Zločin in kazen

Psihosocialna pomoč žrtvam spolnega nasilja v Sloveniji je pomanjkljiva. Žrtve, ki storilca prijavo, so največkrat sekundarno viktimizirane. Država je reševanje tovrstne problematike skoraj v celoti prepustila nevladnim organizacijam.

24. 6. 2004

Kljub nekaterim pozitivnim premikom v korist žrtev spolnega nasilja na sodiščih in drugih institucijah, ki se ukvarjajo s problemom spolnega nasilja v družbi, je stanje na tem področju daleč od zadovoljivega. Večina žrtev se še vedno ne obrne na policijo in se za prijavo storilca le stežka odloči, tiste, ki to storijo, pa čakajo dolgotrajni in boleči postopki.

Postopek od podaje ovadbe do zaključka zadeve traja v Sloveniji povprečno dve leti in pol, nekateri se raztegnejo tudi na pet in več let. Nezadostna je usposobljenost ljudi v pravosodju, ki se ukvarjajo z žrtvami in s storilci spolnega nasilja in ki so v odnosu do žrtev premalo občutljivi, ne poznajo dinamike nasilja in tako ne zmorejo v zadostni meri priznavati in prepoznavati posledic spolnih zlorab.

Prav tako problematična je neosveščenost drugih strokovnih delavcev, ki pri svojem delu prihajajo v stik z žrtvami – ko na primer kriminalisti ne razumejo mladostnice, ki je zaradi dolgotrajne spolne zlorabe v otroštvu posledično razvila promiskuitetno vedenje, in ga nato uporabijo kot dokaz proti njej; ali na primer vedenje odvetnika, ki brani storilca, in se med čakanjem na obravnavo pred sodno dvorano odkrito posmehuje žrtvi.

To je le nekaj osnovnih ugotovitev udeležencev majske okrogle mize, ki jo je pripravil Zavod Emma v sodelovanju s Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, tokrat na temo Zločin in kazen – Spolno nasilje in sodstvo.

Slovenija je naklonjena pedofilom in nasilnežem

Predstavnice nevladnih organizacij, ki v praksi opravijo glavnino dela pri pomoči žrtvam spolnega nasilja in zlorab, ugotavljajo, da jim pri iskanju rešitev za žrtve največkrat zmanjka konkretnih virov institucionalne pomoči, ali pa je ta vključno s sodnim sistemom za žrtve neustrezna. Država se očitno otepa odgovornosti, ki bi jo pri tem morala prevzeti – spolno nasilje namreč ni zgolj zasebni problem storilca in žrtve, temveč zadeva celotno družbo.

“Namesto da bi država s pravosodnim sistemom kar v največji meri zaščitila žrtve spolnega nasilja in kaznovala storilce, se v praksi pogosto zgodi, da žrtve ostanejo nerazumljene, pripisuje se jim celo, da so same izzvale storilca, in največkrat ostanejo brez moralnega zadoščenja, da je bil storilec za svoje dejanje tudi kaznovan,” je povedala Emilija Skrt iz Zavoda Emma.

Tezo dr. Darje Zaviršek s Fakultete za socialno delo, da je Slovenija pedofilom in posiljevalcem še vedno prijazna država, so potrdile izkušnje uporabnic programov SOS telefona, o katerih je spregovorila Dalida Horvat:

“Ko je na eni od osnovnih šol fant spolno nadlegoval sošolko, je policist, ki je sodeloval na sestanku kriznega tima, mladostnici izjavil, ‘da to ni nič takega, če jo sošolec malo zagrabi.’ Mladostnico so nato poslali k psihiatru, glede fantovega vedenja pa niso ukrepali. V nekem drugem primeru, v katerem je profesor športne vzgoje spolno nadlegoval dijakinjo, so morali starši na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve posredovati peticijo, na šoli proti profesorju niso ukrepali. V več primerih so strokovni delavci ženske, ki so izrazile sum, da so njihovi partnerji zlorabljali njihove otroke, poslali na psihiatrične preglede, sami pa so se postavili na stran partnerja.”

Žrtve na samotni poti

Ženske z izkušnjo spolne zlorabe zaradi občutkov strahu, sramu, krivde in izpostavljenosti v okolju v večini primerov spolne zlorabe sploh ne prijavijo. Zavedajo se namreč, da prijava policiji utegne povzročiti negativen odziv najbližjih ter ponižanje v javnosti.

V državi, kot je Slovenija, je spolno nasilje še vedno tabuizirano, smo slišali na okrogli mizi. Zato se žrtve raje ne izpostavljajo zunanjim pritiskom in izberejo samotno pot premagovanja psihičnih stisk. Velikokrat se ženske spolne zlorabe iz otroštva spomnijo šele okoli tridesetega leta starosti, številne po rojstvu prvega otroka ali veliko kasneje, kar pomeni, da zaradi zastaranih rokov spolne zlorabe sploh ne morejo prijaviti.

Ženske s prijavo oklevajo tudi takrat, ko domnevajo, da njihovi partnerji spolno zlorabljajo njihove otroke. Prav tako jih veliko ni seznanjenih z dejstvom, da je spolno nasilje kaznivo tudi v zakonski skupnosti, zato ga sploh težko prepoznajo.

V institucionalnih mlinih

Če se žrtev spolne zlorabe odloči za prijavo storilca, stopi v drugačno okolje, ki je videti, kot da ni pripravljeno na probleme, situacije, teme, s katerimi se ta sooča, in v katerem se sama le stežka znajde. V sistemu pravosodnih institucij jo namreč čakajo mučni in dolgotrajni postopki, med katerimi bi po besedah Horvatove številne najraje preprečile nadaljevanje postopka. O tem najbolje govori izkušnja ženske, ki je preživela posilstvo in storilce prijavila:

“Kot sem že povedala, so bili policisti zelo kmalu po pozivu pri meni. V marici so me odpeljali na policijsko postajo, kjer sem precej dolgo, predvsem pa neprijetno, sama čakala v zastekljeni sobi, medtem ko so si me policisti ogledovali kot žival v živalskem vrtu. Potem so me odpeljali na upravo za notranje zadeve, kjer sem resnično cel dopoldan sedela sama v majhni sobici, ki je imela rešetke na oknu, in čakala, da mi vzamejo bris, ki ga je seveda vzel moški.

Zaslišali so me in me odpeljali na urgenco, kjer so me zdravniško pregledali. Potem so me odpeljali domov, kjer sem se morala preobleči, in oblačila, ki sem jih imela prej na sebi, sva s kriminalistom odpeljala na upravo za notranje zadeve. Kriminalist, čigar imena se ne spominjam, me je kljub veliki prijaznosti presenetil z izjavo, da je eden od storilcev sin nekega upokojenega glavnega policista in naj dobro premislim, v kaj se spuščam, saj bi zaradi zvez utegnila imeti probleme.

Potem me je vprašal, ali bi fante rada videla; povsem jasno je, da si tega nisem želela. In potem, ko sem končala s formalnimi stvarmi, sem odšla domov. Seveda gospod kriminalist ni bil več tisti prijazni možakar, in bilo mu je vseeno, ali so fantje v isti stavbi in bi se lahko moje in njihove poti ponovno križale.”

Problemi, ki jih uporabnice programov SOS telefona navajajo v povezavi s postopki, ki sledijo prijavi storilca, so podobni: neprimerni prostori za zasliševanje na policijskih postajah in upravah, mučen in dolgotrajen postopek zbiranja dokazov, obravnave na sodiščih se nenehno prelagajo, na obravnavo so žrtve klicane ob isti uri kot storilci, pred sodno dvorano so prisiljene čakati skupaj s storilci, slednji jih imajo pravico zaslišati, na obravnavi morajo sodnike same opozoriti, da ne bodo pričale pred storilcem, o prisotnosti žrtvine moralne podpore (zagovornika) na obravnavi odloča sodnik.

Ko je žrtev še enkrat žrtev

Ko je ena od žrtev spolne zlorabe prijavila očima, ki jo je spolno zlorabljal od njenega enajstega do sedemnajstega leta, je na policijski upravi morala dati izjavo o preživeti spolni zlorabi. Med njeno izpovedjo so se ves čas skozi prostor sprehajali kriminalisti, sprejemali so telefonske klice, medtem ko je ona morala pripovedovati o vseh mučnih podrobnostih. Ker je kriminalistka nato še tipkala zapisnik, je vse skupaj trajalo približno tri ure. Pred obravnavo so žrtev najprej poslali na psihiatrični pregled, da bi se prepričali o resničnosti njenih izjav.

Eno od vprašanj, ki ji ga je na obravnavi zastavila sodnica, je bilo, zakaj se pred očimom ni branila, ko je enkrat že zrasla. Potem je od nje zahtevala, da se z ramo ob rami postavi ob očima, da je dokazala, da je od njega večja in težja. Šele nato se je oglasila tožilka in pojasnila, da pri spolni zlorabi večinoma ni prisotno fizično nasilje, temveč to temelji na psihični moči storilca. Ker si je pozneje očim preskrbel potrdilo o zdravstvenih težavah, zaradi katerih naj ne bi mogel prenesti obravnave, je bil postopek ustavljen.

Nobenega dvoma ni, da trenutni sistemski okvir obravnave spolnega nasilja ščiti nasilneže in ponuja možnost, da ženske in otroci, ki so doživeli spolno nasilje, ne bodo obravnavni dostojno oz. primerno, meni dr. Darja Zaviršek, ena od pionirk na področju dela z žrtvami spolnega nasilja pri nas.

Gre za problem t. i. sekundarne viktimizacije, ko žrtev, ki išče pravico, med postopkom obravnave postane še enkrat žrtev, kar sicer ni nujno, vendar je pri nas pogosto.

Kot je še povedala Zavirškova, so pomanjkljivosti sistemskega okvirja, ki torej omogočajo sekundarno viktimizacijo, številne: policisti še vedno niso dolžni centru za socialno delo ali nevladni organizaciji prijaviti svojega posredovanja v nasilni situaciji, čeprav nov zakon o policiji to predvideva, se v praksi zaenkrat to še ne dogaja; s psihosocialno pomočjo ženskam, ki doživljajo spolno nasilje, se v devetdesetih odstotkih ukvarjajo nevladne organizacije; država še vedno ni preskrbela javnih pooblastil tistim državnim službam, ki bi se ukvarjale z žrtvami spolnega nasilja; pomoč žrtvam je prepočasna in kratkotrajna: ker niso deležne vzporedne psihološke opore, se te večkrat premislijo in storilca ne prijavijo.

Tiste, ki se zatečejo v varne hiše in zatočišča, s tem pridobijo zgolj bivanje v varnem prostoru, ne pa tudi psihosocialne pomoči s podporo, zagovorni- štva itd. Tako ne preseneča, da se številne žrtve, ki so se prisiljene umakniti pred spolnim ali drugim nasiljem, pogosto vrnejo nazaj k storilcu. Zato bi se morali vprašati, kaj se pravzaprav dogaja v času, ko se žrtev umakne oz. začne iskat pomoč, je poudarila Zavirškova. Lekcija, ki se je žrtev v sedanjem sistemu velikokrat nauči, namreč je, da ni podpore, ne služb, na katere bi se lahko obrnila, da je lahko nasilnež neprestano v stiku z njenimi otroki itd., kar je prav tako vrsta sekundarne viktimizacije.

Na istem bregu

Katja Bašič iz Združenja proti spolnemu zlorabljanju, v katerem se srečujejo večinoma z otroki, ki so žrtve spolnih zlorab, se je strinjala, da so žrtve v našem okolju še kako strpne in potrpežljive, še posebej, ker se zdi, da pristojne institucije delajo proti njim in ne zanje. Čeprav se je po njenem mnenju v zadnjem času v Sloveniji na tem področju sicer nekaj naredilo, in tudi statistike iz leta 2003 v primerjavi z letom 2002 kažejo, da se število spolnih napadov na osebe, mlajše od 15 let, pri katerih je zloraba najpogostejša, niža, so to zgolj lepotni popravki.

“Če bo predkazenski postopek strokoven, kakovosten in bo njegov cilj obsodba osumljenca, ne zgolj podaja ovadbe pristojnemu tožilstvu, bo tudi delo sodišča kakovostnej- še, sodni izidi pa ugodnejši za žrtev, kar bo zagotovo vplivalo tudi na hitrost postopka,” je prepričana Bašičeva. Marko Bošnjak z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani meni, da je spolno nasilje od pravosodja v zadnjih letih deležno več pozornosti, kar kažejo tudi nekatere spremembe v kazenskem in materialnem pravu.

Kljub temu pa glede obravnavanja spolnega nasilja obstaja občutek nasprotja med kazenskim pravom na eni strani in žrtvami nasilja in javnosti na drugi. Slednji namreč od sistema kazenskega pravosodja zahtevajo jasno, hitro, učinkovito in za žrtev čim manj bolečo reakcijo, kar pa ni vedno mogoče, saj ima kazenski postopek tudi svoje omejitve.

Nedvomno bi velik korak za žrtve pomenil, če bi se zadeve, pri katerih je prisotno spolno nasilje, v kazensko-procesni zakonodaji formalno označile kot prednostne in bi se jih tako tudi obravnavalo. S tem se strinjamo vsi: žrtve, javnost in očitno tudi pravosodje, saj na ljubljanskem sodišču po besedah višje državne tožilke Vlaste Nussdorfer spolne delikte že obravnavajo prednostno.

Nedopustne so tudi prenizke kazni za storilce spolnih zlorab – četudi so se po besedah Nussdorferjeve z majem letos zvišale in je pred kratkim v enem od primerov višje sodišče zvišalo zaporno kazen s 16 in pol let na 19 in pol, pravnomočna je 15-letna zaporna kazen – se še vedno dogaja, da je pedofil, ki je bil dvakrat obsojen, prestal dve terapiji in se nato poročil. Po poroki je spolno zlorabil svojega šestmesečnega otroka. Sedaj je zaprt v nekem oddelku psihiatrije. Zločinec brez primere, ki si zasluži drugačno kazen!

Kam po pomoč, če ste v stiski

Navajamo nekaj nevladnih organizacij, ki so se v svojih dejavnostih specializirale za pomoč žrtvam nasilnih dejanj, med drugim prav dejanj spolnega nasilja:

Centri za pomoč žrtvam kaznivih dejanj (Ljubljana, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Maribor, Novo mesto, Celje, Kranj)

Društvo za nenasilno komunikacijo, Miklošičeva cesta 36 Ljubljana, tel: 01 43 44 822; Gosposvetska cesta 27 Maribor, tel: 02 250 1736; e-mail: drustvo.dnk@drustvo-dnk.si

Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Masarykova 24 Ljubljana, tel: 01 43 133 41, e-mail: zpsz@siol.net

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, tel: 080 1155 - vsak delavnik od 12.00 do 22.00; sobote, nedelje in prazniki od 18.00 do 22.00; p. p. 2726 1001 Ljubljana

Zavod Emma; programi pomoči dekletom in mladim ženskam z izkušnjo nasilja; tel./fax: 01 425 47 32; e-mail: info@zavod-emma.si

Ženska svetovalnica, Miklošičeva 14, Ljubljana; tel: 01 434 72 61; e-mail: drustvo-zenska-svetovalnica.si

Vesna Fister

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri