Uglasite se na preteklost

Agnes je bila že več let ujeta v nesrečni ljubezenski trikotnik. Čeprav je globoko v sebi vedela, da nima z nobenim od obeh moških nikakršne možnosti za resno razmerje, se je še vedno vdajala lažnim upom. Po mučnih sedmih letih se je odločila, da bo poiskala vzrok za svoja občutja. Odšla je na regresijo.

27. 1. 2005

“Mislila sem že, da je z mano kaj narobe. K sebi nisem spustila nobenega drugega moškega in vedela sem, da moram nekaj storiti. Obstajali sta le dve možnosti: ali psihiater ali regresija.” Odločila se je za slednje, čeprav se je pri tem morala otepati tudi predsodkov, ki mučijo večino ljudi."

Terapevtka Jerneja Gazvoda, ki se ukvarja z regresijami, pravi, da je bila Agnes le ena od množice tistih, ki napačno menijo, da morajo ljudje imeti določene sposobnosti, da se lahko spustijo v raziskovanje preteklosti. “Ljudje zaupajo svojemu razumu in dvomijo v lastno intuicijo, ki pa jo ima vsak,” pravi Jerneja, ki se z regresoterapijo ukvarja od leta 1999.

Zakaj kopati po preteklosti?

Seveda se je s predsodki in strahovi na začetku soočala tudi terapevtka sama, še posebej z vprašanjem, zakaj je sploh treba kopati po preteklosti. Toda tako kot nam arheološke izkopanine povedo marsikaj o preteklih zgodovinskih obdobjih in navadah ljudi, ki so takrat živeli, lahko tudi človek s kopanjem po svoji preteklosti izve marsikaj o sebi. Vsi si namreč želimo priti do notranjega miru, iz katerega bi črpali pogum in motivacijo za uresničevanje lastnih želja in premagovanje ovir, a se pri tem žal večina ljudi sooča s strahovi in težavami, ki jih sami niso sposobni razrešiti.

“Obstaja veliko razlogov, zakaj se ljudje odločijo priti na regresijo, praviloma pa pridejo takrat, ko imajo krizo. Ko se jim v življenju nekaj zgodi, pa si ne znajo odgovoriti na vprašanja, ki se jim porajajo,” pravi Jerneja in pri tem navaja primer partnerstva. Ko se odnos vrti v začaranem krogu in ko se človek zaveda, da s partnerjem ne moreta biti ne skupaj ne narazen, se porodi vprašanje, kaj ju sploh veže skupaj in zakaj sta se srečala.

Gre za tako imenovane karmične odnose, v katerih obe vpleteni strani še nista razčistili vseh težav iz preteklih življenj, ki v obeh poleg močne medsebojne privlačnosti zbujajo tudi občutja krivde, slabe vesti, žrtvovanja, tekmovalnosti, pretiranega ljubosumja, bolečine in podobno.

Tipičen primer karmičnega odnosa je srečanje z nekom, ki v nas zbudi močna naspro-tujoča si čustva, ki jih doživljamo tudi na telesni ravni. Jerneja takšna občutja v odnosu primerja s filmom, ki ga začneš gledati na sredini. “Takrat se prav tako znajdeš v dramatičnem dogajanju, ki je nabito s čustvi, pa ne veš, kakšen je začetek in tudi ne, kakšen bo konec. Regresija ti pomaga poiskati izvor teh občutij, pa tudi izvor samega odnosa.”

Potek terapije

S podobno težavo se je pri Jerneji oglasila Agnes, ki je v začetnem pogovoru terapevtki zaupala svojo težavo. “Bila sem popolnoma iskrena, saj sem vedela, da bova le na ta način lahko prišli do bistva mojih težav. Povedala sem ji za ponavljajoče sanje, ki sem jih imela, in v katerih sem enega od moških, s katerim sem se znašla v ljubezenskem trikotniku, vedno sanjala kot otroka.”

Sanje, ki jih omenja Agnes, so vsekakor pomembni del informacij, ki jih terapevt dobi med pogovorom, ki je uvodni del vsake terapije. Le prek pogovora lahko namreč dobi vpogled v človekovo težavo in ugotovi, s kakšnim namenom je nekdo prišel. “Izvedeti moram tudi nekaj več o njegovi življenjski zgodbi in pomembnejših osebah v njegovem življenju, saj se te osebe praviloma pojavijo tudi v regresiji oziroma jih poznaš iz prejšnjih življenj. Zelo priporočljivo je, da si pred regresijo ogledam tudi astrološko karto klienta, saj z njo pridobim uvid v njegovo življenje. Na ta način lahko med regresijo človeka lažje vodim po pravi poti in mu postavljam primerna vprašanja.

”Mar to pomeni, da je v času regresije človek pod hipnozo? “Gre pravzaprav bolj za sprostitev. Človek sam odreja, do kolikšne mere bo zaupal in se predal. Tudi klasična hipnoza ne uspe, če pacientova volja noče sodelovati. Med regresijo si kot gledalec, ki se vživi v film, a obenem tudi sam odločaš o tem, do kolikšne mere se boš vživel vanj, ali se boš popolnoma identificiral z junaki zgodbe in te bodo čustva popolnoma prevzela ali pa boš še vedno ohranil del sebe, ki bo nekakšen opazovalec dogajanja z razdalje.”

Agnes je bila ena tistih, ki so se popolnoma vživeli v dogajanje, čeprav je imela sprva težave s sprostitvijo. “Bila sem živčna in ves čas sem mislila, da se ne bom mogla sprostiti in da se zato ne bo nič zgodilo. Moje telo je bilo sprva v krču, a se je potem, ko sem začela zaupati svojim občutkom in slikam, ki so se mi začele nenadoma prikazovati, popolnoma umirilo. Ko sem se vživela v zgodbo, je bila reakcija telesa zelo močna,” se spominja Agnes.

Kaj pravi naše telo

Jerneja opozarja, da je odziv telesa naravni sestavni del vsakega razreševanja preteklosti. “V telesu, natančneje v kosteh, so zapisani najgloblji spomini na preteklost. Reakcije telesa so zato pogoste tudi že pred samim obiskom pri terapevtu. Pritisk, bolečina, tesnoba, lahko tudi bolezen, vse to so znaki prebujanja določenih spominov.”

Med regresijo se zato telo intenzivno odziva, praviloma pa se bolečina pojavi v tistih delih telesa, s katerimi ima človek že od prej težave. “Ponavadi ima telo neko šibko točko in tudi v regresiji se pokaže, da je tista točka najbolj ranljiva. Ko raziščeš, kje je vzrok za to bolečino, ta običajno mine,” pravi Jerneja. Agnes, ki je imela vedno težave z jajčniki, je med terapijo prav tam začutila močno bolečino.

“Bilo je, kot da bi se nekdo usedel na spodnji del mojega trebuha in blokiral pretok energije. S posredovanjem terapevtke sem se te bolečine lahko znebila. Pravzaprav je terapija končana šele, ko se človek osvobodi morečih občutkov in bolečine. Takrat začuti prijetno utrujenost, povezano z občutji notranjega miru, telo pa po Jernejinih besedah spominjana mirno morsko gladino.

Po terapiji sledi kratek pogovor, s katerim terapevt in klient obnovita podoživeto zgodbo in jo umestita v sedanje življenje, tudi tako, da poskušata prepoznati osebe, ki so ‘nastopale’ v regresiji. Po Agnesinih izkušnjah je do prepoznavanja oseb prišlo že med samo regresijo. “Po energiji ljudi, ki sem jih ‘srečevala’, in po odnosih, ki sem jih imela z njimi, sem brez težav ugotovila, kdo je kdo.”

Učinki in zlorabe regresije

Agnes je s podoživljanjem zgodbe iz preteklosti veliko lažje razumela svoje ljubezenske težave. Našla je odgovore na vprašanja, ki so jo pestila, in nazadnje tudi presegla občutke žalovanja in neplodnih upanj. “Regresija mi je dala močno voljo, pa tudi motivacijo, da prekinem z odnosi, ki me niso osrečevali, temveč morili.” Agnes je lahko svoj ljubezenski trikotnik razrešila sama. Toda ali ni morda bolje, da se na regresijo odpravita oba partnerja, ki želita razčistiti odnos ali katero drugo skupno težavo?

“To je seveda idealno, ni pa nujno,” odgovarja Jerneja, ki ima izkušnje tudi s pari, ki pridejo k njej, partnerja Jerneja istočasno podvrže regresiji. “Vendar so to izjeme, saj je zelo malo prime rov, ko sta oba partnerja dovolj duhovno ozaveščena, da prideta na regresijo in za svoje težave ne iščeta krivca drug v drugem.”

Je potem vsaj priporočljivo, da o svojih izkušnjah na regresiji poveš partnerju? “Pomembno je poudariti, da soinformacije, ki jih ozavestiš, v prvi meri namenjene tebi. So del terapevtskega procesa in vsak mora prevzeti odgovornost zanje, kar pomeni, da jih kasneje ne sme zlorabljati ali celo manipulirati z njimi. Pomemben je namen, zaradi katerega se boš odločil, da o tem poveš partnerju. Če hočeš s tem narediti nekaj dobrega za odnos, prav. Če pa to poveš zato, da boš v drugem vzbudil slabo vest, krivdo in očitek, je to zlorabljanje.”

Zdravilo za strahove

Z regresijo se lahko znebite tudi strahov, ki vam preprečujejo, da bi zaživeli polno življenje. Če vas je strah vode, potovanja z letalom, javnega nastopanja, določenih ljudi, živali ali česa drugega, ste gotovo zreli za soočenje z lastnimi strahovi. “Regresija omogoča, da notranjim občutkom strahu damo neko sliko. Če človek vidi, da se je v enem od prejšnjih življenj na primer utopil ali da je bil preganjan, strah dobi neko podobo. Šele potem lahko s strahom vzpostavi dialog in se z njim sooči.”

Pomembno je tudi poudariti, da lahko z regresijo odkrivamo ustvarjalne potenciale, ki smo jih v davni preteklosti iz različnih razlogov zakopali. “Večina ljudi ima za seboj izkušnjo, ko so živeli sami sebe, izražali svoje talente in govorili svojo resnico. Potem pa se je našel nekdo, ki jih je s svojo močjo ali negativizmom oslabil do te mere, da so izgubili samozavest, voljo ali pa se jim je celo kaj slabega zgodilo. Prav zato so se zavestno odrekli svojim darovom in se morda zaobljubili, da se nikoli več ne bodo izpostavljali ali pa izražali svojih talentov, s čimer so se odrekli svoji moči in življenjski energiji,” pravi Jerneja, ki se je prav tako morala soočiti s strahom pred izpostavljenostjo in se še predobro zaveda, kako težaven je lahko proces zdravljenja.

“Pomembno je vedeti, da si s prepričanji in z zaobljubami oblikujemo življenje in s tem našo prihodnost. Šele ko to z regresijo ozavestimo in sprostimo energetski naboj, ki se je kopičil iz življenja v življenje, imamo možnost izbire: ali bomo še naprej sužnji samoomejujočih prepričanj in zaobljub ali bomo zaživeli svobodno življenje,” poudarja Jerneja in dodaja, da je to seveda veliko lažje reči kot pa tudi dejansko narediti. Gre za proces, v katerem se mora človek znebiti avtomatičnega, že kar prirojenega odzivanja na situacije, in se začeti privajati na stanje budnosti. Ta šele omogoča, da človek sam, in ne več njegov strah, postane gospodar situacije.

Regresija – čudežno zdravilo?

Iz napisanega bi zato težko sklepali, da je regresija čudežno zdravilo, ki bo odpravilo vse naše težave in strahove. Da bi jih človek resnično prebrodil, mora najprej prevzeti odgovornost za informacije, ki jih na ta način dobi. To pomeni, da se moramo z njimi soočiti in se vsakič znova zavestno odločiti, da bomo budno spremljali svoje reakcije in se prenehali podrejati avtomatičnim odzivom, kakršnih smo se posluževali v preteklosti. A pri tem vendarle ne smemo biti strogi do sebe.

“Vpogled, ki ga dobimo z regresijo, daje razumevanje in sočutje do strahu in drugih težav, ki nas mučijo. Narobe je, da se obsojamo vsakič, ko imamo možnost, da prekoračimo svoje strahove, pa tega ne zmoremo storiti. Čeprav bi bilo to najlažje, vse skupaj nima nobenega smisla. Lahko pa si z vsem sočutjem in podporo rečemo: ‘Razumem, zakaj me grabi panika, zakaj ne morem spati in - hočem se osvoboditi!’ ” Glede na to, da je človek lahko preživel že na stotine življenj, v katerih je pred takšnim procesom zdravljenja pobegnil, je nerealno pričakovati, da se bo s tleskom s prsti nenadoma vse spremenilo. Zato je prvo pravilo zdravljenja z regresijo sledeče: bodite potrpežljivi in prizanesljivi do samega sebe in se pripravite na dolgotrajen proces zdravljenja. Le na ta način boste proces sklenili kot zmagovalci.

Terapevtska odgovarja

Terapevtka Jerneja Gazvoda deluje v Ljubljani in jo lahko pokličete na telefonsko številko 041 551 569.

Kaj je regresija?

“Regresija je uglasitev na neko doživetje iz preteklosti, ta uglasitev pa je lahko spontana ali zavestna.”

Kaj je spontana in kaj zavestna uglasitev?

“Spontano uglasitev na pretekla doživetja lahko sproži na primer nek film, glasba, vonj, ime ali potovanje. Ko na primer prideš v stik s tujo deželo ali prostorom, se lahko spontano sprožijo spomini, kar občutiš tudi na čustveni in telesni ravni. Ljudje smo večinoma pozorni na negativne reakcije, kot so slabost, mučen občutek, nenadna jeza ali kaj podobnega. Če nismo poučeni o tem, svoja počutja pripisujemo na primer vremenu, hrani ali pa si rečemo, da imamo slab dan. S tem potlačimo svoja občutja in zamudimo enkratno priložnost, da bi se soočili z nekim doživetjem iz preteklosti.

Praviloma je v tistem trenutku dovolj, da zapremo oči in podoživimo zgodbo, ki sili na površje. Pri zavestni uglasitvi pa se temu podvržemo zavestno in z namenom, da bomo nekaj raziskali. Na nek način se je težje soočati s spontanimi uglasitvami kot pa z zavestnimi, ki vendarle potekajo v terapevtski situaciji, ko imamo nekoga ob sebi, kar je tudi bolj varno.”

Lahko regresijo opraviš sam?

“Ja, toda to je veliko težje, ker mora del tebe prevzeti vlogo vodiča, ki jo ima sicer terapevt. Takrat mora človek sam sebi postavljati vprašanja, saj z njimi odpira vrata spominom.”

Kaj pa, če me vleče gola radovednost?

“Nič zato. Ljudje ponavadi iz različnih razlogov sicer rečejo, da pridejo iz radovednosti, a se v ozadju vseeno dostikrat skrivajo globlji nameni, ki se jih mogoče niti sami ne zavedajo”.

Se lahko obujajo tudi lepi spomini?

“Zakaj pa ne? Vsake toliko časa je zelo zaželeno obuditi kakšen lep spomin, saj s tem človek med drugim ozavesti tudi zakopane ustvarjalne potenciale, ki jih lahko oživi v sedanjem življenju.”

In če ne verjamem v prejšnja življenja?

“Ni nujno, da človek verjame v reinkarnacijo, da bi šel na regresijo; to je le stvar življenjskega nazora. Ljudje, ki ne verjamejo v reinkarnacijo, lahko regresijo vzamejo kot raziskovanje nezavednega. Zgodbe, ki jih dobijo med samim raziskovanjem, ne dojemajo kot zgodbe, ki izvirajo iz prejšnjega življenja, ampak iz podzavesti.

Lahko raziskuješ tudi spomine na otroštvo iz tega življenja?

“Seveda. Regresija se obrača na preteklost nasploh, torej tudi na otroštvo, iz katerega prav tako izvira veliko travm.”

Marta Pirnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri