Zlom samozavesti: Ti je spet spodletelo?

Ali poznaš tisti občutek, ko zaradi neke neprijetne situacije, ki se ti kar naprej ponavlja, izgubiš vso vero in zaupanje vase? Na začetku misliš, da boš zlahka opravila s težavo, nato nekaj časa verjameš, da bo nekako že šlo, sčasoma pa se kot spomladanski sneg stopi še zadnje upanje, da ti bo resnično uspelo ...

Zlom samozavesti: Ti je spet spodletelo? (foto: Tamara Schlesinger) Tamara Schlesinger
21. 2. 2012

Samozavest je tista lastnost, ki je moraš imeti ravno prav – preveč vodi v arogantnost, premalo v osebnostne težave in krizo. Res hudo pa je, če se zaradi neuspeha, ki ga pogosto doživljaš na nekem področju in tega začaranega kroga ne moreš prekiniti, tvoja samozavest približa izhodišču koordinatnega sistema (ali ničli po domače), kar so doživele tudi štiri naše bralke, ki so nam zaupale svoje zgodbe.

Ker verjamemo, da težave teh deklet niso osamljeni primeri in da se bo v njih našla marsikatera cosmo punca, smo za strokovno mnenje prosili Vito Poštuvan, univerzitetno diplomirano psihologinjo, ki med drugim dela tudi kot svetovalka v psihološki svetovalnici Študentske organizacije Univerze v Mariboru (ŠOUM). Po njenih izkušnjah mladi po pomoč prihajajo predvsem zaradi najrazličnejših osebnih stisk, iz katerih ne vidijo rešitve.

“Življenjske okoliščine nas pogosto privedejo do tega, da se počutimo pod stresom, smo jezni ali žalostni. Vse to ni isto kot depresija, saj so ta čustva prehodnega značaja. Tako negativna kot pozitivna čustva tvorijo paleto življenjskih izkušenj,” poudarja Poštuvanova, vendar opozarja, da so študenti duševnim boleznim izpostavljeni vsaj v tolikšni meri kot drugi odrasli. “

Če nekdo opaža simptome depresije dva tedna zapored ali ko ne deluje več tako kot nekoč, naj poišče pomoč pri osebnem zdravniku, nujni medicinski pomoči ali pokliče na številko za klic v sili.” Kaj pa svetuje puncam, ki so se zanšle v teh nezavidljivih situacijah?

Stiska št. 1

“Občutek  imam, da me nihče ne potrebuje.”

Neja je diplomirana ekonomistka. Študij je končala pred tremi leti in od takrat je brez službe.

“Že nekaj časa imam samo eno veliko željo, in to je, da bi končno dobila zaposlitev in se osamosvojila. Mama in oče sicer razumeta mojo situacijo, vendar je že meni neprijetno, da pri osemindvajsetih še vedno živim doma in na njun račun. Vem, da nisem edina, a to se mi vseeno ne zdi prav,” pojasnjuje.

“Poslala sem že nešteto ponudb za delo, pa me nikoli ne povabijo na razgovor. Redkost je že sporočilo, da ne ustrezam njihovim merilom, da ne izpolnjujem vseh zahtevanih pogojev ali da so izbrali primernejšega kandidata – največkrat pa odgovora sploh ni,” je razočarana nad odnosom podjetij. Spraševala je tudi pri prijateljih in znancih, pa nihče ne pozna nikogar, ki bi jo lahko zaposlil.

Medtem ko brez uspeha odgovarja na oglase in piše ponudbe za delo, Nejina samozavest strmo pada.

“Pogosto se sprašujem, kako naj še zaupam v svoje sposobnosti, saj sem očitno človek, ki ga prav nihče ne potrebuje. Če sem na začetku optimistično verjela, da je kombinacija mojega znanja in izkušnj nekaj vredna, zdaj zelo dvomim o tem. Očitno je moja konkurenca boljša in prepričljivejša od mene ali pa ima agresivnejši pristop, ki se meni zdi zgrešen in ga ne zmorem.”

Prišla je celo do točke, ko tehta, ali se ji na oglas sploh splača odgovoriti, saj si reče, da iz njega tako ali tako ne bo nič.

“Vsega se lotevam z negativno energijo, toda res več ne vem, kako naj si povrnem samozavest in splezam iz te stiske.”

Mnenje psihologinje

  • Neja se sooča s pogosto težavo mladih – brezposlenostjo. Ljudje se na take situacije različno odzovemo. Nekateri se zelo borijo, drugi se umaknejo bolj v ozadje ... podobno kot je bila včasih strategija pračloveka, da je zbežal ali se boril z nevarnostjo iz okolice.
  • Neja tudi sama prepozna, da ji situacija načenja samozavest in da njen način odzivanja morda ni več učinkovit. Ni redko, da izguba službe, slab študijski rezultat ali brezposelnost v nas vzbudijo misli, da nismo nič vredni, da nas nihče noče ali da ničesar ne naredimo dobro. Takšne misli so zelo značilne tudi za depresijo. Ko jih prepoznamo, je dobro, da razmislimo, ali so realne. Kaj bi rekla prijateljici, če bi ti povedala kaj takega? Bi lahko izpostavila kakšno lastnost, ki dokazuje nasprotno?
  • Za Nejo bi bilo dobrodošlo, da bi se posvetila drugim področjem, ki ji lahko dajejo občutek zadovoljstva, na primer v športnih, kulturnih, izobraževalnih ali dobrodelnih aktivnostih. Pogosto se tudi skozi hobije in druge dejavnosti najde možnost zaposlitve. Najslabša možnost je čakanje doma. Raje se odločimo za prostovoljno delo ali si dan zapolnimo z različnimi aktivnostmi, ki nam bodo dale možnost uresničevanja svojih potencialov.

Stiska št. 2

“Sem samska in očitno bo tako tudi ostalo.”

Fant in družba sta pomembni sferi življenja vsake punce, toda dokler je na tem področju vse v najlepšem redu, se tega po navadi niti ne zavedamo. Tudi Pika se ni – potem pa se je razšla s fantom in se sčasoma zaprla vase tudi pred svojo družbo.

“Ko sva z Jernejem končala zvezo, sem sorazmerno hitro sprejela to dejstvo, ker sem tudi sama ugotovila, da nisva bila za skupaj. Nato pa je prišel čas, ko sem menila, da sem pripravljena na novo razmerje. Hodila sem ven in se trudila zbližati z nekaj fanti, pa ni in ni bilo pravega oziroma jaz nisem bila prava zanje. Vsak, ki je bil na začetku videti zagret, se je po nekaj zmenkih ohladil in umaknil iz moje bližine.”

Po enem letu neuspelih poskusov je Pika začela razmišljati, ali je z njo morda kaj narobe. Za vsak propad je krivila sebe.

“Res je, da nikoli nisem bila najbolj samozavestna oseba na tem svetu, vendar bi rekla, da mi te lastnosti kljub vsemu ni primanjkovalo in lahko sem shajala. Zavrnitve, ki so se vrstile kot po tekočem traku, pa so poskrbele, da sem izgubila prav vso prepričanost vase.”

Tako se je simpatična, komunikativna in razgledana, skratka v vseh pogledih prijetna punca spremenila v nedružaben kup nesreče.

“Oddaljila sem se tudi od prijateljev, ker mi preprosto ni bilo do druženja. Kar na lepem sem postala čudna in sama. Sprijaznila sem se z dejstvom, da sem samska, vedno bolj pogosto pa se ujamem v razmišljanje, da bo tako tudi ostalo.”

Mnenje psihologinje

  • Pika se je v svojem vedenju ujela v začaran krog izgube socialnih stikov: zaprla se je vase, in ker se je umaknila ona, so se oddaljili tudi prijatelji. Tako se je tudi zmanjšala možnost, da bi spoznala kakšno novo osebo ali da bi s kom poznanim razvila kaj več kot le prijateljski odnos.
  • Pri tem, ko se je sprijaznila, da bo samska za vedno, je prepoznati, da se je pri njej pojavila tudi naučena nemoč. To pomeni, da se je naučila na situacije odzivati z nemočjo, pasivno oziroma kot da je možen izid samo negativen, tudi takrat, ko bi bila priložnost za pozitivno izkušnjo.
  • Zaradi takih misli ne gre na zabavo, odkloni povabilo na zmenek, ne poskusi spoznavati novih ljudi ali v vsakem fantu vidi mnogo pomanj­kljiovsti. S svojim vedenjem sama potrjuje in uresničuje svoje misli, da bo samska.
  • Pika mora prepoznati naučeno nemoč, saj sta zanjo fant in družba pomembna. Iz naučene nemoči se lahko izkoplje tako, da si zavestno dovoli eksperimentirati z novimi vedenji. To pomeni, da se odloči za nekaj tveganja in za drugačne, nove načine odzivanja, kot jih je bila navajena do zdaj.

Stiska št. 3

“V službi ne najdem svojega mesta.”

Eva se je zaposlila v podjetju, kjer je delala med študijem. Takrat je bila 'deklica za vse', zdaj pa z žalostjo ugotavlja, da je to tudi ostala, kar močno vpliva na njeno samozavest.

“Kot študentka sem imela redno in dobro plačano službo, nad čimer sem bila navdušena, še bolj pa sem se razveselila novice, da so me v podjetju po diplomi pripravljeni tudi zaposliti,” se spominja.

Diplomirala je iz farmacije, zato ji je bilo delo v majhnem podjetju, ki trži medicinske pripomočke in farmacevtske izdelke, pisano na kožo, želela pa se je tudi še naprej izobraževati na tem področju.

Toda v praksi je dobila delovno mesto vodje pisarne, kar s farmacijo nima veliko skupnega.

“Sedim v pisarni in se ukvarjam s papirji. Kdor ima minuto časa, mi naloži še del svojih administrativnih nalog. Sem najmlajša v kolektivu in po obnašanju sodelavcev in nadrejenih moji predlogi ter ideje niso vredni niti toliko, da bi mi prisluhnili, kar mi na sestankih pred vsemi zbija samozavest. Počutim se, kot bi stala na prepihu, ne pripadam nobenemu oddelku in namesto da bi bila samostojna enota in pomemben člen v podjetju, se mi dozdeva, da ne bi nihče opazil, če nekega jutra ne bi prišla v službo,” strne Eva.

Njeno zaupanje do same sebe kopni, z njim pa tudi želja po nadaljnjem profesionalnem razvoju in volja, da bi se še naprej trudila.

Mnenje psihologinje

  • Eva si mora odgovoriti na vprašanje, kako si želi biti sprejeta v službi, kaj so njeni cilji in karierne prioritete. Vprašati se mora, kaj od tega se uresničuje na njenem delovnem mestu zdaj, in če okolja ne more spremeniti, ga lahko poskusi samo sprejeti. To naredi tako, da pogleda, zakaj vztraja v situaciji, kaj dobrega ji prinaša in kaj vse jo moti. Če je motečih stvari manj kot koristi, potem se lahko realno odloči za sprijaznjenje s stanjem.
  • Vendar se zdi, da bi bilo v Evinem primeru okolico možno spremeniti. Predvsem bi se lahko naučila, kako se postaviti zase in kako samozavestno (vendar ne agresivno) izraziti želje ali poglede na svoje delovno mesto, brez pričakovanja takojšnjega strinjanja ali ogrožanja drugih. Ljudje v njeni okolici se bodo morda najprej upirali spremembam, saj so se navadili lagodnega nalaganja nalog na njeno mizo. A že samo s tem, ko bo začela postavljati meje, se bo začela bolje počutiti in njena samozavest bo zrasla.
  • Najpomembneje je, da to izkušnjo uporabi za učenje o sebi. Naj raziskuje, kako je sama doprinesla, da je prišlo do sedanje situacije, in kaj lahko stori v prihodnje, da bo znala svoj profesionalni razvoj in voljo do dela usmerjati v želeno smer.

Stiska št. 4

“Ne vem, ali naj sploh še vztrajam pri študiju.”

V osnovni in srednji šoli je bila Tinkara odlična in prav dobra učenka, uspeh pa ji je padel po prihodu na fakulteto.

“Na začetku mi je šlo pri izpitih dobro, zapletlo pa se je ob koncu prvega letnika. Enega od zadnjih izpitov, ki so bili pogoj za vpis v naslednji letnik, nisem naredila niti v junijskem niti v septembrskem roku, zato sem morala ponavljati letnik,” razlaga. To je bil hud udarec za njeno samozavest, a težave so se šele dobro začele.

“Pred zimskim rokom za izpit, ki mi je povzročal toliko preglavic, sem se začela učiti zgodaj, sistematično in ob pomoči kolegice. Mislila sem, da obvladam vso snov, pa mi je spet spodletelo. Ista zgodba se je ponovila še dvakrat, tako da sem bila na koncu že povsem obupana in sploh nisem več verjela, da mi pri tem predmetu lahko uspe narediti izpit,”  opisuje svoj položaj Tinkara.

Ker ji je šlo vse slabše tudi pri drugih izpitih, med katerimi jih je uspešno opravila vedno manj, se je odločila, da naredi premor in temeljito razmisli, kaj bo naredila. A bolj ko tuhta, manj razume, zakaj se je zagozdila na tej točki.

“Ne vem, kaj naj s svojim življenjem – naj še poskušam, vztrajam in nadaljujem ali naj ta leta pustim za seboj in odprem novo poglavje? Prva možnost se zdi slaba, po drugi strani pa niti ne verjamem, da mi na novi poti lahko uspe.”

Mnenje psihologinje

  • Tinkara se sooča s konkretno težavo: vztrajati ali ne vztrajati pri študiju, obhajajo pa jo tudi občutki, da nima nadzora nad situacijo, da mora temeljito razmsliti in se prav odločiti. Čeprav so to dobri načini za spopadanje s težavami, niso vedno učinkoviti. Včasih o stvareh premišljujemo, jih analiziramo ... in to počnemo vedno znova in znova. S tem se ujamemo v spiralo negativnih misli, iz katerih ne zmoremo izluščiti konkretnih rešitev (recimo kako se učinkovito učiti, ali zamenjati študij ali ne), ampak z razmišljanjem samo povečujemo občutke tesnobe in slabega počutja.
  • Spiralo negativnih misli Tinkara lahko preseka s protiutežjo. Najde jo lahko v stvareh, ki jih rada počne, ki jo veselijo in polnijo baterije. Še bolj učinkovito pa bi bilo, da se nauči tehnik sproščanja in da si kljub stresni situaciji dovoli začutiti mir v sebi. Morda se bo potem lažje zbrala in se učila, morda bo na izpitu imela manj treme in ga bo zato opravila. Možno pa je tudi, da bo v sebi prepoznala odgovor na vprašanje, ali naj pri študiju še vztraja ali bi bilo bolje poiskati kaj drugega.

Besedilo: Manca Kraševec, foto: Tamara Schlesinger.

Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujemo Viti Poštuvan, univ. dipl. psihologinji, ki dela na Slovenskem centru za raziskovanje samomora, je generalna sekretarka Društva psihologov Slovenije in svetovalka v psihološki svetovalnici Študentske organizacije Univerze v Mariboru (ŠOUM).

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri