"Bila sva popoln par z eno samo napako - on je GEJ!!!" (iskrena izpoved)

Romantične televizijske melodrame niso ravno po mojem okusu. Ne, ne lažem in nisem padla na glavo, vendar ne spomnim se, kdaj sem nazadnje klišejsko preživela petek na kavču, ovita v toplo odejo, po možnosti popackano s kokicami, medtem ko sem v roki držala daljinec in vztrajno mučila gumbe, dokler nisem naletela na že zlajnano romantično komedijo z bognedaj Hughom Grantom ali Julio Roberts v glavni vlogi.

Fuj, ti sluzasti pari.

Ali pa Seks v mestu – scena, ko Zver na dan poroke pobegne in nam na lice nariše solze krivice namišljene idile. Mojo filmsko žilico (in oči) bolje poteši novi del Jamesa Bonda. In tu nastopi usodni preobrat, saj si nisem niti predstavljala, da gre zarečeni kruh s takšno lahkoto po grlu.

Želela bi, da razumeš smisel te moje zgodbe. Zato bom začela kar na njeni platnici. Če bi namreč o njej pisala knjigo, bi labirintu zapletov in čustvenemu vlakcu smrti zavidal še sam Dan Brown, naslovnico pa bi krasila 'fleha': iskrena izpoved.

Ker midva sva bila … popoln par.

Uvod

Spoznala sva se na odbojki. Večkrat na teden sva s skupno družbo zahajala na najeto igrišče – takrat drug o drugem nisva imela ustvarjenega mnenja, bila sva bežna znanca.

Nonšalantna šala tu in tam in zame, socialnega metuljčka, je bil humor pravšnji temelj prve interakcije.

Kliknilo je. Postopno sva po 'obveznem' delu športnih udejstvovanj začela napletati še pogovore, ki so se zavlekli pozno v noč – skupaj sva začela hoditi domov, si privoščila večerjo, večurne pogovore nadaljevala po telefonu.

Zalotila sem se ob misli, kako lepo mi je z njim. Kako me pri srcu pogrejejo njegova sporočila ob treh ali še pozneje v jutro, ko je (pre) globoko pogledal v kozarec, pa drobna darila, ki mi jih je podarjal ob različnih priložnostih. Z njim sem lahko govorila o vsem in še več.

Brez sramu. Brez strahu, da bi me obsojal. Lahko sem se izražala na najbolj pristen način. Čutila sem, da me dojema v vsem mojem bistvu.

Ukradeni pogledi, nasmeški, dotiki.

Postal je človek, ki me pozna bolje kot lastna mama, in razume bolje, kot razumem samo sebe. Verjemi, s takšnim bi lahko uresničila filmski ameriški sen. Mož, otroci, na vrtu pa pasja hišica z labradorcem. Val 'najstniške' ljubezni, ki me je zadel, še preden sem dobro zaplavala …

Jedro z usodnim preobratom

Vendar nama nikoli ni uspelo zaplavati. Nikoli se ni zgodilo nekaj več.

Nikoli nisva 'zasrala' – zvezde nama niso bile naklonjene niti takrat, ko sva jih opazovala ob enih zjutraj. Sama na Ljubljanskem gradu. Če sem povsem iskrena, mi je zaradi tega v družbi postajalo sila neprijetno.

Naklonjenost je bila očitna in babja radovednost je pač naredila svoje. Vprašanje, kaj se plete med nama, je bilo na dnevnem redu, tisti, ki pa firbca le niso pasli, pa so tako ali tako mislili, da sva že srečen par, ki to skrbno skriva. Saj veš, ko je že tako daleč, da te že mama sprašuje, kdaj boš fejst fanta pripeljala na ogled? Vsa kolobocija je trajala približno tri leta. Ja.

Prepričana, da je tako edino prav in ob vztrajnem opogumljanju je padla odločitev: jaz bom tista, ki bo temu naredila konec. Saj novodobni moški tako ali tako nimajo 'jajc'. Pride dan, ko se zaradi tega tolčem po glavi. Vendar – kaj bi bilo drugače? Bi bilo bolje, da bi si v nedogled metala pesek v oči?

Vdih, izdih. Kratko in jedrnato sledi izliv mojih čustev. Njegov odgovor: “Razlike med nama so enostavno prevelike, da bi se bil pripravljen spustiti v zvezo.” Mislila sem, da se šali. Postane mi vroče. Totalka. Midva, različna? Kako, zaboga?

Teden dni mi postelja ni pustila vstati.

Stala sem pred ogledalom, objokana, neprepoznavna. Rotila višjo silo, naj me prebudi iz nočne more. Prvič v letih, odkar sem zaključila gimnazijo, sem si kupila škatlico cigaret. Pregreho, ki jo sicer tako močno preziram. Bila sem vse, kar nikoli nisem bila.

S kavča bolščala v televizor in si želela te hollywoodske umetelne, te 'sluzaste' ljubezni. V meni je vladal nemir, ki ni želel pomahati v slovo niti ob globokem vdihu. A ko ima hudič mlade, verjemi, jih ima veliko. Prišel je še en šok. Izvedela sem, da je – gej.

Sem se počutila izdano? Morda. Olajšano? Vsekakor. So bila tri leta zaigrana? Sem bila njegova krinka, pobeg pred realnim svetom? Ne vem. Kaj pa, če je kaj narobe z mano? Kako je mogoče, da mi je všeč nekdo, ki je gej? Obrambni mehanizem je deloval s polno paro in moja pljuča so lahko zadihala – njegov odgovor je dobil smisel.

Babica mi je kot otroku v šali povedala star slovenski pregovor. Ni važno, če mi umre krava, važno, da sosedu dve.

Če ga ne morem imeti, je bolje, da ga nima nobena!

Prvič v življenju na papir izlivam svoja čustva. Ponosna sem. Da zmorem. Preseneča me, kako močna sem. Pa tega ne počnem zato, da bi celila samo svoje rane, temveč zato, da izpoved najde še dekle, ki se skuša oklestiti primeža podobne situacije.

Hej, to ni tabu. Zgodilo se je meni, moji kolegici pa kolegici od kolegice. Vendar teh zgodb ni v zraku, o njih se ne govori, so boleče pripovedi, ki jih zlomljena dekleta nosijo v sebi.

Zaključek

Vedno sem iskala dobro. Tudi tokrat. Izkazalo se je, da imam ob sebi prave, pristne prijateljice, ki so z menoj premlevale tisoč in eno vprašanje in polnočne 'depresivne' sladolede (ravno pred dnevi sva se s prijateljico odločili, da jih ponoviva – tokrat v znamenju nazdravljanja boljšim časom).

Bolečina še vedno ostaja. Človek, zaradi katerega sem vsako noč mirno zaspala in zaradi katerega sem se vsako jutro radostno zbujala, je danes drugačen.

Spremenjen. Odsoten. Tuj.

Še vedno hodiva na odbojko. Upam, da ni preveč sebično reči, da me tolaži, ko vidim, da vsaj nad tem ni povsem zamahnil z roko. Ko se je polegel orkan čustev in je v ospredje stopil razum, sem začenjala razumeti njegove poteze.

Iskreno verjamem, da je odnos imel težo, tudi pri njemu. Da se je trudil ustrezati 'merilom' družbe, vendar pa ni mogel zadušiti svojega notranjega jaza. Po nekaj mesecih je bolje, previdno iščeva bližino drug drugega. Prijateljsko.

Oče mi je vedno pravil, naj ne podiram mostov za seboj, in tega se držim kot pijanec plota.

Želim biti z njim, a le na poti, kjer bo nekoč lahko izrazil samega sebe v vsej svoji pristnosti. Hja, ženske hrepenimo po reševanju sveta, pa čeprav za visoko ceno, saj ob tem izgubljamo sebe. Ko te dni po treningu vsak odide svojo pot, puščam žalost in tisoč misli za seboj.

Res sva si različna. In med nama ostaja toliko neizrečenega. Morda pa nekoč, ko bova dovolj zrela in sposobna, da na temelje, ki sva jih zgradila, postaviva še streho, pride čas, da si odgovoriva na vsa vprašanja, ki so ostala odprta.

Besedilo Valerija Mejnik
Fotografija: Unsplash.com/@Alexis Huertas

Preberi še: Namesto da rečeš 'LJUBIM TE', naredi to!

Priporočamo tudi: Najboljši nasveti za SREČNO zvezo (po mnenju izkušenih terapevtov za pare)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord