Zgodba o grdem račku

“Z Alenko sva obiskovali isti vrtec, spoznali pa sva se na zabavi rojstnega dne najine skupne prijateljice Katje. Navihana, okroglolična punčka v zvončasti rdeči žametni oblekici je bila v vseh igrah prva in ‘ta glavna’. Takoj mi je bila všeč in postali sva prijateljici.

28. 11. 2002

Peskovnik je zamenjalo šolsko igrišče, pripovedovanje pravljic pa pogovori o fantih. Šolska leta so minevala, od navihane, odločne in samozavestne Alenke pa je ostala samo še senca. V brezskrbnih poletnih dnevih na bližnjem kopališču je, oblečena v ohlapne indijske obleke do gležnjev, posedala na ležalnikih in nas le žalostno opazovala.

Kljub vsakodnevnemu prepričevanju ni nikoli slekla svojega ‘žaklja’ in se nam pridružila pri bežanju pred fanti, ki so jim že pošteno nagajali hormoni in so neizmerno uživali v ‘tunkanju’ deklet, odpenjanju nedrčkov in podvodnem otipavanju. Kot njena najboljša prijateljica sem vsake toliko časa šla pogledat, kaj počne, in vsakič me je njen cinizem kar odnesel nazaj k družbi. Nihče ni razumel njenega obnašanja in če sem povsem iskrena, nam za razlog niti ni bilo mar.

Skoraj popolna

Izredno bistra in na mnogih področjih izjemno nadarjena Alenka je vso osnovno šolo z eno besedo briljirala. Brez kakršnih koli naporov in učenja je domov nosila same čiste petice, v šolo pa prihajala z brezhibno narejenimi domačimi nalogami, ki ji nikoli niso vzele več kot urico. Povsem samoumevno se ji je zdelo, da jih od nje prepišemo vsi, ki si zanje doma nismo vzeli časa.

Z največjim veseljem je prijateljem namesto njih pisala seminarske naloge, se z njimi učila in jim razlagala vse, česar v šoli niso razumeli. Vedno nasmejana in optimistično razpoložena je veljala za najbolj simpatično in prikupno punco na šoli, ne da bi se tega sploh zavedala. Vsa dekleta smo ji zavidala zaljubljene poglede fantov, ki niso vedeli, kako bi se tej super punci približali. Pri fantih je občudovanje Alenke iz dneva v dan raslo, pri dekletih pa se je sprevračalo v nevoščljivost.

‘Bajsa, bajsa!’

Starši in učitelji so imeli Alenko za popolnega otroka, brez težav in z veliko talenti. Pa vendar njeno življenje ni bilo popolno. Alenkin edini problem je bil videz. Še zdaleč ni bila debela, ni pa bila tako suha kot večina njenih prijateljic. Bila je okrogla, zaradi česar so jo v šoli vsi po vrsti zafrkavali.

Punce iz nevoščljivosti, fantje pa niso vedeli, kako bi se ji približali in so njeno podobo vedno spremljali z raznimi opazkami, npr.: “Vau, poglej to rit, kako je ogromna,” in jo spraševali, če vse svoje znanje prenaša v njej, ker v glavi zanj ni dovolj prostora. Naše obnašanje, ki je Alenko resnično prizadelo, je bilo otročje in povsem neprimerno. Začela se je zapirati vase in nasmeh je počasi izginjal z njenih lic.

Šele leta kasneje, v srednji šoli, ko je tudi mene zagrabilo pubertetniško nezadovoljstvo s svojim videzom, se mi je posvetilo, kaj je Alenka prestajala vsako leto, ko je prišel čas za kratka krilca in čim več odkrite kože. Enkrat sva se celo pogovarjali o tem in razložila mi je, da so bila poletja na kopališču zanjo prava nočna mora.

Naveličana neprijetnih opazk in zbadljivk je opazovala nas, svoje prijateljice, ki smo brez pomislekov skakale naokoli v kopalkah in kazale svoja suhcena telesca. Ona pa nikoli ni zbrala poguma, da bi se pokazala v kopalkah, ker se je bala, da bodo potem opazke na račun njenega telesa samo še hujše.

Sprta z realnostjo

Danes, ko je žuljenje klopi že davno za nami, se Alenka še vedno ne počuti dobro v javnosti. Kljub temu, da je odrasla ženska, zelo uspešna v svojem poklicu, se še ni otresla občutka, ki ga je imela vsakič, ko se je sprehodila po šolskem hodniku. Pravi, da ji naše zbadljivke včasih še vedno odmevajo v glavi. Sebe vidi kot uspešno žensko, ki pa ni dovolj lepa in privlačna za moške, zato se jih v velikem loku izogiba.

Pred kratkim je dopolnila trideset let, kar sva proslavili v enem od ljubljanskih lokalov, kamor navadno zahajam s svojo družbo. Tako sva srečali mnogo mojih znancev in priznati moram, da me je prav zabavalo opazovati svoje moške prijatelje, ki niso mogli odvrniti pogleda od nje. V vsem večeru sva sami plačali le prvo pijačo in dobili več povabil na kave in razne zabave, kot sem jih bila prej deležna v celem letu (brez pretiravanja).

Če sem povsem odkrita, mi je bilo kar malce nelagodno, ker se nihče ni zmenil zame. Pomislila sem, da se najbrž počutim tako, kot se je počutila ona leta nazaj ob bazenu, kar sem ji tudi omenila. Spričo zaužitega alkohola se mi je povsem odprla in mi zaupala, da si še vedno želi, da bi bila drugačna. Bila sem šokirana.

Obdobje pubertete, ko se iščeš in si najbolj samokritičen, je šlo pri meni že skoraj v pozabo. Z občutki manjvrednosti vred. Alenka pa, kot da je obtičala v srednji šoli: razžira jo občutek ničvrednosti in želja, da bi imela drugačno postavo, da bi bila seksi in privlačna ali vsaj simpatična, da bi se kak moški pogled ustavil kdaj tudi na njej.

Ob naslednji kavi sem ji skušala razložiti, da so jo moški opazovali ves večer in da mi je celo naslednje dopoldne zvonil telefon; prijatelji, ki jih je zanimalo, kdo je ta neustavljivo privlačna ženska, ki sem jim jo predstavila, kaj počne in ali bi se dalo dobiti njeno telefonsko številko.

Alenka pa je vse to poslušala z nejevero v očeh in njen edini komentar je bil: “Res si moja najboljša prijateljica, kar pa ti ne daje pravice, da si lahko izmišljuješ zgodbice, da bi bilo meni lažje. Hvala, ker me tolažiš in bodriš, ampak nismo več v srednji šoli, ko smo nasedale takim zgodbicam in se zaradi njih počutile krasno!”

Z njo sem se strinjala edino v tem, da res nismo več v srednji šoli. Še vedno pa se mi zdi nepojmljivo, kako je njena predstava o sebi povsem drugačna od tiste, ki jo imamo o njej vsi drugi.

Oblikovanje samopodobe

Sicer pa Alenka ni edina ženska, ki jo poznam in se sama sebi zdi grdi raček, ki še ni dojel, da se je že zdavnaj razvil v laboda. Mnogo odraslih žensk, bolj kot ne uspešnih v službi, trpi zaradi negativne samopodobe, ki so si jo ustvarile v puberteti.

Mladostništvo je namreč obdobje, ko je oblikovanje identitete posebno pomembno in podvrženo mnogim pretresom in dilemam. V tem obdobju se vsakdo znajde na razpotju: ali si bo ustvaril samopodobo, s katero se bo uspešno pojavil v vlogi odrasle osebe, ali pa bo prišlo do identitetne zmedenosti, ko posamezniku ne bo popolnoma jasno, kdo je in kaj hoče.

Individualna zavest je zavest o samem sebi, ki se začne razvijati že zdavnaj pred puberteto in je sestavni del naše samopodobe, ki je celota predstav in pojmov o samem sebi. Oblikuje se na podlagi informacij, ki jih o sebi dobimo iz okolja in na podlagi informacij, ki nam jih prinašajo naše lastne, neposredne izkušnje s samim seboj.

Sebe pa ljudje ocenjujemo drugače in z drugačnimi merili kot druge, ker ne razpolagamo z istimi informacijami in samo del informacij, ki jih imamo o samih sebi, je istoveten s tistimi, ki jih imajo drugi o nas. Tako lahko pride do neskladnosti med samopodobo in podobo drugih o nas, ki se nam pogosto zdi pomembnejša.

Psihoanalitik Alfred Adler je že pred časom opozarjal na probleme, ki jih povzroča občutek manjvrednosti. Ta se najprej pojavi v mladostništvu, ko pri sebi opažamo mnoge spremembe, zaradi česar postanemo zelo samoopazujoči.

Razvijajoči se sekundarni spolni znaki in spremembe v telesnem videzu povzročijo strese in čustveno nestabilnost, tesnobo in napetost, poveča se verjetnost konfliktov. Nenehno se sprašujemo o sebi in se primerjamo z drugimi, pri čemer najdemo lastnosti, v katerih nas drugi prekašajo in odkrivamo svoje pomanjkljivosti. Standardi, po katerih mladostnik presoja, so precej visoki, lahko bi rekli idealizirani, in slonijo na trenutno veljavnih kulturnih normah, ki določajo lastnosti, ki bi jih človek moral imeti.

Zavest, da jih nima, v njem vzbudi nezadovoljstvo in razočaranje, zaradi česar se razvije občutek manjvrednosti in želja po kompenzaciji pomanjkljivih lastnosti. Tu pa gre že za negativno mnenje o sebi, ki ga razvijemo precej lažje od pozitivnega.

Občutek manjvrednosti

To se je zgodilo tudi Alenki. Iz okolja je dobivala pozitivne (šolski uspehi) in negativne (kritika na njeno postavo) informacije, a je bila na njeni tedanji lestvici zaželenih lastnosti lepota pred uspešnostjo in posledično so negativne informacije dobivale na teži.

Tu leži razlog za občutek neprivlačnosti, nezaželenosti, manjvrednosti in za negativno samopodobo, ki jo je ohranila do danes. Kljub temu, da se samopodoba skozi stopnje osebnostnega razvoja spreminja. V veliki meri je odvisna od informacij, ki jih imamo in prejemamo o sebi, nezanemarljiv pa je tudi izid razrešitve temeljnih psihičnih soočenj, problemov in konfliktov prejšnje stopnje.

Zato je pomembno, da se zavedamo, da smo same aktivne ustvarjalke svoje samopodobe in osebnosti, zaradi česar bi se morale o sebi in svojih vlogah odločati na podlagi tega, kar hočemo same in ne na podlagi tega, kar od nas pričakujejo drugi.

Ni pomembno, kako se same odzovemo na hotenja drugih; prednost moramo dati svojim željam, sposobnostim, talentom in drugim značilnostim. Na osnovi teh pa zgradimo standarde, po katerih ocenjujemo sebe in druge in sodimo o svoji uspešnosti.

Klinična psihologinja Sylvia Galli iz Johannesburga pravi, da na samopodobo močno vplivajo izkušnje, povezane z našim socialnim statusom. Za primer: v šoli bo socialno zaželeno dekle svojo zaželenost pripisovalo svojemu privlačnemu videzu. Razumela ga bo kot sredstvo za uspeh, s katerim bo stopala v življenje in odnose. Sicer pa naj bi se odrasle ženske otresle občutka manjvrednosti, ki jih spremlja iz pubertete z občutkom, da so uspešne in cenjene tako na delovnem mestu kot v razmerju.

Naša negativna samopodoba se največkrat spremeni ob partnerju, ki nas podpira, in ob delovnih uspehih. Če pa še vedno prejemate o sebi negativne informacije, recimo od partnerja, ki vas ne spoštuje, se občutki manjvrednosti okrepijo. Zaradi pomanjkanja čustvene podpore tako v družini kot romantičnih razmerjih postanemo negotove, zato si samopodobo gradimo na osnovi tega, kar pravijo drugi o nas. To pa nas vodi v čustveno stisko, kajti nikoli ne moremo biti všeč vsem.

Pomoč

Same si torej najlažje pomagamo tako, da se zavedamo, kdo smo in kaj zmoremo in ob tem upoštevamo svoje sposobnosti in omejitve.

Včasih pa samopomoč ni zadostna. V tem primeru je najbolje, da poiščemo pomoč pri psihologu ali psihiatru. Najprimernejša je spoznavno-vedenjska terapija, kjer se terapevt osredotoči na probleme, ki nas pripeljejo do naših negativnih osebnostnih vidikov. Nato ugotovimo, kaj je v njih nerazumskega, to skušamo sprejeti in nato premagati z vodenjem pozitivne evidence o svojem življenju.

Maja Bačer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri