Božič je družinski praznik, ko se prebudi marsikatero čutenje, ki se prej, med letom, morda ni, saj smo bili bolj malo skupaj, vsak s svojimi mislimi in skrbmi.
To je čas, ko se družina zbere, skupaj preživi večer ali praznični dan.
Kako ti bo, iti domov, stisniti roko, pogledati v oči in najbližjim zaželeti nekaj iskrenega?
Družinska dinamika desetletja kasneje
Danes odrasla, nekoč pa otrok staršev od katerih pričakuješ, da te obravnavajo, kot bi si ti želela. Da se oče vključi in reče kakšno lepo besedo, da je mama ponosna na svoje otroke in jih sprejme tako, kot jih je sprejela takrat, ko so se v družino rodili.
A tu se kaj hitro zaplete, ker starši kdaj pa kdaj ne znajo dati tistega, kar si otroci, zdaj odrasli, želijo.
Dajo tisto, kar lahko dajo, kar je v njihovi moči.
Ker otroci ne dobijo želenega, so pogosto razočarani, žalostni, jezni, užaljeni, svoja čustva meljejo v sebi ali pa posredno izražajo s cinizmom, sarkazmom, nesramnimi besedami, z zadržanostjo, molkom.
Prebujajo se stare družinske vloge otrok: črna ovca družine, mamin sinček, najljubši otrok, očetova princeska, kar se začuti, saj otroci te vloge kar ponesejo v odraslost in mnogokrat se zgodi, da se vloge skozi leta ne spremenijo, celo poglobijo se in prenašajo na naslednje generacije.
"Tako bo šel otrok, ki je veljal za črno ovco v družini, težko domov, zavzel bo obrambno držo ali pa z besedami napadal družinske člane. Najljubši otrok bo sprejet z odprtimi rokami staršev, prav tako njegovi vnuki, preostali otroci pa bodo v sebi kuhali zamero in bodo jezni in zavistni ali žalostni," je za revijo Liso povedala Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, in dodala:
"Nekaj podobnega se zgodi z očetovo princesko in maminim sinom, a ti vlogi ne vplivata direktno le na občutek manjvrednosti pri drugih otrocih, ampak na občutek zapostavljenosti in nevrednosti celo pri partnerju, kar njega ali njo zelo prizadene."
In kaj storiti, da bodo obiski doma čim bolj znosni in prijetni?
Čas je za čisto nov začetek
"Odraslemu, nekoč otroku, bo zelo odleglo ob besedah, zapisanih zgoraj: starši dajejo, kar zmorejo dati, čeprav si otrok včasih želi nečesa drugega ali več tistega, kar dobi. Kdor sprejme to misel, bo morda najprej občutil žalost, nato pa občutek olajšanje. Odraslemu bo veliko lažje, če mu je partner sposoben ponuditi in dati tisto, kar starši niso znali: topel božič, besede ponosa, pohvale, občutek varnosti, ljubljenosti, nežnosti; karkoli so pač doma pogrešali."
Malenkosti v prazničnem dnevu, ki ga napravijo polnega in čarobnega. Kdor si upa tvegati – kar je velik izziv in nekaj težkega, za nekatere celo nepredstavljivega –, staršem pove, kaj čuti v odnosu do njih, in tvega odgovor.
Kaj ni božič rojstvo nečesa novega, novega življenja, ko se tudi družinska zgodba lahko prične pisati na novo, z drugačnimi besedami in čutenji?
