"Ubranila sem se nevarnega morskega psa”

Prejšnje poletje sta 28-letna Bebe Hall in njen brat, olimpijski zmagovalec v plavanju Gary Hall mlajši, ob obali Floride naletela na nevarnega morskega psa. Bebe je Cosmu zaupala, kako se je z morsko zverino soočila iz oči v oči ter s tem rešila svoje in bratovo življenje.

26. 7. 2007

Se spomniš filma Žrelo? In tistega grozečega gobca, ki je požrl vrsto nič hudega slutečih kopalcev na plaži? Brezskrbno poletno plavanje ali ribarjenje v morskih vodah je lahko nevarna dogodivščina tudi zaradi morskih plenilcev, ki jih v nekaterih morjih kar mrgoli. In še preden se odpraviš na počitnice v kraje, kjer so morski psi pogosti obiskovalci morskih plitvin, kamor se zatečejo tudi navdušeni kopalci, preberi Bebejino resnično pripoved.

Leta 2005 me je brat Gary navdušil za podvodni ribolov. Takoj me je zapeljalo vznemirjenje, ki ga ribič začuti vsakič, ko se zapodi za ribo, ki se bo tisti dan znašla na krožniku za večerjo. Z enoinpolmetrsko harpuno na rami plavaš tik pod površjem oceana in opazuješ, kdaj se bo pojavila za ulov primerna riba. Ko jo zagledaš, plavaš do nje, nameriš in izstreliš naravnost v svoj plen. Če zadeneš, plavaš, kakor hitro moreš po harpuno, jo zgrabiš in skupaj z ribo na njej odplavaš na površje.

Vedno sem bila dobra plavalka, zato se v oceanu zelo dobro počutim. Toda kljub temu sem se vedno zavedala, da je moj novi najljubši šport precej tvegano početje, a si vseeno ne bi nikoli mislila, da se bom kdaj soočila z žrelom morskega psa, ki ponavadi ne obeta drugega kot smrt.

Plavajoči in ranljivi tarči

Pred letom dni in pol sem se preselila na Florida Keys. Pred tem sem pol leta potovala po Novi Zelandiji in se na­meravala preseliti v Avstralijo, kjer bi začela delati kot učiteljica. Nekega dne me je poklical Gary in mi ponudil službo v svojem plavalnem centru, kjer skupaj z najinim očetom trenira vrhunske plavalce. Privolila sem v izziv in se tako znašla na Floridi.

Z Garyjem veliko časa preživiva v plavalnem klubu, kadar ne delava, pa naju velikokrat zanese na domačo 12-metrski barko. 30. junija 2006 smo se Gary, njegova žena Elizabeth in jaz že zgodaj odpravili na podvodni ribolov. Ura je bila devet zjutraj in iz tople postelje sem se odpravila naravnost na barko sredi morja. Usidrali smo se 5 kilometrov stran od obale, kar je najbolj primerna razdalja za ribolov s harpuno. Elizabeth se je odločila, da bo ostala na palubi in ribarila s trnkom, midva z Garyjem pa sva se z oborožila s podvodnimi maskami, cevkami za zrak in plavutkami ter se vsak s svojo harpuno v rokah odpravila v vodo. Sonce je že pripekalo, voda je bila topla in čudovito modre barve, tako da se je videlo do dna.

Potem ko sva eno uro plavala naokoli in iskala primeren plen, sem nenadoma zagledala ribo. Gary je pred tem že ujel ostrižnika in ga vrgel na palubo, toda moja riba je bila velika okrog 30 centimetrov in je tehtala dobre tri kilograme. Skupaj sva zaplavala proti njej in nenadoma sva z velikim navdušenjem okrog sebe opazila čedalje večje ribe. Še preden sva se dobro zavedla, sva že plavala v tisoč metrov globoki vodi slabih dvesto metrov stran od barke. To je bilo veliko dlje, kot sva se bila navajena od­daljiti od čolna, toda oba sva bila preveč vzhičena, da bi razmišljala o nevarnosti, v katero sva se podajala.

Privabila jih je ribja kri

Gary je zaplaval pod vodo in izstrelil harpuno v ribo, toda sulica ni obstala v ribi, tako da je ta odplavala stran, za seboj pa pustila krvavo sled. Kri lahko privabi morske pse, toda doslej sem med potapljanjem in ribarjenjem na Florida Keysu naletela samo na nenevarne morske pse, ki so nas le obšli.

