Telesa ne moreš pretentati

"Moj začetek ni bil eden tistih, komaj je shodila in je že plesala," je odgovorila 26–letna plesalka in koreografinja Andreja Rauch.

27. 12. 2001

Preden je kot trinajstletna deklica zakorakala po njej in tehniko svojega giba po končanem študiju okronala na eni najbolj priznanih angleških plesnih šol London Contemporary Dance School z diplomo iz sodobnega plesa in koreografije ter nato še z magisterijem iz plesnega videa, je morala preživeti marsikaj.

Na primer materine izpade zaskrbljenosti, ki so privreli na dan, potem ko se je odločila, da se bo poleg ur sodobnega plesa vpisala še na balet. Z očetom sta se zaradi hčerine otroške okvare s kolki namreč zelo trudila, da je nehala “hoditi kot račka”.

Kranj - Ljubljana

Toda ovire so Andreji dale priložnost, da je pokazala vse tisto, kar jo odlikuje še danes: odločnost, prepričanje vase in sposobnost, da vztrajno sledi ciljem in vse podredi njihovi izpolnitvi. Njeno prvotno zanimanje za gimnastiko je bilo sicer kratkotrajno, toda manjkal je le še korak do sodobnega plesa, ki ga je naredila tako, kot se zaljubiš – nenačrtovano.

Ob koncu osnovne šole jo je zaneslo na zvezo kulturnih organizacij v domačem Kranju. Začela je obiskovati ure sodobnega plesa, ga kmalu poučevala tudi sama in si s prisluženim denarjem plačevala avtobus do Ljubljane, kjer je hodila na plesne delavnice, seminarje in ure klasičnega baleta. Preplesala je vsa gimnazijska leta in vihrava zaljubljenost v ples se je počasi preobražala v zrelejšo ljubezen.

Že pri sedemnajstih se je preizkusila kot koreografinja pri dveh krajših predstavah, ki sta doživeli premiero celo v Prešernovem gledališču v Kranju, in prvič sodelovala z danes svetovno priznanim koreografom in ustanoviteljem plesne skupine En knap Iztokom Kovačem. Medtem pa je v njej s samozavestjo in čedalje večjim delovnim zagonom rasla tudi želja po izpopolnjevanju plesnega znanja v tujini.

Ljubljana - London

In je šla. V London. Z napol praznimi žepi, a s hrepenenjem – izsanjati svoje sanje. Opravila je avdicije na vseh treh plesnih šolah, pred tem pa mami naredila še nekaj sivih las. Preden je Andreji uspelo tistega septembrskega jutra odleteti z Brnika, so doma preživeli burno obdobje, ker ji je zaradi obrabljenega kolka večina zdravnikov odsvetovala nadaljevanje plesne kariere.

Ko je na koncu vendarle dobila zagotovilo športnega zdravnika v Beljaku, da ples kolku ne more škodovati, ker z gibanjem utrjuje mišice in vezi okrog njega, si je rekla “Yes!” in nad oblaki odplesala v veliki beli svet. Ta ni bil le šola plesa, ampak tudi velika šola življenja. “Nikoli ne obžalujem svojih odločitev, tudi študija v Londonu ne, čeprav mi je bilo marsikdaj kar težko.

V petih letih sem se kar trinajstkrat preselila! Vsake toliko sem morala v Slovenijo vsaj za dva tedna, da sem si ’napolnila baterije’, in takrat se mi ni splačalo obdržati stanovanja. Ti preklopi ob zamenjavi okolja so zoprni, ker si nenehno neustaljen. V tem ’speedu’ pozabiš nase, z ljudmi imaš vedno bolj površinski odnos, ker ne moreš navezati globljih stikov – saj se ne moreš niti pošteno spreti z nikomer!

In zaradi vsega tega tudi čustveno veneš … Toda vse to so izkušnje. Življenje v Londonu je izjemno drago. Kljub štipendiji sem si, tako kot mnogi kolegi, tudi sama ob študiju in intenzivnem sodelovanju pri dveh plesnih skupinah za konec tedna morala služiti denar z delom v hotelu.

Med tednom sem vstajala ob šestih, v soboto in nedeljo ob štirih zjutraj ... Nisem več vedela, kaj je prosti čas,” je Andreja razprla pahljačo spominov na študijska leta, potem ko je naročila belo kavo in si prižgala naslednjo cigareto. “Pa kajenje? Gre skupaj s telesno aktivnostjo?” sem jo malce podrezala. “Ne preveč,” je odgovorila rahlo v zadregi, z nasmeškom, ”ampak se že odvajam.”

Ob vprašanju, kako je zdržala nečloveški tempo, se je Andrejin obraz zresnil: “Nisem si dovolila, da bi se zavedla teh naporov! Ko sem končevala magisterij, sem delala tudi z Iztokom Kovačem predstavo Daleč od spečih psov. Ker sem po osmih urah vaj lahko samo še padla v posteljo, sem pač vstajala ob petih zjutraj in pisala. Brez železne discipline ne dosežeš ničesar, ampak ...”

Še preden je umolknila, sem ji ponudila svojo razlago: “... ampak najbrž tudi zate velja, da kadar počneš stvari s srcem, lažje potrpiš, ker vsaj veš, zakaj?” “Ja, toda pri še takem entuziazmu prideš do točke, ko se zabriše meja med ljubeznijo in sovraštvom. Poleg tega vse enkrat ’udari ven’. Meni se je to zgodilo med obštudijskim izpopolnjevanjem v Kaliforniji, kjer sem spet imela proste konce tedna.

Prisiljena sem se bila soočiti s seboj. Takrat sem se zavedla, da si z zanikanjem potrebe po počitku in času zase delam veliko škodo.” Kompenzacija čustvenih težav z izčrpavanjem telesa, da bi utišala lastne emocije, je Pirova zmaga – dobiš sicer popoln nadzor nad voljo in telesom, toda v sebi razpadeš na sestavne dele.

A ko si končno priznaš samozatajevanje, si že na pol poti iz brezna. “Zavedati se moraš le, da telesa ne moreš nikoli pretentati. Vedno ti vrne udarec.”

Izraznost v delu

Tako kot marsikdo se tudi Andreja izraža skozi delo. Zato bo rdeča nit njenega naslednjega projekta konflikt, ki ga trenutno najbolj čuti v sebi: “Ženska, ki je predana delu, a lahko šele ob moškem zares izživi svojo ženskost in ne more pobegniti prvinskemu nagonu v sebi – postati mati,” mi je razkrila nekaj o prihodnosti in se pri tem dotaknila tudi delčka preteklosti:

“Že med študijem sem se veliko ukvarjala s koreologijo, analizo plesnih gibov, v povezavi s tehniko njihovega snemanja in načinov montaže. Zato sem se tudi po magisteriju lotevala tovrstnih projektov.”

Z Žigo Golobom in plesalko Petro Žist je ustvarila plesni video Hiša, bila je asistentka režije pri Podgorškovem filmu Dom svobode, za krajši čas se je preizkusila tudi kot montažerka pri VPK … Oktobra letos smo subtilnost njenih gibov lahko občudovali v predstavi Tipke, ki sta jo ustvarila s skladateljem Johnom Sweeneyjem.

Poleg vsega tega se Andreja nenehno izpopolnjuje na seminarjih doma in v tujini ter sodeluje pri številnih odmevnih plesnih projektih po vsej Evropi. Kdor tako zgodaj ugotovi, kaj si v življenju želi početi, in je v tem tudi uspešen, se po koncu študija najbrž ne utegne vprašati – kaj pa zdaj!?

“Ne, tudi mene je udarilo. Prav je tako. V življenju moraš postaviti stvari na svoje mesto. To počnem še danes, čeprav nenehno delam. Ni pa lahko. Toda bolj ko poskušaš na silo vplivati na naraven potek dogodkov, raje gredo čisto svojo pot.

Nina Orel

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri