Tvoja drugačnost: Sprejmi jo. V kakršnikoli obliki že.

Tu so zgodbe punc, ki so stopile iz omare. Naj ti vlijejo pogum, da tudi sama sprejmeš svojo drugačnost. V kakršnikoli obliki že.

Tvoja drugačnost: Sprejmi jo. V kakršnikoli obliki že. (foto: Unsplash.com/Tallie Robinson) Unsplash.com/Tallie Robinson
16. 6. 2018

Svoje drugačnosti sem se začela zavedati pri 17 letih ...

Spominjam se najstniških pogovorov s prijateljicami. Bili sva dve, ki nama misel na poljubljanje s punco ni bila tuja. A v tistem času sem se ukvarjala s precej težjimi stvarmi, zato so bili ti občutki porinjeni v ozadje.

Pri šestindvajsetih, sedemindvajsetih pa sem se spoprijela z dejstvom, da so mi všeč punce. To sem povedala sestri in prijateljici, ki sta se odzvali pozitivno, a hkrati izrazili zaskrbljenost, saj sta se zavedali teže družbenega nesprejemanja.

S tem se nisem obremenjevala, vedela sem le, da moram biti iskrena s sabo in iti za svojim življenjem točno takšna, kot sem. Najtežje mi je bilo o tem spregovoriti z mami, zato sem ta pogovor puščala za prihodnost, ko bo v moje življenje prišla 'prava' oseba.

Zakaj? Nisem ji želela ustvarjati dodatnih skrbi, skrbelo pa me je tudi, kako bo to sprejela. Imava zares lep odnos in mi pomeni ogromno, a vendar je to viselo v zraku, občutek neiskrenosti z moje strani. Povedala sem ji šele nedavno in ji tudi predstavila osebo, ki mi pomeni ogromno.

Če tudi ti čutiš enako in še nisi stopila iz omare, bodi iskrena s sabo, predvsem pa nežna do sebe. Ne obremenuj se preveč in povej takrat, ko se boš tako počutila. Obdaj se s kul ljudmi in bo lažje.

Ko si pomirjen sam s sabo, te tudi okolica sprejme. Smo čuteča bitja in si želimo biti to, kar smo. Zaradi tega sem bolj odprta tudi za druge drugačnosti. Tega pa manjka v časih, v katerih živimo. - Mateja, 42 let, Ljubljana

Mešanica uporništva in drugačnosti

Svojo drugačnost sem začela zaznavat proti koncu osnovne šole. Spomnim se, da mi je bilo zelo všeč, ko sva si s punco iz višjega razreda pošiljali sporočilca, zaradi nje sem se celo vpisala v športno dejavnost. O tem, da so mi všeč (tudi) punce, sem spregovorila kmalu zatem – v 1. letniku srednje šole.

Ko pogledam nazaj, vidim, da je bil tisti čas zame precej težak – mešanica uporništva, drugačnosti v kombinaciji s šolskimi obveznostmi. Najprej sem povedala sosedi, prijateljici, s katero sva se tisto obdobje veliko družili. Njen odziv je bil pozitiven in presenetljiv, češ da so tudi njej všeč punce. No, danes ima dva otroka in moža, jaz pa sem intimno zapletena s punco.

Ne vidim pa nobene potrebe, da bi na velik zvon obešala svojo spolno usmerjenost. Zaradi nje sem postala močnejša, ne nazadnje sem si izbrala pot, ki je drugačna od večine ljudi. - Zala, 29 let, Maribor

"Veliko let sem svojo spolno usmerjenost skrivala v sebi, priznala nisem niti sama sebi"

Odkar pomni​m​, sem se počutila nekoliko drugačno od drugih, predvsem sovrstnic. Zanimale so me drugačne stvari, z njimi se nisem znala poistovetiti, nisem se znašla ne v fantovski ne v dekliški vlogi, vedno sem se počutila nekje vmes in tam sem se najbolje znašla.

Bilo mi je težko, veliko let sem svojo spolno usmerjenost skrivala v sebi, priznala nisem niti sama sebi, nisem se zmogla s tem soočiti. Ko sem to spremenila, sem hitro spoznala svojo prvo punco, za katero pa nisem povedala nikomur. Skrivanje mi je postalo vse težje in odločila sem se, da povem vsaj svojim bližnjim prijateljem.

Bilo je zelo težko, bilo me je strah, bala sem se njihovih odzivov, ali bodo novico sprejeli in razumeli, ali bom v njihovih očeh drugačna. Pri 23 letih sem se odprla prijateljici in njen odziv je bil zelo lep, topel in sprejemljiv. Čutila nisem nobenega obsojanja ali drugačnega pogleda, niti presenečenja, to je že čutila.

Še danes to informacijo težko delim in nisem popolnoma sproščena, bojim se odzivov, zlasti na delovnem mestu. In tu se tudi pojavi težava pri moji spolni identiteti.

Ne želim se zadrževati, ampak so situacije, kjer se še vedno ne počutim dovolj varno, da bi o tem lahko sproščeno govorila. Tudi na ulici imajo mimoidoči pripombe, kadar me vidijo, ko se objemam ali poljubljam punco, opažam pa, da je tega je vedno manj. - Barbara, 36 let, Ljubljana

Besedilo: Anamarija Lukovac
Fotografija: Unsplash.com/Tallie Robinson

Preberi še: "Kdaj spustiš bivšega nazaj - in kdaj ne?" (svetuje Cosmo novinar)

Priporočamo tudi: Grde stvari, ki jih počnemo vsa dekleta, a o njih NIKOLI ne govorimo

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri