Z nasmehom v novo leto

Prednovoletna napetost se naslednji dan po velikokrat spremeni v neznosno praznino, verjetno zaradi skrite potrebe po bilanci minulih 356 dni.

27. 12. 2001

Novo leto. Čarobno obdobje, vsepovsod dobre želje, darila, šampanjec in zabave. S čustvi nabita atmosfera. Čas osebnega obračuna, ko sem nam zdi, da moramo pod starim letom potegniti črto. Zato v zadnjih dneh leta ocenjujemo, seštevamo in odštevamo pozitivne in negativne izkušnje iz bližnje preteklosti.

Čas načrtov. Z neznanskim optimizmom postavljamo nove življenjske smernice in delamo sklepe za naprej. Novoletni direndaj se zadnja leta začenja zelo zgodaj. Čutiti ga je že novembra. Počasi se stopnjuje, doživi generalko za božič in se dokončno izpolni v omamnem vrhuncu na poslednji dan v letu – silvestrovo.

Nato pride dan po. Za večino je to prvi ali drugi januar, odvisno pač od razsežnosti silvestrskega praznovanja. Dneva, ki sta na koledarju sicer označena kot praznika, v resnici pogosto delujeta popolnoma nepraznično. Kakor da bi se vsa decembrska razigranost spremenila v svoje nasprotje – praz(nič)nost.

Hrup se poleže. Vse je tako kot prej. Kakor da bi se moč pričakovanja izničila, zgorela v svoji lastni energiji v zadnji noči starega leta. Znova je pred nami nov začetek. In kako daleč se spet zdi uresničitev starega reka s čarodejno močjo, “saj po novem letu bolje bo”. Kako je mogoče, da nas trešči na tla le dan po mesecu veselja, upanja in dražljivega nemira?

V omami pričakovanja

Tina, 27 let: “Obožujem novo leto in občutek pričakovanja, ki se stopnjuje do zadnjega odštevanja. V nori mrzlici načrtujem praznovanje, izbiram jelko, iščem darila za sorodnike in prijatelje, v sebi pa delam obračune za leto, ki gre h koncu.

Nerada priznam, da se najprej prepričam, ali mi je uspelo obdržati kilograme v mejah normale. Seveda razmišljam tudi o pomembnejših zadevah: ali sem srečno ljubila in bila ljubljena, ali sem se dobro odrezala v službi, ali sem popravila vse morebitne krivice, ki sem jih storila ljudem, ki mi kaj pomenijo ...

V času okoli novega leta me prime, da bi se “očistila” vseh manj lepih spominov in tegob, ki so se nabrali v meni čez leto. Več kot jih je, tem bolj noro zabavo si pripravim, ha, ha.” Tadeja, 25 let: “V prednovoletnem času si najbolj želim, da bi praznovanje in prazničnost kar trajala. Zdi se mi, da je moja življenjska pot jasneje začrtana.

V sebi občutim moč, da bom tej poti tudi sledila ... Mojega optimizma je vedno konec že prvega januarja popoldne, ko se spravljam k sebi po silvestrski zabavi. Potem ugotovim, da je znova čisto običajen dan. Postanem žalostna. Koliko pričakovanja za prazen nič!

Saj ne, da mi cilji izginejo izpred oči, samo tako daleč se zdijo. Nekoč smo s prijatelji praznovali do 7. januarja. Vsak dan smo si rekli: “Ah, kaj, novo leto je, praznujmo!” Potem tudi ta izgovor ni več zadoščal. In življenje je šlo naprej po dolgočasnem, ustaljenem tiru”

Po praznovanju

Breda, 25 let:”Ko je enkrat vsega konec, je sivina, ki sledi, zame skoraj nevzdržna. Zbudim se ob odvitih darilih in praznih steklenicah, v zraku še vedno čutim vonj po proslavljanju, ob meni so ljudje, s katerimi smo se še pred nekaj urami skupaj veselili, a ni isto.

Tisti občutek, ki me preveva skoraj ves december, da se neka zgodba končuje in da se začenja nekaj novega, še bolj vznemirljivega, se umakne občutku čisto navadne vsakdanjosti. Kak- šen dan si bom še vzela prosto, nato pa bodo že prišli na vrsto izpiti in vse, kar sodi zraven.

Pa še prosti dan bom porabila za pospravljanje. Grozno. Komaj čakam, da bodo prazniki mimo!” “Postžurerska depresija hitro izgine in ne povzroča globljih brazgotin v srcu,” pravi doktorica Sanja Rozman, vodja skupine za zdravljenje nekemičnih odvisnosti. “Na žalost to ne drži, če smo nezadovoljne z življenjem in nam primanjkuje veselja do njega. To nam povzroča občutek, da vedno hitreje padamo na dno.

Strokovnjaki smo si edini, da sta pri ljudeh najbolj boleča dejavnika okoli novega leta pomanjkanje družine in neurejeni partnerski odnosi. Božič in novo leto sta praznika, za katera je še posebno značilna povezanost z družino. Navajeni smo, da se ob novoletnih praznikih zbere velika vesela družina in v prazničnih ritualih vsakdo najde svoje mesto.

Za ljudi, ki morajo praznike preživeti sami, je samota še toliko bolj boleča,” meni Rozmanova.“O sebi sodijo, da niso dovolj dobri, da bi jih kdo imel rad, in da na splošno niso uspešni v življenju. Za ljudi s tovrstnimi problemi se praznični dnevi lahko spremenijo v zelo tvegano obdobje.

O tem govori tudi dejstvo, da se v prednovoletnem času, še zlasti okoli božiča, opazno poveča število samomorov. Tudi težave s partnerjem se lahko ob koncu leta zdijo še bolj zapletene in nerešljive. Svojo lastno vrednost namreč potrjujemo med drugim z uspešnimi partnerstvi, zato odsotnost ljubljene osebe in samotno darilce pod jelko lahko delujeta nadvse uničujoče,” je prepričana doktorica Sanja Rozman.

Barbara, 32 let: “Pred nekaj leti sem se sestajala s poročenim moškim. Zelo sem ga imela rada in pogovarjala sva se o tem, da se bo ločil in da bova živela skupaj. Kljub pogovorom je ostajala ločitev v prihodnosti in včasih sem morala bojevati hude bitke, da sem lahko preživela nekaj časa z njim. Ob praznikih sem vedno ‘izvisela’. Moje prošnje, naj vendar preživi kak praznični dan z mano, niso zalegle.

Po eni strani sem razumela, da ni pustil družine same in praznoval z mano. Toda želela sem si drugače. Bila sem potrta in obupana. Novo leto sem dočakala sama, v solzah in z izpraznjeno steklenico vina, ki sem jo opolnoči zabrisala v steno.”

Brez nervoze, prosim

Po mnenju dr. Rozmanove nas na tanek led v času prazničnih priprav vodi tudi načrtno spodbujanje hitrega načina razmišljanja: še to in ono moramo nujno kupiti, pripraviti samo še malenkost, doseči čim več, da bi bilo potem vse v redu in zares srečno.

Vir veselja tako iščemo v zunanjem svetu. Na koncu se potem lahko zgodi dvoje: načrte lahko v celoti izpolnimo in kljub temu ne doživimo pričakovane sreče, saj se nismo dovolj osredotočile na želje in upe, ki prihajajo iz nas samih. Takšen konec nas vodi k spoznanju, da očitno nismo izbrali pravega načina praznovanja. Naslednjič bomo dvakrat premislile, kaj in kako bomo storile, da bomo srečno prestale novoletne praznike.

Po drugi strani lahko imamo občutek, da nismo dosegle vsega, kar bi “morale” storiti za veselo praznovanje. To je vir nezadovoljstva in žalosti, ki se lahko stopnjujeta tudi do močnejših oblik depresije. Milena, 30 let: “V lanski najdaljši noči v letu sem gostila družbo desetih prijateljev. Hotela sem se izkazati kot dobra gostiteljica, ki se zna hkrati tudi nadvse zabavati.

Ves mesec sem premišljevala o zabavi, v mislih sem si slikala vesele in zadovoljne obraze prijateljev in slišala njihove pohvalne besede. Sredi meseca sem začela počasi nakupovati. Najprej okraske za stanovanje, da bi z njimi gostom pričarala kar najbolj bleščeče novoletne vtise. Sestavljala sem božanske jedilnike in si predstavljala dobrote, s katerimi sem hotela postreči, čeprav mi kuhanje ne gre ravno najbolje od rok.

Potem so prišla na vrsto darila. Zamislila sem si namreč, da bodo moji gostje segli tudi pod smrečico, kjer jih bodo pričakala majhna presenečenja. Čim bolj se je bližal dan zabave, tem več opravkov sem imela in vse manj energije. Ko so gostje prišli ob napovedani uri, so namesto silvestrskega razpoloženja in obljubljene večerje našli kup nesreče, zavit v dolg bel kopalni plašč.

Toda nič hudega, ker smo se po slastni večerji, ki sta jo prav mojstrsko pripravili dekleti iz družbe, s šampanjci pod bundami odpravili na Prešernov trg nazdravit novemu letu. Kako zabavno!”

Z nasmehom v novo leto

Najslabše, kar lahko storite zase v prazničnih trenutkih (izjema so seveda samotarski značaji), je, da ostanete same s svojimi težavami.

Zaradi osamljenosti se vse skupaj zdi samo še trikrat slabše. Gotovo je nekje nekdo, ki bi vas z veseljem videl v svoji družbi za novo leto. Poiščite ga! Pomislite malo! In ne pozabite: smeh in veselje sta nalezljiva, vendar le, če jima dopustimo, da se nas dotakneta.

Zato se smejte, in k sebi boste privabile vesele ljudi. Za tiste, ki ne marate povprečja in seveda množične evforije, pa tale nasvet: praznujete lahko tudi 5. januarja, 30. marca, 28. junija, 15. avgusta ali katerikoli dan v letu, ki na koledarju in v glavah večine ljudi ni določen kot praznik. Življenje je praznik, namenjen uživanju!

Mislite s svojo glavo

Praznična evforija lahko sproži tudi nasprotne nevesele učinke.

Nakupovalni direndaj, priprave na praznovanje, izbira med vabili ali čakanje na sploh kakšno za najdaljšo noč v letu, nas potegnejo v vsesplošno evforijo, ki se ji vedno ne moremo upreti. Vsesplošno veselje (vsaj na zunaj) nam včasih ne da manevrskega prostora, da bi se poglobili vase in se vprašali po lastnih željah.

A ne pozabite! Imate tudi pravico, da se izločite iz brezglavega tekanja za darili in verjemite, niste edine, ki jim decemberski stres ni všeč. Zato razmislite, kaj vam pomenijo prazniki, kaj si želite in kaj od tega lahko tudi uresničite. Mislite s svojo glavo in si privoščite praznike po lastnem okusu.

In še ena lepa vzpodbudna modrost. “Praznovanje ni odvisno od zunanjih okoliščin. Zato nam ni treba čakati na poseben praznik ali formalni dogodek, niti na sončen ali brezoblačen dan. Pravo praznovanje zraste iz radosti, ki jo najprej doživimo globoko v sebi in se nato prelije v prekipevajočo pesem, ples in smeh …” (Osho)

Mark Lenart

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri