Večkrat lačne kot site

Zgodbe žensk, ki jim hrana ne prinaša več občutkov krivde. Naše sogovornice so se v pričujoči delavnici naučile, da je bolj kot zdravo prehranjevanje pomembno zdravo mišljenje.

24. 10. 2002

Konec avgusta sem se odpravila v Bohinj – na lov za novimi zgodbami. Sedemdnevni program, imenovan Preobrazba telesa in duha, se mi je zdel primeren naslov za tak podvig. Izvedela sem, da ženske na tej delavnici v povprečju shujšajo 7 kilogramov, kar pa je najbolj zanimivo – doma jih ne pridobijo nazaj, nasprotno!

Prepričana sem bila, da sem na sledi novi revolucionarni dieti, še eni skrivnosti vitkih in uspešnih, novi formuli uspeha. A zgodilo se ni nič od tega. Spoznala pa sem dvajset čudovitih žensk, ki so najbrž tudi prišle po nov recept za vitkost, a so v resnici našle sebe. Pa ne na tisti vzorčni, ognjemetu podoben način.

Postopoma, korak za korakom so, s pomočjo terapevtke Jelke Zorman, pogumno in iskreno odpirale plast za plastjo svoje ‘zgodovine’ in našle tiste velikanske malenkosti, ki so včasih krive, da pozabimo na bistvo. Po besedah Jelke Zorman se ljudje k hrani zatekamo iz več razlogov.

Največji vzrok je pomanjkanje ljubezni do sebe. Z vsem drugim se ukvarjamo, le s sabo ne. Premišljujemo o tem, kaj jesti, kako jesti ipd., namesto da bi se vprašali, kdo v resnici sploh smo. Zato je za udeleženke, ki se udeležujejo programa, najbolj pomembno, da spoznajo svoje telo, proces prebave, pravilnih kombinacij.

Npr.: če piješ po obroku, razredčiš želodčne sokove, zjutraj mora telo počivati, saj s ‘težkim’ zajtrkom izgubimo veliko energije; vsa gre v želodec. Zato začenjamo dneve s sadjem … Vendar lahko jemo vse, hrano si razporedimo čez cel dan. Nič ni prepovedano! In bistvo ni seštevanje kalorij, nenehno lovljenje idealne podobe in izpolnjevanje pričakovanj drugih.

Kako že pravijo? Bistvo je očem skrito. In če jih zapreš in prisluhneš sebi, se življenje avtomatično začne odvijati po želenem scenariju. In prehranjevanje postane del vsakdana, tisti del, ki prinaša veselje, ne pa novih občutkov krivde.

Preberite si nekaj resničnih izpovedi udeleženk.

250 kilogramov

Sploh se ne spomnim, kdaj sem prvič začela s hujšanjem. Prepričana pa sem, da sem v življenju ‘izgubila’ že najmanj 250 kilogramov. Preizkusila sem vse možne diete, vendar so bile uspešne le, dokler so trajale oziroma dokler sem stradala. Potem sem izgubljene kilograme takoj dobila nazaj, z obrestmi. Sedaj tehtam 90 kg, pri sedemnajstih sem jih imela 53; najbolj ironično pa je to, da pojem veliko manj kot drugi. Nimam takšnih navad, da bi po dieti izpraznila cel hladilnik, ali jedla veliko sladkarij … Nič takega.

Vendar so se kilogrami vseeno vztrajno nabirali. Po porodu mi jih je ostalo kar 35. Prejšnjo zimo sem šla s prijateljicami za štirinajst dni smučat, stanovale smo v istem apartmaju, cele dneve smo bile skupaj. Zadnji dan so mi povedale, da ne morejo razumeti, zakaj imam toliko kilogramov, ko pa pojem tako malo.

Sprva so mislile, da hodim skrivaj jest, vendar smo bile skupaj praktično 24 ur na dan in to res ne bi bilo mogoče. Tudi lansko leto, ko sva z možem nekaj mesecev vztrajno jedla po Montignacovi metodi (ločevanje beljakovin in ogljikovih hidratov), je on shujšal 10 kg, jaz skoraj nič. Postopoma sem dojela, da vzrok ne more biti le v hrani.

Vedela sem, da moram nekaj narediti, si vzeti nekaj časa zase, se zopet sestaviti, drugače me bo notranje razgnalo. Tukaj sem našla nekaj vzrokov za mojo težo; eden je bil zagotovo smrt moje mame, ko sem bila stara 12 let. Vedno so mi govorili, da sem njena kopija, to sem sprejela in danes imam toliko kilogramov, kot jih je imela ona.

Poleg tega vse težave in skrbi vedno držim v sebi, ne znam se postaviti zase. In, seveda: preveč sem obremenjena s prehrano. Sedaj sem se naučila, da telo ‘zmrzne’, če mu nekaj ukažeš. Ko rečeš “Moram shujšati!” je že konec; to se po vsej verjetnosti ne bo zgodilo.

Narobe je bilo to, da sem razmišljala samo o tem, česa ne smem, o dietah, namesto da bi se začela zdravo, normalno prehranjevati. In če mi bo ‘zadišal’ sladoled s smetano (tukaj smo ga imeli za večerjo), ali pa velika pica, si bom to pač privoščila. Vse je v glavi!” Kristina

Čokoladna torta

Meni so že od majhnega govorili, da sem debela. Zato me je bilo sram jesti pred drugimi, po kosilu sem lačna vstala od mize in čakala na prvo priložnost, da bom lahko jedla na samem in nadoknadila zamujeno. Včasih je bil to samo košček sira, ampak nekaj je moralo biti.

Tako se je začel moj boj, začaran krog. Ogromno diet sem že imela; dosledno sem štela kalorije, jedla očiščevalne juhe, imela 5 majhnih obrokov dnevno: zjutraj jogurt in dva prepečenca, opoldan pustega piščanca z zelenjavo … Komaj sem čakala, kdaj bom lahko kaj pojedla, najbolj pa seveda, kdaj bo konec diete.

Neverjetno sem bila obremenjena s tem, česa ne smem, seveda sem si želela le tega. Potem sem se ‘nažrla’; morala sem potešiti svojo volčjo lakoto. Hujšala sem in se še bolj redila, ob tem pa sem bila v življenju večkrat lačna kot sita. Ko sem dojela, da to svojo obsedenost s hrano nehote prenašam tudi na družino, da ne pečem tort iz strahu, ker se bomo vsi zredili, sem se odločila, da moram nekaj narediti.

Jelka (Jelka Zorman – terapevtka zdravega in kakovostnega življenja, vodja programa) mi je izredno pomagala, znebila sem se strahu pred hrano. Res, prav bala sem se je. Že po kozarcu vode sem se počutila napihnjeno kot balon. Naučila sem se, da je pomemben način hranjenja, ne pa to, kaj ješ.

Prej sem si kakšno stvar, ponavadi čokoladno torto, zelo močno želela. Potem pa sem si govorila: “Ne smeš, ne smeš!” Zdaj sem se sprostila. Prav vse lahko jem, hrano si bom enakomerno razporedila ves dan, tudi za torto bo prostor, če si jo bom želela. Brez pretiravanja lahko rečem, da sem našla sebe. Mojca

(Sedaj, dobra dva meseca kasneje, Mojca prvič po desetih letih peče sladice zase in za svojo družino, hrana je spet njen prijatelj in kilograme vztrajno izgublja.)

Debeluške ni več

Čeprav sem stara šele 18 let, se že nekaj let bojujem s težo. Pravzaprav sta me nanjo opozorila kar starša. Vem, da mi želita le najboljše, a njuno opominjanje, naj jem manj oziroma bolj zdravo, je le še prispevalo k moji zagrenjenosti.

Priznam, da sem čustva nadomeščala s hrano, bolj žalostna sem bila, več sem jedla. Tudi vrstniki niso najbolj prizanesljivi, že v osnovni šoli sem imela razne vzdevke; sedaj, v srednji šoli, sem prav tako pogosto tarča posmeha. Vendar tako vsaj vidiš, kdo so tvoji pravi prijatelji; tem sem všeč takšna, kot sem.

Velikokrat sem že poskušala shujšati, bila sem na raznih shujševalnih programih (med drugim tudi na Cindy, hujšanju pod zdravniškim nadzorom), dietah, kupila sem si razne telovadne naprave … Včasih cel dan nisem nič jedla, potem pa … A nič ne pomaga, dokler ne spremeniš mišljenja.

Sedaj prvič v življenju postajam zadovoljna s sabo, je pa kar težko, glede na to, kako dolgo sem se samo kritizirala. Ko se pogledam v ogledalo, ne vidim več debeluške, ampak sebe – Anjo. Tisto globoko luknjo v sebi počasi zapolnjujem, vendar ne več s hrano. Vem, da sem na začetku, da ne bo lahko, ampak čutim, da sem na pravi poti. Sprijaznila sem se, nikoli ne bom imela takšne postave, kot jo ima Kate Moss in zdi se mi, da si tega več ne želim. Anja

368 kcal

Prvič sem hujšala pred maturantskim plesom; za štirinajst dni sem se odpovedala kruhu, testeninam, krompirju, sladkarijam … Shujšala sem ravno toliko, da sem dobila motivacijo za naprej. Če bi takrat vedela, kaj vse me še čaka!!! Vedno je bila kakšna priložnost, ko sem ‘morala’ biti v popolni formi; pa naj bodo to počitnice, novo leto, ali pa samo srečanje s starimi prijateljicami.

Ne da bi se zavedala, sem postala obsedena s hrano in kar naprej sem bila lačna. Za kosilo nisem imela npr. zelenjavne lazanje, ampak 368 kalorij. 368 preveč. Vem, da si je težko predstavljati, ampak moja prva misel zjutraj je bila kaj, kdaj, koliko bom jedla. In zvečer, preden sem zaspala, sem se jezila, ker sem toliko pojedla.

To je postal moj način življenja, najbolj zanimivo pa je to, da niti moja najboljša prijateljica, sostanovalka, dolgo ni vedela, kaj se dogaja z mano. Starša sta mislila, da sem tako depresivna zaradi študija. To se je vleklo celih šest let. Pogovor s sostanovalko in njeno opažanje, da se samo še derem, me je malo streznil. Potem pa me je fant za rojstni dan poslal na delavnico.

Prav je, da sem se za en teden odmaknila od vseh obveznosti, si vzela čas samo zase. Pomagali so mi pogovori z drugimi udeleženkami, videla sem, da nisem sama. Pa vsakodnevni dolgi sprehodi … Prej sem hrano metala vase, v minuti sem pojedla celo čokolado. In kar naprej sem bila lačna.

Tukaj sem prvič v življenju doživela občutek sitosti, naučila sem se, da je treba jesti počasi, hrano prežvečiti, si vzeti čas za obroke. Vidim, da sem bila prestroga do sebe, da se kilogrami najprej naberejo v glavi. Tinkara

Čustvena lakota

Ja, jaz sem pa čisto klasičen primer. Jedla nisem zato, ker bi mi bilo to v veselje, ampak zato, ker sem bila čustveno zavrta. Izhajam iz zelo stroge družine in vse čustvene pretrese sem reševala tako, da sem se najedla. Velikokrat sem že shujšala. Pa ne malo. S 115 kg sem shujšala na 65 kg.

Lansko leto sem bila ‘pridna’ – pod zdravniškim nadzorom sem izgubila 35 kg. Potem mi je umrl sorodnik, s partnerjem sva se skoraj razšla, in rezultat je bil novih 20 kilogramov. Že od leta 1996 se udeležujem raznih seminarjev, delavnic, toda tukaj prvič ni bilo besed, kot sta dieta in hujšanje, in stavka: “Ne smeš!”.

Zdaj vem, kako se bom prehranjevala: za zajtrk bom pojedla veliko sadja, spila sadni sok, za kosilo veliko skledo solate, pa pečen krompir, kot tukaj, ali kaj podobnega. Za večerjo si bom privoščila karkoli, tudi sladkarije ali sladoled. Zakaj pa ne? Vem, da nikoli nisem jedla zaradi potrebe ali velike lakote. Jedla sem zato, ker sem zapolnjevala svojo čustveno praznino.

Zanimivo je, da imam v življenju vse urejeno: imam odlično službo, super razmerje. Ampak, ugotovila sem, da se preveč razdajam. ‘Dežurna’ sem za vse probleme svojih prijateljev, premalo mislim nase. Prevečkrat sem za svoje osebne neuspehe ‘krivila’ ljudi, ki jih imam najraje – fanta. Pozabila sem že, da sem v bistvu vesel človek.

Sedaj sem ugotovila, da ne potrebujem več teže kot varnosti. Ne bom pustila, da me ljudje ‘izpraznijo’, potem pa bom svojo čustveno praznino nadomeščala s hrano. Jedla bom toliko, kolikor potrebuje organizem, ne moja čustvena lakota. Karmen

‘Na hitro’

Največjo napako delam, ker jem enkrat na dan. In takrat nadoknadim vse za nazaj in naprej. Imam zelo pestro službo, cel dan naporen urnik. Zjutraj spijem kavo s smetano, čez dan pojem kakšen čokoladni bonbonček, z njimi me ‘zalagajo’ prijatelji. Ko pa ob šestih pridem domov, začnem s kuhanjem.

Vedno za ‘uvod’ pojem kakšen kos kruha, kar stoje. Sledi glavna jed, količine so res velike, nato si pred televizijo prinesem še malo ‘malice’. Tako na hitro pojem vse to, da se sploh ne zavedam, koliko sem zares pojedla. In to je vzrok za mojo težo.

Diet ne maram, na nobeni še nisem bila, enkrat sem hujšala pod zdravniškim nadzorom, težo sem držala kar 5 let. Vendar ta moja služba! Morala se bom bolje organizirati, si vzeti čas za zajtrk in kosilo, in potem najbrž zvečer ne bom tako lačna. Zarja

Zdrave misli

Preizkusila sem že vse možne diete (paradižnikova, 7 žitnih dni, hujšanje ob luninih menah, zeljna juha …), očiščevalne čaje, 17 dni sem pila samo javorjev sirup z limono. Shujšala sem, vendar sem kilograme dobila takoj nazaj. Vem, da je bilo fantu to grozno prenašati. Odločila sem se, da bom naredila nekaj zase.

Koliko časa sem zapravila samo za razmišljanje o tem, kaj bom jedla! Naučila sem se zdravega prehranjevanja in tega, kar je še bolj pomembno, da je treba zdravo tudi misliti. Včasih nas kakšna zamera iz preteklosti tako ohromi, da pozabimo živeti tukaj in zdaj.

Šele ko se sprejmeš natanko takšnega, kot si, z vsemi pomanjkljivostmi, se lahko začneš spreminjati. In te spremembe so trajne. Tudi idealna postava ne more nadomestiti notranje sreče. To lahko najdeš samo, če si iskren do sebe. Ana

Zdrava prehrana, dobre misli

Jelka Zorman, terapevtka za zdravo in kakovostno življenje in vodja programa Preobrazba telesa in duha, se je tudi sama dolgo bojevala s težo, potem pa je ugotovila, da se vzrok za preveč kilogramov vedno nahaja v nas samih, s spoznavanjem svoje notranjosti samodejno spremenimo tudi zunanjost.

  • Od kod ideja za delavnico?
Vse se je zgodilo spontano. Ljudje so me spraševali, kaj sem naredila

s sabo, da sem tako shujšala. Pa sem povedala: “Nisem hujšala, jem zdravo in dobro mislim.” Ker sem že prej učila razne duhovne tehnike, je bil program preobrazbe le logično nadaljevanje mojega dela.

  • Kako se prehranjujete sedaj?
“Jem zdravo hrano, ko pa si zaželim ocvrtega piščanca ali česa sladkega, to tudi pojem. Ne rečem si: Joj, koliko se bom zredila, ampak, kako je to dobro!”

Savina Ritter

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri