Zdravilna moč živali

Živali so del narave, ki v človeku prebuja in osvetljuje njegovo mehko – sočutno in čustveno plat. Živali čutijo z nami, na prav poseben način poskrbijo za nas in nas nikoli ne pustijo na cedilu. – So odlični družabniki in po novejših dognanjih tudi prvovrstni terapevti.

26. 5. 2005

V zadnjem času močno narašča zanimanje za vez med človekom in živalmi, še posebej tistimi, ki jih imamo zato, da nam delajo družbo, narašča pa tudi zanimanje za družne živali v terapevtske namene. Terapija z živalmi je v Ameriki trenutno eno od področji, ki beleži največji razvoj, povpraševanje po terapevtskih psih in osebah, ki delajo z njimi, pa v veliki meri presega ponudbo.

Kaj je živalska terapija?

Terapija z živalmi je posebna oblika terapije, pri kateri terapevti s pomočjo živali pomagajo pri ljudeh odpravljati ali vsaj zmanjšati motnje na področju fizičnega, psihičnega ali socialnega dobrega počutja.

Ciljne skupine tovrstnih terapevtov so še posebej otroci, duševno hendikepirani, bolniki in ostareli, ki si jih tudi s pomočjo živali prizadevajo vključiti v njihovo okolje. Živali naj pri tem ne bi nadomeščale človeškega stika, bile naj bi bolj v vlogi soterapevta in nekakšnega katalizatorja. So namreč del narave, ki ima za človeka tudi pozitiven in predvsem zdravilen učinek.

Obstajajo številne znanstvene raziskave in študije, ki so pozitivne učinke terapije, v kateri sodelujejo živali, potrdile. Že samo božanje mehkega živalskega kožuha deluje na človeka izredno sproščajoče. Živali so odlične pri zadovoljevanju človekovih potreb po pozornosti, telesnem stiku, ljubkovanju, saj pri tem ljudi ne ločujejo po duševnih sposobnostih, videzu ali starosti, temveč jih sprejmejo takšne, kot so.

Obiski živali v različnih inštitucijah, kot so na primer vrtci, domovi za ostarele, pediatrične klinike, zavodi, imajo poleg zniževanja krvnega tlaka in srčnega utripa vsesplošni pomirjevalni učinek. Povečajo tudi občutek skupinske pripadnosti, tako da ljudje lažje navezujejo stike z drugimi. Še posebej pomembna in specifična sprememba pa je izboljšanje depresivnega razpoloženja.

Za terapijo z živalmi so primerne skoraj vse živalske vrste – od kužkov, mačk, papig, kuncev, morskih prašičkov, konjev do celo želv, plazilcev in ježkov. Najbolj razširjeni so zaradi svoje zvestobe človeku prav gotovo psi, za katere obstajajo tudi posebne oblike šolanja.

Ozaveščanje

Špela Juršič, Petra Štrus in Katarina Vertin so dekleta iz na videz povsem različnih svetov – prva je inženirka zootehnike, druga absolventka medicine, tretja ekonomistka. Vendar imajo močno skupno točko: veliko ljubezen do živali in ljudi, seveda.

So polne življenja, zagnane in s svojimi domačimi ljubljenčki prostovoljno pri pravljene pomagati ljudem, ki so v stiski. Iz lastnih izkušenj namreč vedo, da živali še kako koristijo človeku. Povedano nekoliko drugače: prepričane so, da se živali v paru s človekom lahko izkažejo kot odlični pomožni terapevti, ki pomagajo na primer pri zdravljenju depresije, ki pomirjajo hiperaktivne otroke, vnesejo veselje, toplino in razgibanost v domove za ostarele.

Ker smo v Sloveniji na področju uporabe živali v terapevtske namene v primerjavi z nekaterimi drugimi evrop skimi državami (skandinavskimi, Avstrijo, Švico, Nemčijo, Romunijo, Poljsko) ali na primer ZDA, Avstralijo, Kanado še na samem začetku, so se dekleta odločila, da bodo s svojimi domačimi ljubljenčki – ambasadorji nasmeha, kot jim pravijo – zaorala v ledino.

Trenutno si po vzoru avstrijskega društva Tiere als Therapie, ki ga je pred 14 leti na Dunaju ustanovila biologinja dr. Gerda Wittman, prizadevajo ustanoviti podobno ustanovo tudi pri nas. Wittmanova je pred več kot desetletjem v dnevnem časopisu objavila oglas, v katerem je ponujala obiske z živalmi v domovih za ostarele. Med svojim dolgoletnim bivanjem v Avstraliji se je namreč seznanila s terapijo, v kateri sodelujejo živali, in se odločila, da bo s podobnimi programi začela tudi v Avstriji.

Začetki niso bili lahki, saj je bil vstop živalim v bolnišnice in podobne ustanove prepovedan, pojavljala so se vprašanja, povezana s higieno, z morebitnimi ugrizi in podobno. Postopno je Wittmanovi in prostovoljkam, ki so se ji pridružile, uspelo prepričati strokovno in laično javnost, da so živali dobile vstop tudi v prostore za nego bolnikov, danes pa ni nikakršna posebnost več žival v pacientovi postelji.

Za takšne cilje se zavzemajo tudi Petra, Špela in Katarina, ki se hkrati strinjajo, da bo pri tem treba najprej spremeniti ljudi oz. njihov pogled na živali, ki pri nas pogosto ni najbolj pozitiven.

Ambasadorji nasmeha

Živali so resnično pravi ambasadorji nasmeha, saj pri bolnikih ali otrocih s svojimi mahajočimi repki, z zvestim pogledom, s srcem, popolnoma predanem človeku, ter s svojo milino izzovejo nasmeh, so prepričana dekleta.

“Še posebej v času, ko v medčloveških odnosih prevladujeta računalnik in mobilni telefon, pozabljamo, kako dobro dene dotik, pa čeprav pasjega, mačjega ali kunčjega smrčka. Premalo se zavedamo, kakšen potencial predstavljajo naši živalski prijatelji, ko gre za pomoč ali le krajšanje časa ljudem v domovih za ostarele, telesno ali duševno prizadetim in otrokom v vrtcih,” poudarja Špela, ki je na Biotehniški fakulteti diplomirala na temo Pes kot pomožni terapevt pri delu z otroki v otroških vrtcih.

Prav pri otrocih imajo živali še posebno močan socializacijski učinek. V vsaki skupini otrok je namreč vedno tudi nekaj takšnih, ki se s težavo vključijo v skupino. Zaradi različnih vzrokov izstopajo iz nje, ker so bolj zadržani ali pa nasprotno, preveč aktivni in včasih celo agresivni.

“S pomočjo terapevtske živali je njihova pot lažja. Tudi igra z živalicami je zelo pomembna, z njo se namreč razvija otrokova sposobnost čustvovanja, veča se njegova samozavest in občutek odgovornosti. Ker so starši čedalje bolj obremenjeni in se nimajo časa zadosti ukvarjati z otroki, je vrtec tista ustanova, ki naj bi najbolj vplivala na razvoj otrokove osebnosti. Če jim pri tem delo lahko olajša na primer terapevtski pes, toliko lepše,” pravi Špela, ki je v okviru diplomske naloge na povabilo avstrijskega društva Tiere als Therapie dva meseca preživela na Dunaju, kjer se je podrobneje seznanila z delovanjem in namenom tega društva, njihove izkušnje pa si zdaj skupaj s Petro in Katarino prizadeva prenesti tudi v Slovenijo.

Terapevtski par: Petra in Gal

Petra je ponosna lastnica izšolanega terapevtskega psa, ki sliši na ime Gal. Bernski planšar Gal in njegova lastnica po uspešno opravljenem tečaju v Gradcu zdaj tudi uradno delujeta kot t. i. terapevtski par. “Gal se je po uvrstitvenem testu, pri katerem so strokovnjaki najprej potrdili, da je primeren za terapevtskega psa, moral navajati na najrazličnejše ekstremne situacije,” razlaga Petra.

“V bistvu sva si na tečaju prizadevala za zviševanje njegovega tolerančnega praga, kar pomeni, da je zdaj sposoben prenašati močno božanje in stiskanje, nepričakovan ropot za njegovim hrbtom (kot je padanje kovinskih predmetov), mirno reagirati na množico ljudi in podobno.”

Že lansko poletje, ko je Petra kot prostovoljka delala na ljubljanski pediatrični kliniki, sta z Galom dvakrat neformalno obiskala male bolnike na dvorišču klinike. “Ko sem se pogovarjala z otroki, ki morajo zaradi bolezni v bolnišnici ostati tudi po tri mesece, so mi povedali, da imajo skoraj vsi doma kakšno žival, ki so jo seveda pogrešali. Zato sem se odločila in jim pripeljala svojega Gala. Izkušnja se je izkazala za zelo pozitivno, otrokom je druženje s psom veliko pomenilo, tisti, ki so bili hiperaktivni, so se ob njem neverjetno pomirili,” pravi Petra.

Vendar pa vsi psi niso primerni za terapevtske namene, saj so določene okoliščine za nekatere kljub vsemu preveč stresne in zato v njih reagirajo agresivno. Zato mora vsak potencialni terapevtski pes skozi vrsto testov. V prvi vrsti mora biti takšen pes ne glede na pasmo ljubeč družabnik. Šele nato se za lastnika in psa začne šolanje, ki je sestavljeno iz štirih delov: teoretičnega, praktičnega, na koncu izpit ter še terapevtski obisk v spremstvu izkušene ekipe.

Živali – ključ do srca

15-letna Eva se je ro dila kot duševno zaostala, življenje je zanjo prepolno težkih izzivov. Po sebno močan izziv je bil njen strah pred psi. Pa nično je jokala, že ko je samo slišala pasji lajež. Sčasoma se je na vse pretege branila sprehodov po ulici, mimo sosedskih psov, ki so bili za ograjami. Svet je zanjo postajal vse bolj težaven.

Neverjetno pa se je spremenila, ko je srečala majhnega dolgodlakega jazbečarja Oskarja. V psičku, ki je imel manj od kilograma, Eva prvič ni videla nevarnosti. Ko so starši to videli, so zanjo poiskali terapevta z živalmi. Danes se Eva prijetno počuti v družbi psov in drugih živali. Kvaliteta njenega življenja pa se je na račun tega zelo povečala.

30-letna Maja je pred nekaj leti nenadoma zbolela za eno od oblik depresije. Po mučnih mesecih v bolnišnici in terapijah z močnimi zdravili ji je oče podaril ljubkega mešančka Reksa.

“Ko sem ga zagledala in pobožala, se je med nama v trenutku vzpostavila posebna, nerazložljiva vez. Vedela sem, da čuti, kakšne volje sem, in mi poskuša pomagati. Z njim sem kmalu začela hoditi na sprehode v naravo in se pogovarjati. Zaupala sem mu svoje največje skrivnosti in tegobe, saj je bil vedno, ko sem potrebovala nekoga, ob meni. Moje zaupanje vanj mi je sproti vračal, kazal je, da me potrebuje, in občutek, da moram poskrbeti zanj, mi veliko pomeni. Moje zdravstveno stanje se je močno izboljšalo, zato priporočam družabne živali vsem, ki se soočajo s podobnimi težavami.”

Veterinarka iz losangeleškega za ve ti- šča za živali Bery Peripan s posebnim programom sodeluje z zaporniki iz enega od tamkajšnjih zaporov. Prepričana je namreč, da lahko zapornikom delo z živalmi iz zavetišča zelo koristi. Enako menijo tudi zaporniki, ki verjamejo, da jim delo z živalmi odpira nove možnosti. Ko jih čistijo, krtačijo, jim strižejo kremplje, jim živali vračajo njihovo skrb. Božanje pomirja oboje.

V enem od newyorških domov za ostarele so v vsakdanje življenje starostnikov poskusno vključili sedem mačk. Kljub začetnemu strahu se je zadeva neverjetno posrečila. S svojo posebno modrostjo in čutom po besedah koordinatorke v ustanovi mačke zaznajo, kdo od oskrbovancev jih potrebuje, sposobne so izkazovanja neverjetno globoke ljubezni in predanosti in s svojo navzočnostjo očarajo prav vsakega.

Živali – ključ, ki odpira človeška srca

Domače živali že od starih časov izpolnjujejo osnovne človekove potrebe po varnosti, zaupnosti, prijateljstvu in zvestobi.

V severnem Izraelu so odkopali 12000 let star paleolitski grob, v katerem so bili ostanki človeka in psa, pokopani skupaj. Roka mrtve osebe je bila položena tako, da je počivala na ramenu živali, kot bi želeli poudariti vez, ki je bila med njima, ko sta bila še živa. Mnogo generacij kitajskih vladarjev je imelo pse, ki so jih pogosto dojile človeške dojilje, ko so bili še mladiči. Ko so odrasli, pa so zanje skrbeli služabniki.

Prvi zapisi o uporabi živali v terapevtske namene so v Belgiji nastali že v osmem stoletju, prve strokovne objave na to temo pa so znane iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Svilnati kožuščki

Vsakodnevni antistresni program

  • Med božanjem dlake se umirimo in raven antistresnih hormonov se močno zniža. Domače živali dobro učinkujejo na vse, ki so pri svojem poklicu izpostavljeni velikim stresnim obremenitvam.

  • Svilena mačja dlaka naj bi bila celo bolj primerna in vabljiva za božanje kot pasja, ki je trša, zato so psi bolj primerni za trepljajnje. V ZDA in Angliji močno narašča populacija mladih poslovnih ljudi, ki si za hišnega ljubljenčka raje izberejo mačko kot psa, ker je z njo veliko manj dela.

  • Za konec pa še to: ljubitelji in lastniki takšnih in drugačnih hišnih ljubljenčkov nikoli ne smemo pozabiti, da naše družne živali niso le ljubke in od nas odvisne igrače, temveč prav tako svobodna bitja neukrotljivega duha, vredna vsega spoštovanja!

Vesna Fister

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri