Uresničevanje sanj v Afriki (presunljiva resnična zgodba o srčni Slovenki Jani)

Si predstavljaš, da bi stopila na afriška tla in odkrila, da si našla svoj novi dom, kjer lahko uresničuješ svoje sanje? To se je zgodilo Jani Dular, ko je leta 2008 prvič obiskala Afriko. To je zgodba o pogumni ženski, ki se je odločila, da kariero pravnice zamenja za pomoč afriškim otrokom.

Uresničevanje sanj v Afriki (presunljiva resnična zgodba o srčni Slovenki Jani) (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
15. 1. 2017

Tridesetletna diplomirana pravnica iz Novega mesta je že v otroštvu vedela, da je njeno poslanstvo pomagati otrokom v Afriki.

Danes v Malaviju živi svoje sanje, saj v okviru svojega društva ELA otrokom omogoča izobraževanje in bivanje v varnem okolju.

Srčna Dolenjka je nedavno izdala knjigo z naslovom The warm heart of Africa (Toplo srce Afrike), ki nima le posebne zgodbe, ampak tudi namen.

Izkupiček od prodaje je namreč namenjen nadaljevanju njenih velikih humanitarnih projektov.

Knjiga ni le zgodba o pogumni ženski, ki se je odločila, da kariero pravnice zamenja za pomoč afriškim otrokom, temveč je zgodba o uresničevanju sanj.

Jana je že pri štirih letih svojim staršem povedala, da bo odšla v Afriko, ker želi pomagati otrokom in jim omogočiti boljšo izobrazbo.

V študijskem obdobju se je odločila, da se bo odpravila v vzhodno Afriko za dva meseca.

“Ko sem prvič stopila na afriška tla, sem jokala od sreče. Takoj sem začutila, da moram ostati tam. V nekaj dneh sem se odločila, da bom ostala eno leto,”

z žarečimi očmi pripoveduje Jana, ki je takrat nekaj mesecev živela tudi v Tanzaniji.

Po prihodu v Afriko je kmalu našla službo in začela sodelovati pri prostovoljskih projektih.

Skupnosti Pigmejcev Batwa je namenila svoj zaslužek in jim pomagala postaviti kokošnjake, da so lahko z jajci hranili otroke.

Prav tako jim je pomagala pri razvijanju poljedelstva, saj jih poprej kot lovci niso poznali. Njen osnovni cilj je, da ljudi nauči veščin, ki jih potrebujejo za življenje.

Nikakor pa jim ne želi vsiljevati svojih vrednot, saj verjame, da je pristna pomoč povezana z upoštevanjem in spoštovanjem druge kulture.

Pozneje je spoznala otroke s posebnimi potrebami, ki so bili zaradi pomanjkanja izobrazbe ljudi na zelo slabem glasu.

Takoj je začutila potrebo, da jim ponudi pomoč, saj je našla center za 90 otrok s posebnimi potrebami, ki ga je pomagala obnoviti do spodobne ravni.

V Tanzaniji je sodelovala pri gradnji šole za Masaje, saj jim je bilo šolanje skorajda onemogočeno.

Otroci bi namreč morali obiskovati šolo v mestu, ki je od vasi oddaljeno 50 kilometrov, brez kakršnegakoli organiziranega prevoza.

Tanzanijska vlada jim je govorila, naj do šole hodijo.

Z veliko volje, vztrajnosti ter pomoči donatorjev in dolenjskih Rotary clubov je zgradila šolo, ki ima sedem učilnic za 350 masajskih otrok. Danes je ta šola 50. najuspešnejša šola v Tanzaniji.

Po nekaj mesecih bivanja in pomoči v tanzanijski sirotišnici je odkrila, da najboljša pomoč afriškim otrokom poteka znotraj njihove kulture, in sicer tako, da se jim omogoči kakovostna izobrazba, ki pa se najde le v zasebnih plačljivih šolah.

S pomočjo 15 slovenskih družin je v zasebno šolo vpisala 15 sirot.

Omogočili so jim, da bodo končali sedemletno osnovno šolanje z boljšim znanjem kot v javni šoli.

Botri so plačali 250 evrov na leto in s tem so otrokom zagotovili kakovostno šolanje. Otroci tako trikrat na dan jedo, imajo učiteljico, ki uči 15 otrok naenkrat, in ne 200 kot v javnih šolah.

Spoznala je, kako lahko najbolje pomaga otrokom, hkrati pa je odkrila, da ne bo zmogla vsega sama, ampak da potrebuje pomoč.

“V Afriki sem se naučila, da moramo drug drugemu pomagati. V Sloveniji na svojih predavanjih vedno povem, da Afričani v težkih trenutkih stopijo skupaj in s skupnimi močmi premagujejo težave.”

Jana je leta 2011 diplomirala iz prava na ljubljanski univerzi. Po diplomi je takoj vedela, kje želi uresničevati svoje sanje.

“Zame ni bilo vprašanje, ali naj ostanem v Sloveniji ali naj grem v Afriko. Diplomirala sem maja, avgusta pa sem že bila na letalu za Malavi, kamor sem se preselila.”

Na vprašanje, zakaj je izbrala Malavi, razloži, da je Malavi najbolj varna država v Afriki.

“Ko sem se odločila za selitev, je bilo zame izjemnega pomena, da je poskrbljeno za varnost. Nisem se želela izpostavljati nevarnostim, ker sem vedela, da lahko veliko ciljev uresničujem v varni državi. Malavijci pravijo zase, da so toplo srce Afrike, in to resnično drži, saj so topli, srčni in ljubeči ljudje.

Malavi sem izbrala tudi zato, ker sem spoznala psihologinjo Bernardo Nemec, ki se je ob približno istem času kot jaz odločila za selitev v Afriko, ker je želela pomagati otrokom s posebnimi potrebami. Odločili sva se, da greva skupaj.

Bernarda se je po enem letu vrnila v Slovenijo, od koder mi pomaga z administracijskimi zadevami, jaz pa sem ostala.”

V vasi Mazembe, ki je ena najrevnejših, je s pomočjo Ekologov brez meja kupila tri hektarje zemljišča in zgradila izobraževalni center, ki ga je poimenovala ELA.

ELA pomeni E – education (izobrazba), L – literacy (pismenost), A – art (umetnost). V njem je zaposlila 20 vaščanov in zgradila tudi sobe za prostovoljce.

Prostovoljce sprejema v poletnih mesecih, ko imajo otroci počitnice. Takrat je v centru več kot 300 otrok.

“Julija in avgusta je pomoč zelo dobrodošla. Pomembno je, da imajo prostovoljci radi otroke, da znajo angleško in da nimajo predsodkov. Prostovoljcem so omogočeni vsi obroki ter prenočišče, plaža je le 200 metrov stran, kjer je zelo lepo. V večini primerov se zgodi, da so prostovoljci tako ganjeni, da sploh nočejo domov,” pravi ustanoviteljica humanitarnega društva ELA.

Skozi vse leto vsak dan v Elinem centru Jana s svojo malavijsko ekipo vodi triurne delavnice za 50 otrok s posebnimi potrebami. Čez leto sta v njem zaposlena dva malavijska učitelja, kuharica in nočni čuvaj, ki skrbi, da je center varen.

“Vsako jutro pride v center 50 otrok s posebnimi potrebami, ki so naglušni, slabovidni, imajo znižane kognitivne sposobnosti, disleksijo ali pa so hiperaktivni. Slovenske prijateljice, ki so po izobrazbi specialne pedagoginje, so mi napisale program, ki sem ga prilagodila malavijskemu šolskemu sistemu.

Otrokom, ki imajo težave z učenjem, v centru pomagamo pri učenju in počasi pridemo do želenih rezultatov. Na voljo imajo tudi knjige, šolske potrebščine in igrače. Predvsem pa je pomembno, da vse otroke nahranim, ker v malavijskih javnih šolah nimajo zajtrka in kosila. Vedno poskrbim, da imajo otroci vsaj en kakovosten obrok, ki je sestavljen iz beljakovin in ogljikovih hidratov.

Popoldne v centru sprejemamo otroke različnih starosti. Učimo jih brati in pisati, pomagamo jim pri matematiki, angleščini, ponujamo jim likovne in športne delavnice, kjer razvijajo svoje talente. V mojem centru so otroci varni sedem ur na dan in njihovim staršem veliko pomeni, da imajo lahko otroke v kakovostnem varstvu, medtem ko delajo.”

Jana, ki poskrbi, da so otroci varni, ljubljeni in spoštovani, je med otroki zelo priljubljena. Kličejo jo Ama Jana, kar pomeni mama Jana.

Tudi v vasi jo imajo ljudje zelo radi, kar dokazuje njen vzdevek Temwanani, kar pomeni prinašalka ljubezni.

O tem, da bi zapustila Afriko in se vrnila v Slovenijo, ne razmišlja, saj želi nadaljevati projekte. Enkrat na leto se brezskrbno vrne v Slovenijo, saj znajo njeni zaposleni poskrbeti, da projekt uresničuje svojo vizijo in so otroci varni tudi, kadar nje ni.

“Elini zaposleni in vaščani poskrbijo, da vse poteka tako, kot mora, in zelo sem ponosna na njih.”

Odločitev za selitev v Afriko so nekoliko težje sprejeli njeni starši, vendar jo zelo podpirajo.

“Z družino se pogosto slišim, imam tudi nečakinji, ki ju učim, kaj pomeni slediti svojim sanjam. Družina se je navadila na to, da se vidimo manj pogosto, vendar smo zelo povezani in srečni, kadar smo skupaj. Ponosna sem na svojo družino. Brez njihove moralne podpore bi bilo težje uresničevati svoje sanje. Moja starša sta me naučila, kaj pomeni brezpogojna ljubezen. In za to sem jima hvaležna.”

Afrika je Jano obogatila z neprecenljivimi spoznanji.

“Dosegla sem notranje zadovoljstvo, dobila sem prave vrednote. Postala sem hvaležna in skromna. Hvaležna sem za vsak obrok. Od afriških otrok sem se naučila, da so za vsak obrok, ki jim ga skuhamo v centru, hvaležni.

Srečna sem, da s svojimi odločitvami ustvarjam lepšo prihodnost otrok, ki potrebujejo mojo pomoč,” pravi Jana, ki je ustanovila tudi mladinski klub, kjer skrbi za prostočasne dejavnosti mladincev.

“V določenem obdobju smo imeli v Elinem klubu celo 600 članov. V Malaviju so srednje šole plačljive in marsikdo si jih ne more privoščiti, zato mladi pogosto zapadejo v odvisnosti in zabredejo v težave. Mladinski klub sem ustanovila z namenom, da mladostniki v prostem času razvijajo svoje talente.

V klubu imajo na voljo dramske in pevske krožke, treninge tekvondoja in nogomet. V okviru dramskega krožka smo pripravili predstave o perečih problemih, na primer o prezgodnjih porokah.

Mladim, ki so dobri pevci, smo omogočili, da so šli v studio snemat pesmi, naši nogometaši pa so najboljša ekipa v severnem Malaviju. Uprizorili smo tudi predstave, s katerimi smo nastopali po mestih. Z njimi smo zbrali prispevke, da smo lahko plačali šolnine srednješolcem; 11 otrok smo vpisali v srednjo šolo in jim omogočili svetlejšo prihodnost.

Z organizacijo tečajev finančne pismenosti sem 50 vaškim ženskam pomagala, da so se lahko začele preživljati z ustanavljanjem in vodenjem malih poslov. S spoštovanjem in ljubeznijo skupaj pridemo do rešitev in se pogovorimo, kaj potrebujejo, da se njihovo življenje izboljša. Kadar pridejo do mene in me prosijo za pomoč, se zavedajo, da jim ne bom dala denarja, ampak tisto, kar jim bo dolgoročno koristilo – izobraževanje in pridobivanje potrebnih veščin.”

Jana je ustanovila društvo Ela z namenom, da nikomur ne vsiljuje svoje poti, ampak otrokom, mladincem in ženskam nesebično predaja svoje znanje, izkušnje, voljo, ljubezen in srčno energijo.

Njena navdihujoča zgodba ni le zgodba o uresničevanju njenih sanj, ampak je zgodba o pogumni ženski, ki omogoča drugim, da se lahko približujejo svojim sanjam.

Janina srčna dejanja

• Leta 2009 je šest mesecev pomagala skupnosti Batwa v Ugandi, kjer je z ekipo domačinov Batwance učila sajenja poljščin, grajenja bambusovih hiš in začela projekte prehranjevanja 600 otrok.

• Dva meseca je pomagala v Ugandi, kjer je obnovila center za otroke s posebnimi potrebami.

• Leta 2011 je samostojno zgradila izobraževalni center Ela. V centru vodijo vsakodnevne izobraževalne delavnice (matematika, angleščina, branje, pisanje, šport, umetnost) za okoli 200 osnovnošolskih otrok, hkrati vodijo še Elin mladinski klub (dramski krožek, plesna, pevska skupina, nogometni in odbojkarski klub) in sponzorirajo 11 srednješolcev s šolninami.
• Ustanovila je klub za ženske s 50 članicami, kjer jih učijo finančne pismenosti.

• Vsako leto obdari 850 otrok iz osnovne šole Mazembe z osnovnošolskimi potrebščinami.

• Dve leti je z zajtrkom hranila 350 otrok šole Seka.

• Devet mesecev je skrbela za pet sirot iz vasi Mazembe.

Ve informacij o društvu ELA najdeš na spletnem mestu www.drustvoela.org.
Pomagaj, če lahko.
Prejemnik: KULTURNO IZOBRAŽEVALNO
DRUŠTVO ELA
Ulica: OB SAVI 38
Kraj: 1000 LJUBLJANA
Račun (transakcijski račun): SI56 0203 8009 0249 043
BIC-koda: LJBASI2X

Za darilo pa lahko kupiš tudi fantastično knjigo, polno Janinih zgodb, afriške
poezije in fantastičnih slik. Ne bo ti žal. Knjigo Jana Dular: The warm heart of Africa lahko naročiš na spletni strani www.africabook.info.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: osebni arhiv, shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri