Življenje legendarne plesalke in koreografke Isadore Duncan

"Nekoč sem bila sama preplašen plen, potem bojevita bakhantka, zdaj pa sem prekrila svojega ljubimca, kot morje prekrije drznega plavalca; obdajala sem ga, vrtinčila, ga obkrožala z valovi oblaka in ognja."

Življenje legendarne plesalke in koreografke Isadore Duncan (foto: profimedia) profimedia
25. 6. 2014

Znana plesalka in koreografka Isadora Duncan je svojo avtobiografijo, v katerih slikovito popiše tudi najbolj intimne dogodke, končala tik pred nesrečo, v kateri je izgubila svoje življenje. Njena knjiga Moje življenje je izšla še istega leta.

Šal v kolesu kabrioleta

Leta 1927 se je šal Isadore Duncan zapletel v kolo športnega kabrioleta in ji zlomil vrat. Le malo pred smrtjo pionirke sodobnega plesa, ki je slovela tudi po burnih privatnih in družbenih odzivih ter številnih ljubezenskih aferah, je takrat povsem obubožana Isadora sprejela ponudbo, da napiše dotično avtobiografijo.

  • "Ko so mi prvič predlagali, naj napišem to knjigo, me je obšla groza, priznam. Čeprav je moje življenje zanimivejše od vsakega romana in bolj pustolovsko od vsakega filma in bi bilo, če bi bilo res dobro opisano, epohalno branje, obstaja težava - napisati ga!"

V uvodu, ki praktično takoj pritegne s svojo pronicljivo iskrenostjo, Isadora piše, da se še kako zaveda, koliko let zgoščenega napora je potrebnega za en sam preprost in lepo napisan stavek. Poklon pisani besedni umetnosti je izviral iz njene lastne izkušnje drugovrstnega mojstrstva. Za to, da se je naučila preproste kretnje, je bilo prav tako potrebnega veliko let truda, trdega dela in iskanj.

Za ene boginja, za druge harpija

Pisati o sebi pa seveda predstavlja še posebne vrste izziv.

  • "Kako lahko zapišemo resnico o nas samih? Ali jo sploh poznamo? Obstaja predstava, ki jo imajo o nas naši prijatelji; predstava, ki jo imamo sami o sebi; in predtava, ki jo ima o nas naš ljubimec. Tudi predstava, ki jo imajo o nas naši sovražniki. In vse te predstave se razlikujejo med seboj. To še kako dobro vem, kajti jutranjo kavo so mi postregli skupaj s časopisnimi kritikami, ki so razglašale, da sem genialna in lepa kot boginja, in zadovoljni smehljaj mi še ni zamrl, ko sem v nasledjem časopisu že prebrala, da sem brez vsakršnega talenta, grda in popolna harpija."

Isadora DuncanPa vendar je pisala.

Da so v njenem izvirniku nato ostale številne stvarne napake, gre seveda pripisati le njeni nenadni smrti, zaradi katere ni opravila zadnje redakcije besedila. Navkljub vsemu je njena pisna izpoved nadvse živa, slikovita in kar kipi od posebne energije, skozi katero pronica zavzemanje za napredna stališča do položaja žensk, materinstva in odnosov med partnerji, govori pa tudi o različnih vidikih temeljne drže, ki se ji je Isadora čutila zavezana z vsem svojim bitjem: da je treba slediti svoji zvezdi.

Plesalkine drznosti, afere in intimne tragedije zgodbi osebnega in profesionalnega razvoja dajejo svojstven ritem, predvsem pa skozi znane osebnosti in umetniško sceno - in to ne le plesno ali baletno, ampak tudi glasbeno, odrsko, slikarsko in literarno.

Iskanje lastnega duhovnega izraza

  • "Dolge dneve in noči sem preživela v studiu in iskala tisti ples, ki bi lahko s pomočjo telesnih gibov božansko odražal človekovega duha. Več ur sem nepremično stala, roke sem imela sklenjene med prsmi, da so pokrivale solarni pleksus. Mama se je velikokrat prestrašila, ko me je videla toliko časa negibno kot v transu - jaz pa sem iskala in končno odkrila osrednjo vzmet vsega gibanja, ogledalo vizije za stvarjenje plesa - iz tega odkritja se je rodila teorija, na kateri sem osnovala svojo šolo. V baletni šoli so se gojenci učili, da je ta vzmet v središču hrbta, v spodnjem delu hrbtenice. Iz te osi, je govoril baletni učitelj, se morajo svobodno gibati roke, noge in trup, kar daje učinek sistematične marionete. Ta metoda ustvarja umetno mehanično gibanje, ki ni vredno duše. Sama sem, ravno nasprotno, iskala vir duhovnega izraza, ki bi stekel v telesne kanale in jih polnil s trepetajočo svetlobo - centrifugalno silo, ki odseva duha."

Pred koncem 19. stoletja je Isadora dobila delo v gledališki skupini Augustina Dalyja, kjer pa ni mogla razvijati svoje vizije plesa in se je zato z družino preselila v London. Tam se je seznanila s starogrško umetnostjo, ki je pomembno vplivala na njen plesni slog. Njen zaščitni znak so takrat postale tunika, bose noge in preproste modre zavese za scensko kuliso.

Ljubezni, prijateljstva in osebne tragedije

Spomini, v katerih Isadora Duncan opisuje svoje privatno in profesionalno življenje, skupaj z ljubezenskimi aferami in škandali, zajame čas od njenega otroštva v osemdesetih letih 19. stoletja do dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Prijateljevala je s številnimi znanimi umetniki, kot so Auguste Rodin, Gabriele D'Annunzio, Eleonora Duse in Konstantin Sergejevič Stanislavski. Z igralcem, režiserjem, scenografom in gledališkim teoretikom Gordonom Craigom je imela hčerko Deirdre, s premožnim Parisom Singerjem, dedičem znanega proizvajalca šivalnih strojev, pa sina Patricka. Otroka sta še ne desetletna izgubila življenje v prometni nesreči. Utonila sta v Seni, kamor je zdrsnil avtomobil.

  • "Samo dvakrat se materi iztrga tisti krik, ki ga sliši, kot da je zunaj tebe - ob rojstvu in ob smrti. Kajti ko sem v rokah začutila tiste mrzle ročice, ki ne bodo nikoli več stisnile mojih, sem zaslišala svoje krike - iste krike, ki sem jih slišala ob njunem rojstvu. Zakaj iste? ker je eden krik največjega veselja in drugi krik največje žalosti. Ne vem, zakaj, toda vem, da sta ista. Kaj ni v vsem vesolju en sam velik krik, ki obsega Žalost, Veselje, Ekstazo, Trpljenje - materinski krik stvarjenja?"

Leto kasneje je rodila še tretjega otroka, ki pa je živel le nekaj ur.

Smrti otrok so jo pahnili v obup, prizadeli pa so jo tudi finančni problemi, neupsešne ljubezenske zveze in težave s šolami, ki jih je ustanovila.

Svojo zgodbo konča tik pred daljšim bivanjem v Sovjetski zvezi, kjer doživi zadnjo veliko in odmevno, a tudi nesrečno ljubezensko zvezo s pesnikom Sergejem Jeseninom.

"Bralec ne sme pozabiti, da ti spomini obsegajo veliko let in da sem vsakič, ko se je pojavila nova ljubezen - v obliki demona ali angela ali navadnega človeka - verjela, da je to tisti, na katerega sem tako dolgo čakala, da bo ta ljubezen dokončno vstajenje mojega življenja. Toda domnevam, da je ljubezen v to vedno prepričana. O vsaki svoji ljubezenski aferi bi lahko napisala roman, in vse so se slabo končale. Vedno sem čakala na tisto, ki se bo končala srečno in trajala večno - kot v optimističnem filmu!"

Priporočamo v branje!

Isadora Duncan, Moje življenje

Njena knjiga Moje življenje, ki še danes velja za eno od kultnih avtobiografij, je v prevodu Katarine Mahnič pred dnevi izšla pri Modrijanu.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri