V vrtincu virtualnega

Računalniški svet, pa naj nam bo to všeč ali ne, ima čedalje večji vpliv na naše življenje.

13. 9. 2008

Računalnik in internet sta postala osnovni dobrini, brez katerih bi se v družbi že težko znašli. Prek interneta si danes iščemo nove prijatelje, kolege in celo ljubezenske partnerje.

Razdalja ni več ovira

Kot pravi psiholog Rok Podkrajšek, specializant klinične psihologije, internetno komuniciranje omogoča večjo izbiro pri odločanju o tem, s kom bomo stopili v stik, neobremenjeni smo lahko z geografsko širino in dolžino.

Ljudje se predstavijo s profilom, kjer navajajo svoje interese, opise, povedo, kje so bili nazadnje na počitnicah. O njih imamo veliko podatkov, na osnovi katerih se odločamo, ali bomo z njimi stopili v stik. To je v nasprotju s spoznavanjem v živo, kjer imamo na voljo le občutek simpatije do nekoga. V tem smislu lahko postanemo bolj zahtevni pri izbiri ljudi, s katerimi želimo imeti odnos.

Internetna pisna komunikacija ima svoje posebnosti, tudi kar se tiče uporabe znakov in jezika samega; v tem pa je potencial večje ustvarjalnosti in pridobivanja novih spretnosti.

Prednosti pisnega izražanja

Z internetno komunikacijo smo ponovno stopili v svet pisnih sporočil. Čeprav je kreativno pisanje veščina, ki je ne premore vsak, pa ameriški psiholog John Suler, profesor psihologije, ki se ukvarja z internetno psihologijo, zagovarja vsaj štiri prednosti, ki jih ima pisni način komuniciranja.

Časovni zamik nam omogoča, da premislimo, kaj bomo napisali, lepše oblikujemo stavke, izognemo pa se tudi marsikateri neprijetni čustveni situaciji, ki bi nas v živo spravila v zadrego in bi zato morda reagirali v nasprotju s svojimi željami. To zlasti velja za konfliktne situacije, pri katerih se na tak način lahko umirimo in bolj trezno odgovorimo, kot bi to storili, če bi morali reagirati takoj.

Čeprav morda manjka marsikatero nebesedno sporočilo, s pomočjo katerega bi sicer lažje dojeli vsebino, pa določeni stili pisanja prav tako razkrivajo osebnost tistega, ki piše.

Stil pisanja te razkrije

Obsesivno kompulzivne osebe, ki so v življenju naravnane k redu in predvidljivosti, težijo k urejenim in logično napisanim tekstom. Le redko se pojavljajo tiskarske napake.

Nasprotno pri bolj impulzivnih in spontanih osebah urejenost in estetika teksta igrata drugotno vlogo, v besedilu je več napak in manj odstavkov, ki bi vsebin­sko razdelili tekst.

Narcisistične osebe pošiljajo nadvse dolga sporočila, v katerih prevladujejo le njihova občutja in pogledi.

Struktura in vsebina teksta kažeta tudi na moč empatije pošiljatelja.

Bolj empatični ljudje se navadno odzovejo na vse vsebinske dele prejetega sporočila. Z vprašanji se zanimajo za dopisovalca in njegovo življenje, sporočilo pa oblikujejo tako, da ga bo tisti, ki ga bo prejel, kar najbolje razumel. Tekst razdelijo na več vsebinskih odstavkov in znajo preceniti, kdaj je sporočilo predolgo, kar je ravno nasprotno narcisisitičnim dopisovalcem, ki običajno napišejo neznansko dolga pisma, polna lastnih doživetij in občutij, ki bralca prej kot z zanimanjem navdajajo z občutki dolgčasa.

Občutek anonimnosti odpira duše

V psihologiji interneta je pogost psihološki proces, ki mu pravimo dezinhibicija.

Zaradi prikritosti posameznikove identitete, anonimnosti in odsotnosti takojšnje reakcije se zmanjša nadzor in marsikdo se odpre precej hitreje, kot bi to storil v živo. Morda celo napiše kaj, česar drugače nikoli ne bi. V veliko večji meri se pokaže posameznikov resnični jaz, saj maske veliko prej padejo kot v resničnem svetu. V negativnem smislu to pride do izraza na forumih, ko ljudje zaradi lastnih frustracij, ki jih ne morejo konstruktivno reševati v vsakdanjem življenju, nastalo agresijo sproščajo na lažji način – s klikanjem na miško in tipkovnico.

V drugem najdemo, kar želimo videti

Transfer in projekcija sta tista, ki v veliki meri vplivata na to, ali nas nekdo pritegne in z njim želimo komunicirati, drugi pa nam je morda antipatičen. Veliko ljudi smo tako poleg določenih lastnosti in kvalitet, ki so nam zavestno stopile v oči, izbrali tudi na podlagi nezavedne motivacije. Potreba po zadovoljitvi določenih nezavednih želja, čustev in fantazij se izraža v obliki transferja (prenašanja teh potreb na drugega), kar občutimo kot nerazložljivo simpatijo. To se zgodi predvsem zaradi pomanjkanja nebesednih informacij, zaradi česar se ustvari dvoumnost sporočila. Nastane prazen prostor, ki ga zapolnimo z lastnimi nezavednimi občutki, željami in pričakovanji. To se bolj nazorno pokaže takrat, kadar osebo prvič srečamo v živo.

Če je realnost zelo različna od slike, ki smo si jo ustvarili sami, pomeni, da smo v večji meri vanjo vnašali lastne želje in pričakovanja, kar nam nudi predvsem priložnost, da nekoliko bolje spoznamo svoj nezavedni del osebnosti.

Virtualni šum v komunikaciji

Negativna stran teh procesov je večja možnost, da zaradi tega pride do nenamernih konfliktov. Kadar se sporočilu ne posvetimo dovolj in pošljemo nekoliko dvoumno vsebino, se hitro zgodi, da si bo prejemnik vsebino interpretiral po svoje. Čeprav so mnogi prepričani, da obstaja le en (njihov) način interpretacije, pa je v resnici ta v veliki meri odvisna od njihovih nezavednih pričakovanj, strahov in občutkov, ki jih vnašajo med vrstice sporočila in ki so predvsem izraz lastnih izkušenj s svetom ter izkušenj, ki smo jih prek odnosa s starši pridobili v otroštvu.

Čeprav pri internetni komunikaciji pogrešimo nekatere nebesedne informacije, ki bi jih pri osebnih stikih ujeli tudi naši drugi čuti, in sporočilo kdaj pa kdaj interpretiramo nekoliko drugače, internet kljub vsemu nudi precej široko, odprto ter hitro možnost komunikacije, ki nam v hitrem tempu pride še kako prav. Osveščenost o prednostih in slabostih pa je na koncu tista, ki nam omogoča, da do takega načina komuniciranja vzpostavimo kritično distanco.

Mnenje strokovnjaka

Rok Podkrajšek, specializant klinične psihologije

1. Lahko govorimo o skupnih osebnostnih lastnostih tistih, ki bolj težijo k socialnim stikom prek interneta?

Živimo v času, ko se moramo znebiti prenekaterega predsodka o specifičnosti komunikacije, ki poteka s pomočjo internetnih sredstev. Tako komuniciranje je preprosto zelo učinkovito, praktično in ekonomično, zato se ga slej kot prej začnejo posluževati tudi tisti, ki so ga morebiti še pred nedavnim kritizirali in mu pripisovali neenakovrednost v primerjavi z neživo komunikacijo. Ne bi rekel, da bi lahko govorili o skupnih lastnostih uporabnikov, kvečjemu o skupnih lastnostih neuporabnikov, ki bi se jim dalo pripisati lastnosti trme, konservativnosti in uporništva, ki pa se izražajo prek njihovih specifičnih stališč o tehnologiji in njeni uporabi.

2. Lahko govorimo o kakovosti takih odnosov, enakovrednosti, manjvrednosti v primerjavi z odnosi v živo?

Vzpostavljanje in vzdrževanje medosebnih odnosov prek interneta je lahko skoraj povsem enakovredno odnosom v živo. Njihova kakovost je odvisna od tega, koliko se je posameznik pripravljen razkrivati, biti iskren itd., ne pa od sredstva, ki ga uporabi za to, da prenese svoje sporočilo. Vsekakor pa ima komuniciranje prek interneta tudi svoje omejitve, ki se nanašajo na možnost imeti oziroma deliti skupno fizično izkušnjo, ki jo običajno imamo z ljudmi, ki jih smatramo za svoje najbližje (gremo skupaj na izlet, v kino, na sprehod). Internetni komunikatorji lahko le v tej ali drugačni obliki prenašamo sporočila ali delimo izkušnjo v virtualnem svetu (npr. igramo internetno računalniško igro). Vsekakor so take skupne izkušnje specifične in bližje mlajši generaciji.

3. Je lahko psihoterapija prek interneta kvalitetna in enakovredna psihoterapiji v živo?

O kakovosti in enakovrednosti psihoterapije prek interneta ni nobenega dvoma. Najbrž je v tem prihodnost psihoterapije. Sam še nimam teh izkušenj, poznam pa veliko primerov, ko se to dobro obnese. Tozadevno ni osebnih omejitev preseganja prostora, ki smo mu podvrženi (treba je priti do psihoterapevtove pisarne), več možnosti imamo tudi v zvezi z razporejanjem časa (torej, kdaj imeti seanso). Na tak način lahko presegamo nacionalne meje in najdemo svojega psihoterapevta v neki tuji državi. Pri nas je še zelo malo možnosti uporabe tovrstnega načina. Psihoterapevti namreč po večini še niso domači z informacijsko tehnologijo in občutek imam, da večina zastopa stališče o srečanju v živo kot edini pravi možnosti terapije. Če se motim, pa z veseljem vzamem nazaj svoje besede in pozdravim psihoterapijo prek interneta.

Vir: Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri