"Ljubezen, po kateri ste hrepeneli doma, ste začutili ob vašem fantu" (stiska bralke odraščajoče v družini, ki jo je zaznamoval alkoholizem)

"Pozdravljeni, že pred časom sem opazila enega od vaših odgovorov  in bil mi je zelo pri srcu, zato se že nekaj časa odločam, da vam napišem težave s katerimi se soočam.

Stara sem dvajset let in se še šolam. S fantom sva skupaj že pet let, sva iste starosti. Zaljubila sva se zelo mlada, v srednji šoli. Sama sem bila takrat zelo sramežljiva, fant je že takrat imel veliko prijateljev in pozornosti deklet, saj je športnik.

Po enem letu študija sva se na mojo željo preselila skupaj in začetki so bili kot v sanjah.

Imela sem občutek da je fant res ob meni, saj sva več časa preživela skupaj, lahko sem mu povedala vse slabe in dobre stvari, ki so se mi zgodile, lahko me je v živo potolažil, ne samo preko sporočil in to mi je ogromno pomenilo.

Veliko časa sva preživela skupaj in zame je bilo to nekaj izjemnega.

Sedaj še vedno živiva skupaj imam pa občutek, da so se stvari spremenile na slabše.

Fant ima spet treninge vsak dan zato več časa preživi doma in manj v študentu z mano. Zaradi tega veliko jočem in se obremenjujem.

Tudi ko pride v stanovanje, je odsoten, ves čas se uči, zato vedno zmanjka časa zame in za mojo potrebo po pozornosti.

To pa je druga težava.

Odraščala sem v družini v kateri ni bilo ljubezni. Starša sta se od nekdaj prepirala. Oče je alkoholik in v mojih najbolj občutljivih letih je bilo najhujše.

Fizičnega nasilja nikoli ni bilo, bilo pa je izrečenih dosti grdih besed. Ves čas sem gledala mamo kako joče in kljub vsemu vztraja in noče oditi na svoje.

Če pomislim kolikokrat sem zaradi tega jokala in bila na tleh postanem ponosna sama nase da sem tako močna.  

Ko je v moje življenje vstopil moj fant in mi prvič v življenju začel kazati ljubezen, sem se seveda nanj navezala bolj kot sem si mislila.

Naenkrat sem od nekoga prejemala objeme, poljube, lepe besede in bilo je kot balzam za mojo dušo.

Sedaj po več letih se je vse skupaj ohladilo, kar delno razumem. Je pa kljub temu moj največji strah doživeti isto zvezo kot sta jo imela starša in ob tem dobivam občutek da plavam točno tja.

Ob situacijah, kjer dobim občutek da se mi fant ne posveča dovolj, da izgublja zanimanje zame postanem užaljena in ga začnem odrivati, takrat me prime da bi ga zapustila, čeprav si v resnici tega ne želim.

Poskušam se pogovoriti z njim a sem zelo zaprta oseba in mi to predstavlja problem. Ne vem, kako naj se odprem in povem da mi je zaradi tega zelo hudo.

Da si želim biti z njim a se grozno bojim da bom nesrečna? 

Povedala sem, da potrebujem njegov čas in njegovo pozornost, strinjal se je da se bo potrudil nato pa je bilo enako. Vem in čutim da me ima fant rad in da me ne zanemarja ali vara. Mislim samo da ne dojame kako je to zame pomembno.

Na kakšen način naj mu to povem?

Naj ga prosim da me poljubi, da se stisne k meni?

Sem že poskusila in vedno mi je ustregel, ampak občutek ni bil tak, kot če bi se to odločil sam od sebe.

V sebi čutim grozno jezo, želim si ostati z njim a mislim da takole ne bom več dolgo zdržala. Kako naj povem kaj si želim od zveze, da me bo upošteval?

Zgradila sem si neko zdravo mero samozavesti, dobro se počutim v svoji koži, sem prijazna, razgledana in umirjena  zato imam tudi veliko moške pozornosti.

Sem mogoče preveč popustljiva in me je fant začel vrteti okoli prsta, ker vedno popustim? Kako naj se postavim zase? Kako naj povem kaj si želim od zveze da me bo upošteval?"

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Lepo pozdravljeni, draga bralka! Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Verjamem, da ste v veliki stiski in vam je težko. Močno hrepenite po fantovi pozornosti in času, ki bi ga lahko preživela skupaj in se še bolj povezala.

Pogrešate njegovo nežnost in občutek bližine, pa vendar se zdi, da se v teh željah in potrebah zavrtite v nek začarani krog, ki vam prebuja občutek osamljenosti, strahu, jeze in bolečine. 

Žal mi je, da ste odraščali v tako težkih razmerah. Verjetno ste se že kot majhna punčka prilagodili tako, kot ste najbolje znali, da bi le preživeli čustveno razdejanje, ki ga za seboj pušča odvisnost od alkohola.

Le vi sami najbolje veste, koliko moči in poguma ste morali zbrati, da ste lahko preživeli vse te bolečine. Pred tem, da vas nekdo rani, ste se morali zaščititi sami.

Verjetno ste okoli sebe ustvarili zidove, se potegnili v svojo varno lupinico in v tišini prebolevali čustvene rane.

Lahko se vam je globoko v telo vtisnil občutek, da o svojih čustvih ni varno govoriti,  da za kaj takega ni prostora in da ste lahko s tem le izpostavljeni in ranjeni.

Ogromno nemoči, manipulacije, strahu in žalosti ste morali doživeti in verjetno vam spomin na to še danes prebudi grenkobo in bolečino. 

Ljubezen, po kateri ste hrepeneli doma, ste začutili ob vašem fantu.

V najbolj ranljivih letih je zasijal kot svetilnik ob nevihtnem morju in močno ste se ga oklenili. Prvič ste začutili, kako je, ko te ima nekdo rad in ti to tudi pokaže, kako je čutiti pozornost, povezanost in ljubljenost.

Dal vam je občutek, da niste več sami in da v življenju obstajajo tudi lepše stvari. Vajina zaljubljenost je povzročila hormonski ples dveh teles, kjer ni bilo potrebno veliko besed, pa sta drug drugemu vseeno na globok način odgovorila na osnovne potrebe po ljubljenosti, slišanosti in sprejetosti. 

To stanje vas je lahko kar malo zasvojilo, zato danes tako težko sprejmete, da so se stvari spremenile.

Še težje sprejemate dejstvo, da boste morali o svojih potrebah, željah in čustvenem doživljanju pričeti govoriti na glas, da vas bo fant lahko začutil in razumel. Fant ne more kar vedeti, če mu vi tega ne poveste.

Tudi če mu poveste, to še vedno ne pomeni, da vas bo pri vsem kar slepo upošteval, ker je sam prav tako kot vi upravičen do svojega mnenja in doživljanja.

Pravzaprav ni vprašanje, kako mu povedati, kaj želite od zveze, da vas bo pričel upoštevati.

Jedro vaše stiske je globlje in se nanaša na to, kako sploh pričeti govoriti o sebi.

Odgovor ni enostaven, hiter ali lahek. V vseh pogledih od vas zahteva osebnostno rast preko ozaveščanja starih, od doma pridobljenih vzorcev, tako na področju mišljenja, vedenja kot čustvovanja.

Če vam je nekoč pomagalo preživeti prav to, da ste se v času stiske umaknili in o svojih čustvih in potrebah niste govoril, ker bi to lahko drugi zlorabili, vas to sedaj ovira pri tem, da bi bolje funkcionirali v partnerski zvezi.

Strah iz preteklosti je še kako živ, kajne?

Lahko ste nekje globoko v sebi razvili prepričanje, da niste dovolj vredni, da bi vas nekdo slišal, začutil in upošteval, zato vas je danes preveč sram, da bi fantu sploh začeli govoriti o svojih stiskah.

Ker ste kot majhni doživeli toliko manipulacije, lahko sedaj tudi fantovo vedenje hitro doživite kot tako, sebe pa v vlogi žrtve, ki se mora v nedogled prilagajati, da obdrži še tisti kanček pozornosti, ki jo dobi.

Še veliko je takih vzporednic in povabim vas, da jih raziskujete naprej. 

Nepredelane čustvene rane vam danes dajejo občutek, kot da plujete v podoben odnos, kot sta ga med seboj imela vaša starša.

Že to, da se tega zavedate, da o tem razmišljate pomeni, da se vaša notranjost celi.

Ker pa so to rane, ki ste jih pridobili v odnosih, se prav v odnosih lahko razrešijo. Prav zato je tako pomembno, da zberete pogum in o tem, kar čutite, pričnete govoriti. 

Verjamem, da se prav telesno zaprete, ko dobite občutek, da vas fant ne vidi, začuti ali upošteva. Iz užaljenosti se zaprete, ga odrinete in povsem zablokirate.

Prebudi se vam strahotna jeza, jeza nanj, pa tudi pretekla jeza na starše in vse, ki bi vas kot majhno deklico morali zaščititi in potolažiti, pa tega niso mogli ali znali storiti.

Kam daste to jezo? Kako jo izrazite?

Verjetno jo obrnete proti sebi. 

Prepoznate, da vam fant le prebuja nekaj starega?

Vsekakor je dobro, da jezo čutite, ker jo v preteklosti verjetno niste smeli. Sedaj potrebujete le najti način, kako izkoristiti moč jeze za nekaj, kar vas bo prestavilo naprej. 

Vsekakor danes niste več žrtev in imate vso moč v svojih rokah. Ne potrebujete več graditi zidov okoli sebe, lahko jih pričnete rušiti, nevarnost je mimo. Le vi odločate, v katero smer boste zavrteli svoje življenje.

Če ste zbrali toliko moči, da ste preživeli ob očetu alkoholiku in soodvisni mami, imate tudi toliko moči, da zberete pogum, pričnete govoriti o sebi in enostavno tvegate.

Tvegate za neko novo izkušnjo. Zaslužite si, da zlezete iz vaše varne lupinice in odkrivate svet, ki ni tako strašljiv, kot se zdi.

Poguma in moči imate na pretek, zato vam lahko le želim, da si drznete tvegati nekaj novega in se korak za korakom pričnete odpirati.

Prav partnerski odnosi imajo toliko moči, da lahko prilepijo obliž na stare rane, pridobljene pozitivne izkušnje pa ustvarjajo in utrjujejo tudi nove možganske povezave, kar dejansko pomeni, da so spremembe še kako mogoče, če smo za njih pripravljeni tudi kaj narediti.  

V veliko pomoč pri prepoznavanju starih vzorcev vam je lahko psihoterapevtska pomoč ali samopomočne skupine za svojce alkoholikov, ki jih najdete po celi Sloveniji.

Draga bralka, zanimiva pot je pred vami in želim vam, da jo sprejmete odprtih rok in z ljubeznijo v srcu. Preko odpiranja drugim ljudem se odpiramo tudi sebi in vsemu lepemu, kar nas obdaja. Vse dobro na vaši poti vam želim!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje pošlji na alenka.lanz@toplina.net, Alenka ti bo z veseljem odgovorila in pomagala.

Če bi se rada z njo pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali Facebook profil, kjer boš našla vse potrebne informacije za naročilo na terapijo.

Preberi še: V samem jedru so partnerski odnosi tu zato (čudovita razlaga terapevtke Alenke Lanz)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