Hotela sem ustreliti ostrižnika, a se je zgodilo isto kot pri Garyju: riba se je uspela znebiti harpune in zbežala. Končno je Gary zabodel mesnato šestkilogramsko ribo in priplaval z njo na površje. Bilo je fantastično! Pazil je, da v morje ni kapljalo preveč krvi, medtem ko je plaval. Preden sva se vrnila na barko, sem hotela tudi sama nabosti svoj plen, zato sem se še enkrat potopila v vodo, in takrat sem zagledala ogromnega prežečega morskega psa, kako plava proti nama.

Iz oči v oči z morsko zverino

Bila sem popolnoma iz sebe. Takoj sem se obrnila za 180 stopinj, priplavala na površje in povedala bratu za nevarnost, ki se je bližala. Srce mi je noro razbijalo in čutila sem, kako se po mojih žilah pretaka adrenalin. Garyju sem rekla, naj se znebi svoje harpune, toda vztrajal je, da nama bo uspelo priti do barke skupaj s plenom na harpuni, ki ga je držal nad vodo. Rekel mi je, naj imam svojo harpuno pripravljeno in naj jo izstrelim v vsako zverino, ki bo prišla nad naju.

Ker sem bila prestrašena in živčna, sem plavala zelo blizu Garyja. Ko sem začutila, da me je nekaj oplazilo po rami, sem bila prepričana, da sva se dotaknila. Ozrla sem se, da bi se mu opravičila, na mojo grozo pa sem se iz oči v oči soočila z morskim psom, ogromno, 1,80 metra dolgo zverino.

V meni so se nenadoma zbudili vsi možni nagoni po preživetju. Bila sem popolnoma zbrana. Prijela sem svojo harpuno in zavzela obrambni položaj. Medtem je morski pes priplaval med Garyjeve noge. Gary se je mrcine otepal in brcal, kolikor močno je mogel, potem, ko je spustil harpuno s plenom, pa je začel s pestmi močno tolči po njegovem gobcu.

Odločilno soočenje s smrtjo

Harpuno sem namerila naravnost v Garyja in morskega psa, toda žal nisem imela možnosti za varen zadetek. Bala sem se, da bom ustrelila Garyja. Morski pes je bil nad njim in močno je udarjal s svojim repom. Ves čas sem mislila samo na to, da bo zdaj zdaj odprl svoj gobec, jaz pa bom morala gledati, kako moj brat umira.

Nenadoma se je Gary uspel izviti iz zverininega objema in morski pes se je s široko odprtim gobcem obrnil proti meni. Na srečo sem imela harpuno pripravljeno, in ko je bil samo nekaj centimetrov stran od mene, mi jo je uspelo izstreliti. Harpuna se je zarila v njegovo grlo in bil je ranjen, vendar še vedno živ. Vedela sem, da moram harpuno dobiti nazaj. To je bilo najino zadnje orožje, saj je Gary svojo zavrgel skupaj s svojim plenom, barka pa je bila še vedno 90 metrov stran. Ker je ta vrsta morskih psov navajena plavati v skupini, nisva imela pojma, koliko jih še plava okrog naju.

Nagnila sem se naprej, segla v žrelo morskega psa, zgrabila harpuno in jo izpulila iz njegovega grla. Iz ust se mu je pocedil slap krvi, morski pes pa je zbežal.

Medtem je Gary priplaval do mene, zgrabil mojo harpuno in se začel ozirati, če je v najini bližini še kakšen morski pes. Videl ni ničesar, tako da mi je samo dejal: “Pojdiva!”

Nemudoma sva se morala vrniti do barke, saj sem krvavela – ko me je morski pes oplazil, me je ugriznil v zgornji del roke. Na moje veliko presenečenje nisem čutila bolečine.

Na vso moč sva začela brcati z nogami, da bi čim prej prišla do barke. Gary mi je pomagal s svojo prosto roko (v drugi je držal mojo harpuno) in me ves čas spraševal, če sem v redu. Komajda sem mu odgovorila, saj sem komaj dihala in sopla za zrakom. Pa vsem tistem mirnem in logičnem razmišljanju sem zdaj zapadla v popolno histerijo in boj za preživetje. V tistem trenutku sem razmišljala samo o tem, kako zelo me je strah.

Končno spet na varnem

Po vsej verjetnosti sva do barke potrebovala le tri minute, toda meni se je zdelo, da plavava celo večnost. Svakinja me je potegnila na krov, Gary pa je nemudoma dvignil sidro in odpravili smo se proti obali. Sedela sem zadaj na klopi, tresla sem se in bila vsa panična, medtem ko mi je Elizabeth z brisačo povila rano. Kar nekaj časa je trajalo, preden sem bila sposobna pogledati svojo rano. Bala sem se namreč, da bom namesto roke zagledala veliko luknjo in kost sredi nje. Ko sem končno zbrala pogum in pogledala, sem uvidela, da gre bolj ali manj za površinsko rano, na kateri pa je bilo jasno videti sledove treh zob, ki so olupili mojo kožo. Začela sem se histerično smejati. Nisem mogla verjeti, kaj vse sem pravkar preživela. Ko smo pripluli do obale, so me starši odpeljali na urgenco, kjer sem dobila 19 šivov.

Ko se spominjam teh dogodkov, mi sploh ni jasno, kako sem lahko bila v ključnem trenutku tako prisebna, da sem točno vedela, kaj moram narediti. Prav nič v življenju dotlej me ni pripravilo na takšno izkušnjo.

Ne krivim morskih psov za to, kar se je zgodilo tisti dan. Iskali so pač nekaj za pod zob in glede na to, koliko krvi je bilo zaradi ustreljenih rib v bližini, je bilo jasno, da so takoj prišli blizu. Če se z bratom ne bi toliko oddaljila od barke, bi imeli morski psi manj možnosti, da bi naju dobili.

Od takrat sem se že večkrat odpravila na podvodno ribarjenje, saj menim, da nima prav nobenega smisla živeti na Floridi Keys in si zaradi strahu ne privoščiti plavanja v oceanu. Včasih, ko zagledam nenevarno vrsto morskih psov, se sicer malce ustrašim. Takrat mi začne srce hitreje biti in za nekaj trenutkov me popade panika, včasih pa na svojo izkušnjo z morsko zverino sploh ne pomislim. In to predvsem takrat, kadar se domov vračam s posebno velikim ulovom.

Kako si lahko sama rešiš življenje

Strokovnjaki pravijo, da je tvoja reakcija v trenutku nevarnosti, bodisi da se srečaš iz oči v oči z morskim psom ali pa potencialnim roparjem v parku, odvisna od tvojega značaja in vzgoje.

Ljudje, ki so že po naravi veliki avanturisti, lačni nevarnih situacij, kakršna je tudi Bebe, so nagnjeni k temu, da v najbolj nevarnih situacijah začutijo manj strahu kot tisti, ki se neradi znajdejo v tveganih situacijah. Ljudje kot Bebe so v najbolj kritičnem trenutku sposobni priti do kreativnih in učinkovitih rešitev. Toda tudi če si na strani tistih bolj bojazljivih, ni razlogov, da se tudi ti ne bi mogla obraniti nevarnosti. Ko boš v stiski, si lahko pomagaš tudi s spodnjimi nasveti.

Načrtuj vnaprej

Če želiš biti pripravljena na potencialne nevarnosti v življenju, ti bo v veliko pomoč kakšen tečaj iz samoobrambe. Takšen trening ti lahko pomaga, da v kritičnem trenutku zavzameš obrambno pozicijo še leta potem, ko si zaključila s tečajem. Seveda pa ne pozabi, da je preventiva najboljša in da se je dobro že vnaprej izogniti okoliščinam, ki bi te lahko spravile v nevarnost.

Vadi v mislih

Še preden se boš podala v potencialno nevarno situacijo, razmisli o vseh težavah, ki te lahko doletijo (npr. ko ti med vožnjo zdrsne na ledeni plošči). Potem razmisli o dveh ali treh najbolj primernih rešitvah, s katerimi bi se spravila iz težav (na primer obrniti volan v smeri drsenja, da bi spet dobila nadzor nad avtomobilom). Ko si zamisliš najhujši možni scenarij, te ne more več nič presenetiti.

Ne podlegaj paniki

Ko zaslutiš, da te grabi panika in da izgubljaš nadzor nad svojim razumom, poskusi z globokim dihanjem v trebuh. Enakomerno globoko dihanje ti pomaga umiriti bitje srca in obenem razbremeni napete mišice, s čimer se izogneš občutku, da si paralizirana. Bolj prisebna ko boš ostala, lažje boš v kritičnem trenutku sprejela pomembno odločitev o tem, ali se boš borila ali zbežala.

Janka Menart

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri