In potem je prišla ona ...

Zgodba o tem, kako iz ljubosumja na Cameron Diaz potegneš več kot neka holivudska igralka v vseh svojih filmih skupaj.

27. 9. 2007

Pred več kot desetimi leti, ko še nisem slutila, da je za vogalom ‘cyber’ revolucija in da srednješolska ljubezen ne bo trajala večno, sem dolgčas ubijala z gledanjem romantičnih filmov in limonad. In ja, pojedla sem tone čokolade. Na skrivaj. Moja ljubezenska zveza je bila ... šola za življenje. Spominjam se lepih stvari: njegove dobre kuhinje, ljubkih izrazov pozornosti, internih šal ... bilo je skoraj pravljčno! A nekaj je v eni sami sekundi pokvarilo čarovnijo. Kot v filmu.

Njegova nova sodelavka

Bila sem razočarana nad odločitvijo uprave podjetja s tisoč zaposlenimi, da so ‘svežemu vetru’ postavili mizo z računalnikom in s fikusom prav v pisarno mojega predragega. In to še nasproti njegove mize! Ko mi je povedal novico, se mi je v dno duše zasmilil: revež si je končno izboril svojo delovno sobo in se rešil ‘blebetave stare vešče’, zaradi katere je že skoraj trpel najin seks – zdaj pa mu zopet nasadijo rogove. Prekleto ... Ampak, hee-e-eej! Zakaj mi on to grozljivo slabo novico o neki sodelavki v svoji pisarni pove tako nenavadno ravnodušno, kar med srebanjem juhe? Hm. Kako bi že rekel kolega M. Šalehar: “Stvar mi je zasmrdela v več fekalnih niansah.”

Moja bujna domišljija

Brez posebnega razloga sem bila že naslednji dan na hodniku njegovega oddelka. Z vratarjem sva si bila na ‘ti’. Ko sem nič hudega sluteč upognila kljuko na vratih, se mi je čeljust povesila kot Jimu Carryju v filmu Maska. Razlog za to je bil v bitju 90-60-90, modrookem in osupljivo podobnem igralki iz omenjenega filma. Graciozno je sedela tam, nasproti mojega dragega. V zraku nisem zaslutila nobene slabe vesti, čeprav bi jo s takooo preglobokim dekoltejem punca skoraj morala imeti. Na čelu ji je pisalo: seks. Poleg vsega se je še ljubko pretvarjala, kot da ravnokar nekaj dela! V ego me je zbodel njen ‘winterfresh’ nasmešek, ko se je v pisarni zavohalo ... moje ljubosumje. Ta njen nasmešek. V njem je bilo nekaj nedolžno razorožitvenega, magnetno privlačnega IN skrajno neprimernega za vsakodnevno družbo mojemu fantu!

Prešinilo me je, ali me on mar kaznuje, ker mu nisem še nikoli skuhala kosila, iz sebe pa sem spravila le: “Torej res nimaš več svoje pisarne.” Prva neumnost. Druga, še bolj trapasta, pa je bila namenjena njej: “Kaže, da bo delovno vzdušje od zdaj naprej tukaj na precej globlji ravni.” Najraje bi se skrila za tisti fikus. Nato sem se zbrala. V glavi mi je zazvonilo: to je test! Malo je manjkalo, pa bi naredila največjo napako, ki jo lahko naredi človek v afektu – da bi se mu vrgla okoli vratu in se prilepila nanj, češ: “On je pa moooj.” K sreči sem ohranila mirno kri, se le narahlo dotaknila njegove roke in mu dahnila, da se mi pravzaprav že malce mudi in da ga pokličem zvečer, ko bo konec aerobike. Gospodični sem namenila enega svojih nasmehov za milijon dolarjev in se nato dostojanstveno odpravila do prve trafike, kjer sem si kupila Marlboro rdeče.

Njena neprecenljiva usluga

Tistega dne sem po treh kavah in po pokajeni škatlici vedela, da je prišel čas za spremembo, izziv. Če ne bom ukrepala, mi bodo njegove nadure po službi pokvarile ves užitek brezskrbnega študentskega življenja. In kaj sem storila? Preprosto – nehala sem se dolgočasiti! Limonade sem zamenjala za novi konjiček, ki pa me je nepričakovano povsem prevzel. Še več: spremenila sem ga v sanjski poklic! In jasno, ni bilo več časa, da bi razmišljala, kaj hudiča počne on in v kakšnem filmu je. Še manj pa sem se imela čas poglabljati, kaj neki počne tisti čudoviti okras v njegovi pisarni.

Marta Lamovšek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri