“V zasneženem jutru sem šla s kolesom do Kranjske Gore.”

22-letna Sara Herbst se je v družbi sveže pečenega kruha, piškotov in tortic v devetih mesecih znebila 48 kilogramov. “Res je smešno, da sem v času hujšanja delala v pekarni. Strankam nisem mogla čisto ničesar svetovati.”

22. 2. 2007

V času, ko se večina deklet obremenjuje zaradi petih odvečnih kilogramov, ki jih vidijo samo one, je Sara brez strokovne pomoči (z izjemo liposukcije tik pred koncem) v devetih mesecih s 110 kilogramov prišla na 62. Ne želi si biti manekensko suha. Shujšala bo še dva kilograma in nič več. “Presuhim manekenkam bodo tako ali tako prepovedali, da bi delale,” reče v smehu.

Življenje se sesuje čez noč

Ko je mama maja 2004 zbolela za rakom, je Sara ostala doma. Mama je potrebovala nenehno pomoč, oče pa zaradi dela in lastnih težav z zdravjem ni mogel biti stalno ob njej. Tako je vse breme padlo na ramena dvajsetletne Sare. Preden se ji je življenje obrnilo na glavo, je študirala ekonomijo, bila aktivna športnica in je svoj prosti čas preživljala v družbi številnih prijateljev in fanta.

“Nikoli nisem bila po cele dneve doma, nisem ustvarjena za to,” pravi Sara. “Mama je zbolela nenadoma. Vedno je bila zdrava in dobre volje, in ko je svojega zdravnika takrat prosila za napotnico, ji je ta sprva sploh ni hotel dati. Od diagnoze do njene smrti je minilo šest mesecev, v katerih sem se zaradi stiske, pa tudi dolgčasa, zelo zredila. A tudi če bi mi mama rekla, da ne potrebuje toliko moje pomoči, je ne bi poslušala; nikoli je ne bi pustila same. Tudi na koncu, ko so se že vsi strinjali, da bi bilo morda bolje, da bi šla v bolnišnico, sem se uprla: želela sem si, da bi bila do konca doma.”

Kaj si mislijo drugi

Sara presune s svojo odločnostjo in pogumom. Celo o hudi stiski, ki jo je takrat doživljala, govori odprto, v njenih besedah pa ni niti sledu samopomilovanja.

“Ves tisti neskončni čas, ko sem morala biti doma, sem sedela za računalnikom in jedla. Zaradi hrane sem se bolje počutila, lažje sem odmislila vse hudo,” pojasni. Včasih ji je mama namignila, da bi bilo dobro, da bi malo shujšala. Brat jo je zbadal, zoprno pa ji je bilo tudi zaradi fanta. Ta ji v nasprotju z okolico nikoli ni rekel žal besede na račun njene debelosti, a vseeno.

“Sama sem se izolirala. Mislila sem, da je fantu zaradi mene nerodno in tako z njim raje nisem šla nikamor. Izogibala sem se celo obiskov pri njem doma, vseh okoliščin, v katerih bi bilo njega zaradi mene lahko sram.”

Dovolj!

Po mamini smrti si je rekla, da je dovolj. “Vedela sem, da sem dosegla skrajno mejo. Tehtnica je pokazala 110 kilogramov. Že prej sem si v glavi postavila mejo 100 kilogramov, prisegla sem si, da ne bom šla čez, potem pa mi je vse skupaj ušlo iz rok. V istem obdobju me je zapustil še fant, vse se je nakopičilo in potrebovala sem nekaj lepega, morala sem si nekaj podariti, novo telo, na primer. K sreči sem imela vedno rada šport in to mi je prišlo zelo prav.

Po zdravi pameti sem si predpisala dokaj strogo dieto in začela intenzivno vaditi. Zjutraj sem vstala ob štirih, si dala na noge uteži in šla ven teč s psom. Vsak dan sem zmogla petnajst minut več. Jedla sem juhe in solate, kakšen kos mesa in popila ogromno vode. Vse predpisane diete se mi zdijo nesmiselne: predpisujejo mikroskopske količine dragih jedi, ki ti potem zgnijejo v hladilniku. Vsakdo zase že najbolje ve. Jaz sem si skuhala velik lonec juhe in jo jedla tri dni. Po teku sem šla običajno na vodene vadbe: TNZ, body pump, body attack ...

V skupini je veliko lažje – ko vsi delajo, moraš tudi ti. Včasih sem šla tudi na 5 zapovrstnih ur aerobike, tudi za tri ure na orbitrek, doma sem dvigovala uteži in vozila sobno kolo. Kadar sem si to lahko privoščila, sem telovadila ves dan. Zvečer sem doma do poznih ur vozila sobno kolo. Fant je zraven mene že davno zaspal, jaz pa sem še kar vozila.”

Vse je mogoče

“Med konci tedna sem kolesarila na prostem, nisem se ozirala ne na vreme ne na letni čas. Nekoč sem šla v snegu iz Šentvida (pri Ljubljani, op. p.) v Kranjsko Goro, januar je bil. Oče mi je napol v šali napol zares rekel, naj pazim, da me kdo ne bo videl, ker bi me odpeljali v Polje. Rekla sem mu, naj se umiri, da sem šla samo v Kranjsko Goro na čaj in da se odlično počutim.

Ugovarjal je tudi, ko sem se tik pred koncem hujšanja odločila, da se nagradim z liposukcijo. Saj si luštna, mi je govoril. A kaj drugega naj bi mi rekel moj oče? Izsesali so mi nekaj litrov maščobe in moja postava je dobila lepo obliko.” Nazadnje jo je oče podprl tudi pri tem; nasploh ji je pri hujšanju veliko pomagal. “V bistvu sva pri postavljanju na noge pomagala drug drugemu. Nikoli mu ne bom mogla vrniti vsega, kar je naredil zame,” še doda.

Na nekaj se moraš opreti

Saro ljudje nenehno sprašujejo, od kod je vzela toliko volje. “Več stvari je, ki so mi nenehno dajale moč, da sem zdržala. Prva je ta, da sem hotela, da bi bila mami name ponosna. Ko mi je bilo na kolesu najtežje, se mi je pred očmi prikazala njena slika. Kot drugo pa se je ravno takrat, ko me je bilo največ skupaj, moj fant zaljubil v drugo. No ja, pa še nekaj je: vedno sem si želela biti v revijah.”

To troje je Saro gnalo naprej; s svojo zagrizenostjo in optimizmom se je uspešno izogibala krizam. “Na začetku je tehtnica kar stala. Ker sem se toliko gibala, sem hitro pridobivala mišično maso. Na ven se je že poznalo, da sem shujšala, tehtnica pa je stala na mestu. Odločila sem se, da je pokvarjena. Nisem se tehtala vsak dan, ampak samo vsak pe­tek. To počnem še zdaj, ko imam novo digitalno tehtnico.”

Med hujšanjem ni jedla ne kruha ne testenin, je pa tu in tam pojedla košček čokolade. “Če te prime, da bi pojedel košček čokolade, je najbolje, da ga hitro poješ. Saj se ti drugače zmeša! Biti moraš dober do sebe. Zdaj še vedno ne jem kar vsega povprek, a to je tudi zato, ker sem krepko spremenila navade. Jem čim bolj zdravo hrano, občasno se pustim peljati na romantično večerjo, pa doma kaj spečem. Nazadnje sem fantu za rojstni dan naredila super torto v obliki številke 30.”

Damjan in druge ljubezni

Svojega Damjana je spoznala, ko je bila stara 17 let. Je njena prva pomembna ljubezen. Po krajši krizi sta spet močno zaljubljena. “Toliko sva preživela skupaj, da sva se preveč pogrešala. Vem, da je mislil name, ko je bil z drugo. Zdaj je name zelo ponosen. Ve, da imam veliko novih oboževalcev, a da sem zvesta njemu.” Sara pa nima le novih oboževalcev, pač pa tudi ogromno novih načrtov.

“Ker od nekdaj veliko pišem, si želim postati novinarka. Pišem tudi glasbo – med mamino boleznijo sem napisala veliko pesmi, eno pa tudi uglasbila. Na njenem pogrebu so jo vrteli namesto tiste grozne trobente. Z nekim bendom se zdaj dogovarjam, da se pri njih preizkusim kot pevka. Všeč mi je glasba Nine Pušlar, Marte Zore, Roka Kosmača in Gibonnija – ta mi je na svojem zadnjem koncertu podaril svojo zgoščenko in nanjo napisal Za Saro, iz srca. Tisoč stvari je, ki bi jih rada počela! Všeč so mi resničnostni šovi, veliko sem se zabavala v zadnjem Baru, mika me poziranje ... Rada bi šla v Egipt, rada bi ... Polno stvari. Počasi ...”

Nihče nima 10 let časa

Ko Saro pogledaš danes, vidiš nasmejano, privlačno 22-letnico, ki veselo žlobudra in je obuta v petke in seksi hlače, skoraj ne moreš verjeti, ko ti pod nos pomoli slike iz obdobja, ko je bila zares močna. A njena zgodba ni v prvi vrsti zgodba o hujšanju: je zgodba o tem, kako se po hudi bolečini pobereš, greš naprej in napreduješ, ker si medtem osebnostno zrasel. “Iz te življenjske preizkušnje sem se ogromno naučila. V tistem času sem bila praktično sama za vse: urejala sem stvari na socialni, na sodišču ... Zdaj vse to znam.

A jaz se lotim vsega. Položim laminate, belim, tudi avto bi znala z malo pomoči popraviti. Vedno veliko sprašujem in srkam znanje od vsepovsod. Če ne vprašaš, ne veš. Počutim se zelo močno. Ko se za nekaj odločim, se odločim. Vem, da moje hujšanje ni bilo najbolj zdravo, ker sem premalo jedla, a sem to počela z dobro voljo in zato, ker sem morala. Nisem imela 10 let časa, da bi hujšala počasi, nisem pa bruhala, jemala odvajal ali se tehtala vsakih pet minut. Do sebe imam zdrav odnos, rada se imam. S seboj sem zelo zadovoljna, najbolj pa mi je všeč moj obraz. Vsi pravijo, da imam luštkan nosek.”

Na cilju pozabiš vse muke

Niti ni presenečena, da zdaj ljudi njena zgodba tako zanima, ker hujšanje zanima čisto vsakogar. Zdaj je veliko takšnih, ki so začeli zaradi nje, še pomembneje pa je, da zdaj verjamejo, da jim bo uspelo, ker je uspelo njej. Sara pravi, da je morala shujšati tudi zaradi zdravja, a telo ti tako ali tako samo pove, na kateri teži se počuti najbolje.

“Nočem biti presuha, pri svojih 170 cm bi samo rada imela okroglih 60 kilogramov. Ne verjamem, da je bila teža tisto, zaradi česar sem takrat za kratek čas izgubila fanta, v te stvari sploh ne verjamem! To se je zgodilo zaradi mojega odnosa do mene same. Če imaš fanta, ki da vse na zunanji videz, bo hitro prišla mimo ena, ki bo privlačnejša od tebe. V svojega Damjana sem se zaljubila, ker ni tak – je prijazen in mi daje veliko podpore. A konec koncev sem shujšala zaradi sebe. Saj vse počnem zaradi sebe.

Tudi komad, ki sem ga napisala za mami, sem na neki način napisala zase, ker sem se zato bolje počutila. Na cilju vedno pozabiš na vse muke. Tako je tudi s kolesarjem ali tekom. Na cilju pozabiš, kako naporno je bilo. Ostane tudi zmaga nad samim seboj.” Sara se je udeležila že kar nekaj kolesarskih maratonov, med njimi dveh maratonov Franja, pohorskega maratona in maratona Poli, s katerih je odnesla nekaj medalj. Pretekla je tudi 10 km na ljubljanskem maratonu. Naslednja stopnja je triatlon, vsakič hoče dodati nekaj več svojim dejavnostim, a je težko dobiti enako mislečo ekipo.

Sara danes raje poje kot je. Če razmišljate o dieti, naj vam da zagon. Če ste med dieto, naj vam pomaga vztrajati. Če ste ravno po dieti, naj vam pomaga, da boste novo težo vzdrževale. A teža ni vse! Nikoli zaradi hujšanja ne pozabite nase, in predvsem: hujšajte samo zase. Poleg sanj o lepi postavi si privoščite še druge sanje, upajte si sanjati. In če potem verjamete, da so vse sanje uresničljive, če le dovolj močno verjameš vanje, razmišljate kot Sara. In če razmišljate kot Sara, ste rojene zmagovalke.

Želiš shujšati?

Vsaj nekaj osnovnih stvari je, ki jih moraš vedeti, preden se lotiš hujšanja. Vzemi si k srcu naslednje nasvete:

  • Zavedati se moramo, da je veliko omejevanje vnosa hranljivih snovi enako škodljivo kot prenajedanje. Telo namreč ne ve, da gre le za dieto, in hitro vklopi mehanizme, ki spremenijo presnovo in zmanjšajo bazalni metabolizem ter s tem porabo energije do 30 odstotkov. Ravno tako nam dolgoročno lahko začne primanjkovati določenih hranil, kar zdravju škodi. Pravilen pristop je najprej kritična presoja našega jedilnika in nato ustrezno zmanjšanje vnosa hrane in pravilna razporeditev čez dan. Vsekakor pa moramo ohraniti pestrost jedilnika.

  • Drugi ukrep je povečanje telesne dejavnosti. Pri izbiri vrste je treba biti razumen. Predvsem na začetku (dokler vezi, kite in sklepi niso prilagojeni) lahko agresivne oblike vadbe (tek, določene vrste aerobike z veliko poskoki in hitrimi gibi) preobremenijo že tako obremenjene sklepe in povzročijo zoprne poškodbe. Pretiravanje z dolžino vadbe nam dolgoročno škodi, še posebej na začetku, ko telo še ni prilagojeno na dejavnost. Fizične odstranitve maščobe (liposukcija) pa ne moremo šteti za hujšanje.

asist. Robert Hajdinjak, dr. med.

Trenerjevo mnenje

Sara ni zmagovalka svojega telesa, je zmagovalka svojega uma. In to je veliko več.

Njen nezdrav način življenja, izolacija od drugih, debelost ... so bili njen strah, njena stiska, iz katere je lahko prišla samo nova Sara. Sreča je, da je bil šport že prej del njenega življenja, saj bi ga kasneje veliko težje našla kot sredstvo za celjenje notranje bolečine.

Labilnejše osebe jih pogosteje utapljajo v drogah, cigaretah, odnosih, Sara pa se je odločila za pravo pot, ker je osebnostno zrelejša in močnejša. S tem, ko pravim, da Sara (še) ni zmagovalka telesa, sem mislil, da njena pot še ni končana, a glede na prebrano vem, da ji bo uspelo. Sara se zaveda, da je taka oblika hujšanja napačna in pogosto neučinkovita v zdravstvenem smislu. Njeno telo je bilo pripravljeno premagovati tako velik napor samo iz dveh razlogov: ker ji starost to omogoča in ker jo je vodil um (volja).

Sarino razmišljanje o prehrani ni tako ekstremno naravnano (dopusti si pojesti čokolado), kar po mojem mnenju kaže na to, da bi ob primernem nasvetu našla pravo pot pri prehranjevalnih navadah in si privoščila uživati v hrani, ne pa biti z njo obreme­njena. Dobra hrana navsezadnje osrečuje tako kot vitko in lepo telo. To je mogoče doseči s prehrano in z gibanjem v ravnovesju.

Sara sedaj potrebuje znanje o pravilni prehrani in pravilnem gibanju, to pa ji glede na to, da je željna znanja, po mojem ne bo v veliko breme. Še to: v članku je napisano, da se je udeležila dveh kolesarskih maratonov Franja, tu pa je le treba povedati, da gre za izjemen dosežek.

Tadej Černoš, dipl. trener fitnesa in aerobike

Po Sarinih besedah zapisala Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri