Živi danes, odrasti jutri!

Preberite, kako danes živijo mlade ženske in moški, kako odrivajo prevzemanje odgovornosti na ‘jutri, ki morda nikoli ne pride’ in kako se lahko partnerja v današnjem svetu odločita za otroka.

26. 8. 2004

Če se sprašujete, kaj se dogaja z vami, da se kar ne morete ustaliti in se odločiti za otroka, berite: niste edini!

kult mladosti

Za dvajseto stoletje lahko rečemo, da je stoletje mladosti. To stoletje je podelilo obdobju iskanja lastne identitete popolnoma nov pomen. Mladim se ne mudi z odločitvami, ki so jih njihovi starši sprejemali, ko so bili enako stari. Poroka ni več nujna. Odločanje za otroka je vedno bolj postavljeno pod vprašaj. Za to mladi ne morejo vedno ‘kriviti’ objektivnih okoliščin, kot je premajhna finančna varnost.

Biti starš v današnjem času je izjemno zahtevna naloga. Mladi jo odrivajo v čedalje poznejše življenjsko obdobje, saj bi bili na ta ‘življenjski projekt’ radi kar najbolje pripravljeni. “Čustveno smo nezreli, to vlečemo sami, dokler se le da, eni do trideset ali celo čez. “ “Čim dlje mislim uživati, se zabavati. Upam, da se bom čim kasneje ‘zresnil’,” sta izjavi dveh mladih. Mladost se ne razume več kot obdobje, v katerem so mladi na začetku svoje odrasle kariere, temveč kot obdobje, ko so ‘pred’ njo.

O fenomenu mladosti in podaljševanju življenjskih dob, ki je značilno za današnji čas, smo se pogovarjali z Mirjano Ule, raziskovalko na področju socialne psihologije in profesorico na Fakulteti za družbene vede, in Metko Kuhar, mlado raziskovalko v Centru za socialno psihologijo, z avtoricama knjige Mladi, družina, starševstvo, ki ponuja aktualen vpogled v vzorce odraščanja, starševstva in preoblikovanja družin v Sloveniji.

najprej moraš delati na sebi

Mladina, ki se je preobrazila v pomembno družbeno skupino, je naravnost eksplodirala, očarala in s svojo podobo zapolnila ves sodobni razviti svet. Mirjana Ule našteva rezultate očaranja: kult mladega telesa kot estetske zapovedi, družbena obsedenost s treniranjem in estetiziranjem telesa, kult zdravja in optimizma, kult potrošnje in zabave, razvoj izobraževanja in komuniciranja, prevladaurbanega življenja.

Vrednote mladinskih kultur: seksualna osvoboditev, individualna svoboda v izražanju, oblačenju, iskanju zadovoljitev, oblikovanju svetovnega nazora in verovanj, so prešle v javno zavest. (Ule, Mladina 2000). Mladi sami potrjujejo: “Nenehno se mi odpira svet, želim še potovati.” Način življenja mladih je veliko bolj uživaški kot kdajkoli prej. “Naše generacije so take: veliko je zabav, neodgovornosti, ne poznamo odpovedovanja.”

Nekateri priznavajo, da se sami počutijo kot otroci, drugi, da svojo nezrelost podaljšujejo, ker se niso pripravljeni odrekati za druge. Potrošništvo ponuja nešteto možnosti, mediji so spremenili življenjske stile mladih na mednarodni ravni. Za mlade je življenje projekt, pomembno je, da nekaj naredijo iz sebe. Samouresničevanje je postalo kategorični imperativ. Treba je ‘delati na sebi’.

Študenti, ki so v letu 2003 sodelovali pri anketi Mladi, družina, starševstvo, so povedali, da največji pomen pripisujejo razvijanju lastne osebnosti. “Danes družba usmerja ljudi v čim večjo aktivnost, tudi v prostem času moraš biti aktiven, moraš imeti razne konjičke. Potem ni časa za otroka.” “Najprej moraš delati na sebi – različne stvari, šele potem lahko imaš otroka.”

V sodobni družbi smo obsojeni na individualizacijo, na vsaki točki življenja imamo nešteto možnosti, vendar zaradi izgube trdnih socialnih norm prej doživljamo stres individualizacije kot njene osvobajajoče možnosti. Na nek način nimamo izbire pred izbirami. Gradnja lastne identitete je projekt, ki ni nikoli dokončan in se pravzaprav nikoli ne sme končati. Marjana, 32: “Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj mati, želela sem študirati, delati, potovati. Vedno sem mislila, da nisem še dovolj zrela, da vzgajam otroka.”

V vsakem trenutku življenja lahko začnemo znova: izobraževanje, družinsko življenje, poklicna kariera. Nekateri mladi živijo deljena življenja – lahko so izjemno poklicno uspešni, z zasebnim življenjem pa eksperimentirajo in imajo povsem infantilna razmerja. “Soočeni smo z ‘nihajočimi življenji’, z neke vrste ‘nihajočo mladostjo’ – gre za mlade, ki so lahko v karieri zreli, odrasli, doma pa so veliki otroci,” komentira Uletova.

kriza odraslosti

Podaljševanje mladosti je povezano s podaljševanjem izobraževanja in poznejšim vstopom na trg dela, s tem pa se podaljšuje odvisnost od staršev. V razvitih družbah mladostnost postaja zaželen življenjski slog, odločitve, ki naj bi jih mladi sprejemali, se prelaga v ‘odraslo dobo’.

Uletova ugotavlja, da adolescenca ni več problematična, problematična je odrasla doba. Tudi pri slovenski mladini so raziskovalci zaznali ‘sindrom’ prelaganja odraslosti. Način ustvarjanja lastne družine je pri slovenskih fantih in dekletih podoben: podaljšuje se čas bivanja v izvorni družini, zmanjšuje se družbeni pomen poroke, narašča oblika življenja ‘apart-together’ (partnerja ne živita v skupnem gospodinjstvu, temveč v svojih izvornih družinah), poleg tega je starševstvo načrtovano in izjemno odgovorno.

Zanimivo je, da se pri tem vzpostavlja neko razumevanje med generacijami, saj staršem ugaja, da imajo svoje otroke še vedno ob sebi, mladi pa uživajo v ugodnostih in občutku varnosti, ki so ga pri tem deležni. Razlogi za življenje pri starših niso vedno samo objektivni (podaljševanje šolanja), temveč tudi subjektivni (lagodnost in cenenost življenja doma, visoka stopnja svobode in avtonomije, prijateljski odnosi s starši). Starši in otroci priznavajo življenjski slog drugega, konfliktnost generacij izpred nekaj desetletij je zamenjalo medsebojno priznavanje.

partnerstvo

Mladim je bolj kot kdajkoli prej dovoljeno eksperimentiranje s partnerji; celo zaželeno je, da se dva ‘preizkusita’, preden se zavežeta drug drugemu. Danes pari ne delujejo več po principu ‘skupaj bova do smrti’, temveč ‘tako dolgo, kot bodo stvari šle dobro’. Čedalje bolj sprejemljive postajajo oblike življenja ‘together-apart’, v katerih dva občasno živita skupaj in obenem narazen. Ko se zvišuje starost vstopanja v zavezujoč odnos, se zvišuje tudi starost, v kateri dva postaneta starša.

Izobrazba, delo in kariera so za današnjo žensko pomemben del identitete in nujna pot do zagotavljanja lastne neodvisnosti. Materinstvo ni več poslanstvo, starševstvo ni več zaveza, temveč skrbno pretehtana odločitev. Avtorji govorijo celo o ‘preveč odgovornem starševstvu’ v smislu preveč zaščitniškega, posesivnega starševstva, ki ga pogojuje izguba spontanosti v potrošniško naravnani družbi.

Poraja se nova etika – pari se zavestno odločajo za življenje brez otrok zaradi kariere, pomanjkanja časa in tudi zaradi prenaseljenosti planeta. Ženske odlagajo rojstvo tudi zato, ker se ne počutijo dovolj zrele in ker ne želijo ponavljati napak staršev, svojim otrokom želijo prihraniti napačne čustvene vzorce, ki so jih ‘podedovale’. Vendar se dogaja, da se ‘zrelost’ neprenehoma odmika v prihodnost.

Marjana, 32, je o tem povedala svojo izkušnjo: “Do osemindvajsetega leta sem imela dva resna fanta in nikakor se nisem hotela ‘zaleteti’ in sem odlagala materinstvo, dokler ne bom imela pravega partnerja, boljše službe, bolj ‘pospravljeno v glavi’ … Kakšno leto dni sem bila sama, potem pa sem se zapletla s fantom, takoj zanosila, se poročila in zelo kmalu tudi – ločila. Ugotavljam, da je to po eni strani najboljša stvar, ki se mi je v življenju zgodila – plod najine zveze je prekrasna 3-letna deklica; po drugi plati pa je to najhujša stvar – poročila sem se s fantom, ki je čista kopija mojega očeta, ki ni bil nikoli ‘prisoten’. Bolj kot sem se trudila, da vzorca ne bi ponovila, z večjo silo sem zdrknila vanj.”

družina?

Ob vsem naštetem bi pomislili, da si mladi pravzaprav ne želijo družinskega življenja, vendar je slika popolnoma drugačna. Rezultati javnomnenjskih raziskav kažejo, da sta družina in družinsko življenje pri mladih v Sloveniji na vrhu vseh lestvic vrednot. Mladi želijo imeti družino, imajo visoke cilje za otroke, kar je v popolnem nasprotju z dejanskimi demografskimi kazalci in nizko stopnjo rodnosti.

Mlade ženske nočejo ponavljati okoliščin, v katerih so same rastle, ko je bila njihova mati dvojno obremenjena in se je morala odpovedati lastnim željam, če je hotela uskladiti delo in dom. “To je odraz na generacijo naših mam. Jaz imam iz svojega življenja izkušnje in pač vem, česa nočem imeti,” je povedala študentka.

Uletova poudarja, da je država tista, ki bi mladim morala zagotoviti ustrezne razmere, da bi se lahko osamosvojili in si ustvarili lastna družinska gnezda. “Evropske izkušnje kažejo, da država mora pomagati mladim, da vzpostavijo družino, saj otrok ni več samo zasebna stvar; življenje je danes preveč kompleksno, da bi lahko brez pomoči opravljali vse vloge, ki so pred nami. Harmoniziranje družine in kariere brez kakršnega koli vložka države v teh časih negotovosti in tveganj je iluzija.”

“V raziskavi smo ugotovili, da je odločitev za otroka odvisna od objektivnih in subjektivnih pogojev. Če imajo mladi zagotovljeno službo, stanovanje, kariero, varstvo, še vedno ni rečeno, da se odločajo za starševstvo,” pravi Uletova. Danes mladi doživljajo starševstvo kot ‘prečkanje Rubikona’, kot da se življenje popolnoma obrne na glavo.

“Ravno tu lahko država sodeluje na neformalen način; država namreč ne sodeluje le tako, da zagotovi stanovanja in službo. Mladi starši naj ohranjajo življenjski slog, ki so ga imeli pred starševstvom. Skandinavci so na primer v lokalnih okoljih odprli ‘baby cafeje’, zato da mladi niso odrezani od vseh družabnih možnosti in lahko gredo ravno tako sproščeno na kavo.”

Država naj bi pokazala prilagodljivost tudi pri varstvu otrok. “Mladim staršem je treba zagotoviti sproščene ure, ki jih imajo lahko zase, potrebna so npr. večerna in seveda cenejša varstva otrok.” Pomembno je, da je okolje družinam prijazno. Zagotoviti je treba ‘prijazne’ trgovine, prijazna urbana okolja. “Seveda se tukaj premiki dogajajo. Pomembne so akcije, pri katerih lahko tudi mediji veliko pomagajo: katera so na primer družinam prijazna podjetja.”

Slovenija bi se lahko zgledovala po družinskih praksah, ki so najbolj uspešne. “Skandinavske države so naredile programe, s katerimi mladim pomagajo, da pridejo do službe in stanovanja – tako bolj zgodaj zapustijo dom, prej se osamosvojijo, prej doštudirajo, prej imajo partnerske zveze in imajo zato tudi prej otroke,” pravi Uletova.

vse drugačne, vse enakopravne

Osnovni razvojni trendi nakazujejo raznovrstnost življenjskih oblik in družinskih življenjskih stilov tako v Evropi kot tudi v Sloveniji. Ljudje si bolj kot kdajkoli prej sami izbirajo oblike in načine družinskega življenja. Te so odziv na spremembe sodobnega sveta, v katerem posameznik išče uravnotežene poti med individualnimi pravicami in socialno odgovornostjo. (Rener, Družine, različne – enakopravne)

V današnjem svetu je družina veliko bolj potrebna kot kdajkoli prej. Družina ne razpada, temveč se oblikuje na novo. Današnja družina je družina pogajanja, prepričevanja in poslušanja. Kaj torej pride po družini? Avtorici odgovarjata: “Družina; vendar drugačna, alternativna, razširjena, še bolj potrebna v tem svetu negotovosti in tveganj.”

V Sloveniji praktično nobena mlada ženska ne vidi svoje prihodnosti v tem, da si najde moža in izstopi s trga dela. Ženske vidijo poklic tudi kot samouresničevanje, zaposlitev poveča njihovo samozavest in imajo bolj uravnovešen odnos do otroka. Avtorici vidita ključ do vzpostavljanja harmoničnih odnosov v družini in v pozivanju ljudi k enakopravnejši delitvi domačega dela.

Podatki kažejo, da danes v vseh tipih družin v Sloveniji ženske opravijo večino družinskega dela, kot so gospodinjska opravila in ukvarjanje z otroki. Študentke v anketi – kar štiri petine – pa si predstavljajo, da si bodo s partnerjem razdelile gospodinjsko delo, enako velja tudi za skrb za otroke. Če se bodo ‘novi očetje’ dejavno vključili v družinsko življenje, ni skrbi. Opažamo, da jih je čedalje več. Vendar njihov motiv, da postanejo aktivni očetje, ni samo doseganje enakopravnosti med spoloma, temveč se želijo sami osebnostno razvijati.

Avtorici ugotavljata, da stik z majhnim otrokom očetu daje nov vpogled vase in mu pomaga razviti čustveni del osebnosti.

“Ko imaš otroka, ti je dosti bolj toplo pri srcu.”

Ugodja, ki ga prinašajo otroci, ni mogoče ovrednotiti. Življenju dajo smisel in obliko, zadovoljijo potrebo po varnosti in neomejeni naklonjenosti, gre za trajni odnos, okrog katerega lahko zasidramo svoje življenje.

Če pa se sprašujete, kdaj je pravi čas, preberite mnenje anketiranke: “Noben trenutek ni idealen za rojstvo otroka, vedno si misliš, da bi lahko naredil še to in ono; ko pa otrok pride, je vselej pravi čas.” Marjana iz naše zgodbe dodaja: “Če bi me vprašali, kaj je najlepše, kar semi je v življenju zgodilo, vam odgovarjam: otrok.”

Razlogi za podaljševanje bivanja pri starših:

  • Materialna odvisnost od staršev.
  • Nerešen stanovanjski problem.
  • Življenje pri starših je udobnejše in brez odgovornosti.
  • Mladi tako varčujejo za dober začetek z lastno družino.
  • Mladi pozneje prihajajo do stabilne partnerske zveze.
  • S starši ostanejo mladi zaradi zaupanja in pristnih prijateljskih vezi.

Razlogi za prelaganje rojevanja za ‘nedoločen čas’:

  • Vedno višja izobraženost in ekonomska avtonomija žensk.
  • Naraščajoče visoke potrošniške želje.
  • Povečano vlaganje v razvoj kariere pri obeh spolih.
  • Želja po samouresničevanju, razvijanju osebnih nagnjenj, svoboda izbire.
  • Poudarek na kakovosti življenja, prostem času, zabavi.
  • Izogibanje obvezam, želja po ‘odprti prihodnosti’.
  • Naraščajoča verjetnost ločitve.
  • Prilagodljivost trga dela.
  • Nezaposlenost mladih.
  • Občutek, da biološka ura še ne tiktaka.
  • Slabi zgledi iz starševskih družin.
  • Velika odgovornost in zahtevnost, ki ju prinaša starševstvo.

Nataša Pevec

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri