Istospolna ljubezen

O tem, zakaj lažje prenašamo lezbične kot gejevske občutke?

29. 5. 2003

Ob istospolnih parih večino v Sloveniji še vedno spreletava srh; vpliv katoliške cerkve, ki že dva tisoč let uči, da je homoseksualnost greh, zločin proti naravi, je močno zasidran med Slovenci. V raziskavah javnega mnenja se na vprašanje, koga ne bi imeli za soseda, Slovenci poleg zasvojencev z mamili najpogosteje odločijo za homoseksualce.

Istospolna usmerjenost je prav tako najvišje uvrščena na lestvici, kaj Slovence najbolj moti pri drugih ljudeh. V večjih mestih je odnos do istospolnih parov, vsaj v nekaterih področjih, bolj liberalen, homoseksualci imajo vsaj kakšen lokal, v katerem se lahko zbirajo, medtem ko je podeželje še vedno konservativno.

Večina pri nas očitno še ne more sprejeti dejstva, da nekateri(e) živijo v istospolni zvezi. Ob upoštevanju dejstva, da v nekaterih kulturah homoseksulanost odobravajo, ne moremo trditi, da je splošna nestrpnost do nje prirojena. Če pa izhajamo iz psihoanalitičnih trditev, da je homofobija le odraz strahu pred lastnimi nezavednimi homoseksualnimi nagnjenji, potem je večina Slovencev v tem smislu močno prestrašenih.

Zanimvo je tudi, da večina nestrpnih do homoseksualcev lažje prenaša lezbične zveze kot gejevske. Vprašanje, zakaj je tako, je pravzaprav skupno celotni zahodni civilizaciji. Najbolje ga ilustrirajo pornografski oziroma erotični filmi. V skoraj vsakem heteroseksualnem pornografskem filmu najdemo tudi lezbične prizore, oziroma spolni akt med dvema ali več ženskami. Moškemu voajerskemu pogledu očitno prijajo takšni prizori.

Medtem so podobe, v katerih se poljubljata in dotikata moška, rezervirane za posebne videokasete, označene z biseksualno ali gay vsebino. V heteroseksualnem pornografskem filmu jih težko najdemo oziroma jih skoraj ni. Velika večina moških ne želi gledati seksa med dvema (ali več) moškimi. Proti lezbičnim prizorom nimajo nič, gejevski se jim gnusijo!

Večina moških bi dejala, da je lezbični akt prizor čiste ljubezni, ženski dotiki so privlačni in istočasno nedolžni, seksualni akt dveh moških pa je najbolj grozen prizor, kar jih obstaja. Večini moških se ob njih začenjajo dvigovati želodci.

Z lezbijkami povprečen patriarhalen moški nima nikakršnih čustvenih in mentalnih težav, četudi ga tovrstna telesna ljubezen izključuje kot možnega partnerja. Ob pojavu homoseksualca pa se mu meša od studa in zgražanja. Na drugi strani se v večini primerov ženske ne bojijo lastnega lezbijštva, niti jih ni tako strah, da bi se o njihovi spolni usmeritvi govorilo na glas.

Skoraj vsak heteroseksualni moški živi v strahu, da ne bi v sebi prepoznal strasti za istim spolom ali da ne bi o njem začeli govoriti, da je homoseksualec. Zelo redki moški bi se spustili v razpravljanje o moški lepoti (ali Bradu Bittu pristoji brada), medtem ko ženske rade in neprestano komentiramo lepoto drugih žensk.

Patriarhalna družba je očitno izvor tudi moške, ne zgolj ženske nesvobode – zgodba o razliki med lezbijkami in homoseksualci je le eden od primerov. Mimogrede, ali sploh obstaja kakšna bistvena razlika med ženskimi in moškimi obraznimi kremami? Najbrž ne, vendar je treba kremo za moške posebej označiti z napisom ‘for man’, če želijo proizvajalci kremo prodati moškemu spolu. Mogoče je čas, da tudi v Sloveniji posnamemo film o homoseksualcih, ali – še bolje – o našem strahu pred njimi.

Peter Zavadlav

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri