"Bila sem njegovo nadomestno dekle" (resnična zgodba Katje)

Kaj se zgodi, ko se popolnoma predaš nekomu, ki s tabo nima večjih načrtov, z njim pa preživiš toliko časa, kot bi bila njegova?

"Bila sem njegovo nadomestno dekle" (resnična zgodba Katje) (foto: Profimedia) Profimedia
3. 12. 2016

Živijo, ime mi je Katja in to je moja zgodba. Kako naj jo začnem? Mogoče tako, da ti za začetek povem nekaj o sebi: imam svoj tip moškega in ta tip moškega je zaseden ali kako drugače (meni) nedosegljiv. To se je začelo že v srednji šoli.

Redno sem se zaljubljala v fante, ki niso niti vedeli, da obstajam.

Nekateri so bili zasedeni, a tudi če ne bi bili, ne bi hodili z mano: premalo manekenska, premalo kul. Pozneje sem spoznala, da je pri meni šlo verjetno za obrambni mehanizem.

Ker sem se zaljub­ljala v fante, ki me niso hoteli, sem imela dober razlog, da sem samska.

Pretvarjala sem se, da hrepenim po razmerju, v resnici pa je ni bilo stvari, ki me ne bi bolj plašila. Ko sem spoznala Klemena, sem se iz manjšega kraja ravno preselila v večje mesto. Počutila sem se odraslo in samostojno.

Pripravljena sem bila na razmerje ali vsaj tako sem mislila.

Klemen se mi je s svojo karirasto srajco, hipsterskimi očali in odličnim smislom za humor zdel pravi fant, s katerim bi lahko hodila na zmenke in se z njim ponosno kazala v mestu.

Bila sva sodelavca. Še več, delala sva pri istem projektu. Ko sva ugotovila, da skupaj dobro delujeva, sva postajala vse boljša prijatelja.

Zvečer sva si dopisovala in se veselila nasled­njega dne v službi, hitro pa sva si poleg službenih stvari zaupala še kup zasebnih.

V službi sva v šali postala tekmeca: kdor bi naredil kakšno napako, bi drugemu moral plačati večerjo.

Tako sem se počasi zavedela, da si želim, da bi že prišlo do te napake in da bi se z njim znašla na romantični večerji ob svečah, on bi me držal za roko in mi nalival vino, jaz pa bi žarela v mali črni oblekici.

Delo je postajalo vedno zahtevnejše in v službi sva ostajala do poznih ur.

Ko sva ugasnila računalnike, sva bila tako utrujena, da sva v najino službeno rutino uvedla pivo v baru blizu podjetja.

Ob alkoholu se nama je jezik še bolj razvezal in končno sem izvedela, da ima punco, ki je šla študirat v tujino, tam ostala na praksi in zdaj nima velike želje po tem, da bi se vrnila domov.

Klemen jo je nekajkrat obiskal, a je dobil občutek, da sta se oddaljila. In v meni je vzklilo upanje.

Zdelo se mi je celo, da mi je to povedal zato, da bi mi nekako povedal, da do mene čuti nekaj več.

In je končno prišla tista večerja ...

Nihče ni naredil napake, sva se pa odločila, da se malo nagradiva za dobro opravljeno delo.

Med večerjo je Klemen ves čas buljil v svoj telefon, menjal izraze na obrazu, občasno nekaj natipkal in mi pokimal, ne da bi me zares poslušal.

Ko je prišla glavna jed, je pospravil telefon in mi pojasnil, da se je punca odločila, da pride domov, ker ga noče izgubiti in ker v tujini ni tako bleščeče, kot si je zamislila.

Klemen je bil v krizi in se spraševal, kaj je pretehtalo njeno odločitev: on ali pretežka služba. In hotel od mene nasvet.

Težko sem mu svetovala, ker je vsaka celica v meni vpila, naj mu rečem, da ga punca nima rada in naj se odloči zame.

Poskušala sem mu dopovedati, da ni normalno, da ima toliko dvomov, in da to ni dobra osnova za razmerje.

Prijel me je za roko (prijel me je za roko!) in mi rekel, da imam prav in da je očitno na slabi poti.

Dodal je še, da včasih človek ne vidi nečesa, kar ima pred nosom, in domišljala sem si, da je mislil mene in najino veliko ljubezen.

Iz lokala sva odšla nekoliko okajena, objeta in srečna. Smejala sva se in prepevala neumne pesmice, pred svojim vhodom pa sem zaprla oči, dokler me ni poljubil ... na lička.

Ko sem se naslednje jutro zbudila, trezna, sem se odločila, da najin odnos spet omejim na službo.

Klemen je naslednji dan po delu spet predlagal, da skočiva na pivo, in sprejela sem vabilo, odločena, da mu povem, kaj čutim in kaj si mislim o najinem neenakem razmerju.

"Veš, da si mi všeč," sem začela. "Tudi ti si mi všeč," mi je odgovoril. Ugovarjala sem, da mi je drugače všeč kot jaz njemu.

On pa je ugovarjal, da sem mu tudi jaz drugače všeč, da pa ne more z mano naprej, ker ima še vedno punco.

To je bilo v moji zaljubljeni glavi dovolj, da sem se odločila, da najinega razmerja ne prekinem.

Klemen se me je v lokalu ves čas 'nenamerno' dotikal, namigoval na intimnosti, v svoje zgodbe pa vpletal svojo punco, naju primerjal, jaz sem se hihitala, mu svetovala ...

Bila sem neumna, a nisem imela moči, da odidem.

Tistega večera me je na hitro poljubil na usta in tako sem tudi uradno postala njegovo nadomestno dekle.

Rekla sem si, da bom najboljša, kot sem lahko, in počasi bo spoznal, da sem milijonkrat boljša od njegove punce!

Vsi so mi govorili, kako žarim, jaz pa sem letela na krilih ljubezni.

V njegovi bližini sem bila vedno super seksi, in ko je k meni prišel pogledat računalnik, ki mi je že nekaj časa nagajal, sem mu odprla samo v razvlečeni majčki. Pogledal me je v noge in pripomnil, da sem super seksi.

Vabila sem ga na koncerte, on me je povabil na morje, predstavil mi je sestro in me peljal na obisk k svoji babici. Vse to so bila zame znamenja, da se končno zaljublja vame.

Ko se je zame zagrel drugi sodelavec, je Klemen skoraj vzrojil, ko sem mu povedala, da me je povabil na zmenek, in brez pomišljanja rekel, da ni dovolj dober zame.

Na tisti zmenek sem vseeno šla, da bi bil Klemen ljubosumen.

Nič več ni rekel, je bil pa naslednje dni bolj molčeč kot običajno, sodelavca pa je grdo gledal. Ljubi me, ljubi me, ljubosumen je!

V svoji glavi sem si napletla pravljico, ki se je razblinila, ko mi je Klemen povedal, da se je njegova punca nepričakovano vrnila.

Ni bilo tako, kot si je predstavljal, zato je bil slabe volje, mene pa ni bilo na voljo, da bi se mi zjokal na rami, ker sem bila zaposlena z zmenki.

Nekega dne sem dobila hudo gripo. Klemen mi je pisal, ali grem z njim v trgovino po nov prenosnik, ker je šla punca k svojim na obisk v Prekmurje.

Napisala sem mu, da komaj živim in da ne bo šlo. Upala sem, da se bo pojavil na mojih vratih s kilo limon, pa mi je samo odpisal, naj se mu javim, ko ne bom več kužna, in da sem precej sebična, da zbolim ravno v trenutku, ko me potrebuje.

Redkokdaj v življenju sem bila tako zelo razočarana. Srce me je bolelo do čistega brezumja.

Nehaj s tem, nehaj, s tem, odreži ga, zbriši njegovo številko, zamenjaj službo ... Vse moje misli so bile usmerjene v beg.

To je sodu izbilo dno. Nehala sem odgovarjati na njegova sporočila, nehala sem mu dvigovati telefon in predvsem sem nehala sanjati, da bova nekega dne skupaj.

Želela sem si fanta, dobila pa parazitskega prijatelja, ki me je zvito držal ob sebi, da bi se lahko hranil z mojo pozornostjo.

Ker sem vztrajala v tišini, se je čez nekaj dni obesil na moj zvonec. Spustila sem ga noter in mu rekla, da prekinjam najino zvezo.

Ugovarjal je, da bi lahko ostala prijatelja, čeprav ni preskočila iskra.

Komu ni preskočila iskra?

Takrat sem videla, da nima niti najmanjšega talenta za vživljanje v čustva drugih ljudi.

Danes imam pravega fanta, ki z mano deli pijačo po službi in trenutke, ko se ne počutim najbolje.

Klemenu sem hvaležna, da mi je odprl oči in mi preprečil, da bi se še kdaj znašla v podobnem razmerju.

Ohranila sem lepe spomine na najino zabavo, bolečina je zbledela, jaz pa uživam v pravi zvezi.

P. S.: Klemen še vedno vztraja v svoji ljubezni na daljavo, mene pa je nadomestila druga naivna duša.

Priredila: Anja Osojnik

Preberi še: Ta seks(i) trik bo iz tebe napravil legendo in Moški z mikro penisom želi, da veš teh 7 stvari

Priporočamo tudi članek: "Seksi smo že, svobodne pa ne!" (iskrena izpoved naše novinarke)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri