim igrat. Če je jokal, sem bila jaz kriva, če ni bilo nič skuhano in pospravljeno, tudi.
Vsaka stvar ga je zmotila, vpil je na naju oba, loputal z vrati, grozil, da bo kar šel. Včasih se je to tudi zgodilo in ga ni bilo po par dni domov.
Nikoli ni povedal, kje je bil, ampak mi je bilo vse jasno, ker sem zavohala alkohol. Kakšno leto nazaj pa je počilo do te mere, da je odšel. Težko sem se postavila na noge, bolelo me je tako, da sem mislila, da bom kar umrla. Še danes ne vem, od kje sem zbrala toliko moči. Brez opore prijateljev in domačih bi mi težko uspelo.
Nekako sva sedaj z bivšim uredila stike. Ampak otrok je po teh stikih ves zmeden, razdražen, ima izbruhe jeze ali pa je čisto zamaknjen. Včasih traja kar nekaj časa, da se pomiri in da vzpostaviva nazaj najino rutino. Ko ga vprašam, kaj sta z očkom počela skupaj, mi pove, da sta igrala igrice ali gledala televizijo.
Ko sem bivšemu povedala, da se ne strinjam s takim preživljanjem skupnega časa, se je samo smejal in rekel, da on najbolje ve, kaj otrok rabi.
Tako nemočna sem, jezna, da se bivši še vedno obnaša kot kakšen najstnik, predvsem pa me skrbi, kakšen zgled bo moj otrok dobil od svojega očeta.
Meni otrok daje smisel življenja, vse bi naredila zanj in še nikoli nisem čutila take ljubezni do nekoga. Rada bi ga zaščitila pred vsem, pa ga ne morem. Je sploh kaj, kar lahko naredim, da bo otroku lažje? Hvala za vašo pomoč."
Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, bralki svetuje ...
"Pozdravljeni draga bralka, najprej se vam zahvaljujem za vaše zaupanje. Ob branju vašega pisma se prav čuti teža, ki jo nosite na svojih ramenih, pa tudi bolečina, žalost, krivda, razočaranje, nemoč in strah. Glede na to, da ste se po vseh prestanih mukah postavili na lastne noge ter sebi in sinu omogočili normalno življenje, mi pove tudi, da v sebi nosite ogromno moči in poguma. Lahko ste ponosni nase.
Sprašujete, kaj lahko naredite, da bo otroku lažje. Najprej lahko naredite to, da razbremenite sebe in poskrbite zase. Vem, da vam je kot mladi mamici samohranilki to zelo težko, da se razdajate drugim ter da vam ob koncu dne zmanjka časa zase. Ali pa čutite krivdo, ko si čas zase vzamete.
Nič ni narobe s tem, da poskrbite najprej zase. Veliko več boste lahko dali svojemu sinu, če boste spočiti, sproščeni, zadovoljni. Posledično bo tudi otrok ob vas bolj umirjen, zavarovan, ne bo ga tako skrbelo za vas in lažje ter bolj samozavestno bo vstopal v širni svet.
Žal mi je, da ste tekom nosečnosti in materinstva doživljali take krivice. Čas, ko se ženska pripravlja na prihod otroka in na svoje materinstvo, je že sam po sebi poln strahov in ranljivosti. Že za bodočo mamico, ki ima ob sebi stabilnega partnerja in se ob njem počuti varno, je lahko to naporen in čustveno zelo intenziven proces.
Kako težko je moralo biti šele vam, ko od partnerja niste prejeli osnovnega sprejemanja, opore in ljubezni. Ni pošteno do vas, da ste v tem ostali sami, z občutkom ponižanosti, krivde, razvrednotenja in prave zavrženosti od partnerja. Vesela sem za vas, da vam je uspelo zaživeti na novo ter da vam ni potrebno več prenašati njegovih izbruhov. Ne zaslužite si, da kdorkoli tako grdo dela z vami.
Verjamem, da sta oba imela občutek, da je prihod otroka postavil vse na glavo ter da so se stvari le še poslabšale. V samem bistvu pa otrok ne prinese novih težav, le ojača in še bolj razgali probleme v partnerskem odnosu, ki so obstajali že prej.
Več razlogov je lahko, zakaj se je vaš bivši partner tako obnašal do vas in do otroka. Dejstvo je, da starševstvo v nas prebudi najnežnejše občutke in ranljivosti, ki so močno povezani s tem, kako so naši starši ravnali z nami, ko smo bili mi majhni.
Takrat dobimo dostop do tako imenovanega telesnega (implicitnega) spomina, ki je nezaveden in ga ne moremo izgovoriti ali priklicati v spomin, pa se vseeno kaže preko našega telesa in načina, kako ravnamo z otrokom, kako zaznavamo njegove potrebe ter kako smo čustveno dostopni za otroka.
Če smo bili kot otroci sprejeti, ljubljeni in dragoceni za naše starše, bomo kasneje kot starši lažje sprejeli v naš svet nekoga, ki je nebogljen in od nas odvisen. Kadar pa smo bili kot otroci tako ranjeni, spregledani, nepomembni in zavrženi, pa nas kot odrasle lahko otroška ranljivost preseneti in ogrozi do te mere, da reagiramo obrambno, napadalno, zavračajoče, hladno.
Zelo verjetno so z vašim bivšim partnerjem v otroštvu ravnali podobno, kot sedaj on ravna s svojim sinom. Tistega, kar od staršev ni dobil, sedaj svojemu otroku težko podari naprej.
To vam govorim zato, da boste razumeli, da niste vi nič krivi, ničesar niste naredili narobe in z ničemer niste mogli sprožiti tako globokega zavračanja vas in sina. To so otroške bolečine, ki so se v vašem bivšem partnerju le prebudile in dobile nov zagon. Žal pa vse skupaj vsakodnevno vpliva tudi na vaju s sinom.
Čeprav bi radi svojega otroka zaščitili pred vsemi negativnimi vplivi, tega ne morete narediti, to enostavno ni v vaši moči. Imate pa vso moč pri tem, kako boste živeli svoje življenje kot ženska in mama, kakšne vrednote boste predali svojemu sinu, kako čustveno globoka bo vez med vama ter kakšno vzdušje bosta ustvarila doma.
Vprašanje je, kaj se s sinom dogaja, ko ima stike z očetom.
Zelo verjetno je, da vsa čutenja, ki jih vaš sin čuti ob očetu ter jih ob njem ne more izrazit, ker ni dovolj varno, kasneje izrazi ob vas, ker ob vas čuti, da jih lahko ter da boste vi to zdržali brez da bi ga zavračali, poniževali, sramotili. Verjamem, da vas otrokovi čustveni odzivi spravijo v stisko, vendar je bolj kot to pomembno, da se čustva izrazijo, da najdejo pot ven iz tega malega telesa.
To so le čustva, pridejo, grejo skozi nas in minejo. Pomagate mu lahko tako, da zanj na otroški način ubesedite to, kar se mu dogaja. Torej da mu čustva pomagate prepoznati (da je to jeza, žalost, strah), sprejeti (da z njim ni nič narobe, če tako čuti, da je to, kar čuti, pravilno, da tako vsi včasih čutimo, da je čisto v redu fantek ter da ga imate radi tudi, če je jezen, žalosten) ter to izraziti na nek funkcionalen način (najlažje preko igre, lahko vzamete kakšnega medvedka ali drugo igračo in preigrata skupaj to, kar deček čuti).
Preko igre lahko na zelo nežen in učinkovit način vstopate v njegov čustven svet. Ker je igra zanj nekaj zelo naravnega, verjamem, da se bodo napetost, jeza, strah, bes in nemoč v otroku postopoma sprostili. Struktura, red in pravila mu bodo dala dodatno varnost.
Ne trudite se s tem, da bi nadoknadili tisto, kar vaš bivši partner ne naredi kot oče. Vi ste mama, ena in edina. Skrajno krivično bi bilo do vas, če bi na svoja ramena vzeli še breme očetovstva.
Otrokov razvoj bo verjetno počasi spodbujal tudi njegovega očeta, da se tudi on razvija ob njem kot moški in oče. Torej je še upanje. Glede vzgoje med seboj sodelujta še naprej, ne glede na to, kako težko je to včasih.
Vajin sin je tu najpomembnejši in vedno vaju bo povezoval, zato upam, da se bosta znala med seboj uskladiti do te mere, da bo vajin sin kar najmanj čutil vse bolečine, ki so bile zadane v vajinem partnerskem odnosu.
Draga bralka, veliko ste že prestali in še mnogo izzivov vas čaka. Želim vam, da ohranite in še naprej negujete svojo ženskost in materinstvo. Naj bo to vir vaše osebne moči in zadovoljstva. Želim vam veliko lepih trenutkov z vašim sinom ter vse dobro na vajini poti."
Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?
Svoje vprašanje za spletno stran Cosmopolitan pošlji na naš naslov cosmopolitan.si@adriamedia.si ali pa piši kar Alenki (alenka.lanz@toplina.net).
Z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali!
Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.
...
Preberi še: "Mama mi ne pove, kdo je moj oče, in 'duši' moj partnerski odnos!" ali pa Trpim zaradi ljubosumnega fanta! Ga moram res zapustili?
Priporočamo tudi: 8 najboljših namigov za harmoničen odnos s seboj
