"Strah, močnejši od mene" (ali kako živeti z napadi panike)

Si predstavljate, da si ne bi upale iz hiše, sesti za volan, stopiti v dvigalo, ali pa, da bi morale zaradi strahu pred letenjem odpovedati eksotično potovanje na Tajsko?

"Strah, močnejši od mene" (ali kako živeti z napadi panike) (foto: Profimedia) Profimedia
21. 7. 2015

“Zgodilo se je v kinodovorani, čisto nepričakovano in brez kakršnihkoli znakov, ki bi napovedovali kaj nenavadnega v mojem vedenju. Počutila sem se, kot bi me odnesel tornado. Prostor se je vrtel okrog mene, srce mi je razbijalo, z dlani mi je kapljal znoj in v grlu me je stiskalo. Hlastala sem za zrakom, omrtvičena od strahu, prepričana, da bom umrla,” pripoveduje 26-letna modna oblikovalka Katarina.

Njeno grozljivo izkušnjo, pravzaprav travmo, je sprožil nedolžen obisk kinodvorane.

Nekega dne je brez očitnega vzroka začela dobivati panične napade, ki so zelo obremenili njeno življenje. Uradna diagnoza, ki jo je dobila pri obisku specialista, se je glasila agorofobija – patološki strah pred odprtim prostorom (in prostranimi površinami).

Obisk nakupovalnega središča ali kakršenkoli izlet zunaj doma pri Katarini sproži podobne, strah vzbujajoče izkušnje. Pri tem ji prav nič ne pomaga razumsko zavedanje, da v odprtem prostoru ni v nevarnosti.

Strah se spremeni v fobijo, ko je tesnoba tako intenzivna, da moramo zaradi nje začeti živeti drugače, recimo z izogibanjem posameznim situacijam, pravijo strokovnjaki.

Nekateri agorofobi leta in leta ne prestopijo domačega praga. Ženska, ki jo ob prečkanju mosta zagrabi groza, je zaradi tega pripravljena zavrniti odlično službo v sosednjem mestu, študentka, ki se boji nastopanja v javnosti, bo raje pustila študij, samo da ji ne bo treba pred množico predstaviti seminarja.

Fobije se običajno razvijejo iz paničnih napadov – nenadnih telesnih in duševnih zlomov, ki jih spremljajo hlastanje za zrakom, povišan srčni utrip, tresavica in občutki groze ter izgube nadzora.

Takšni napadi običajno nimajo očitnega vzroka, čeprav jih lahko sprožita recimo kofein ali nedovoljene droge. Vsakdo, ki preživi napad panike, ne razvije fobije, za nekatere ljudi pa je lahko doživetje tako strašno, da povzroči motnje.

Nekontrolirano se začnejo bati nečesa, kar jih spominja na ta dogodek. Strah pred ponovnim paničnim napadom povežejo z izkušnjo ali objekto, ki je sprožil prvi napad.

Simona, 29-letna administratorka, je doživela prvo fobično izkušnjo v srednji šoli.

“Kot del poklicnega usmerjanja smo vadili vloge na izbirnih intervjujih za službo. Nikoli nisem bila navdušena nad nastopanjem v javnosti (le kdo sploh je?), vendar sem se vedno nekako znašla. Ko sem bila tokrat na vrsti, da stopim pred razred, sem nenadoma začutila praznino v želodcu. Nisem mogla dihati, bilo mi je slabo, srce mi je razbijalo, kot bi hotelo skočiti s svojega običajnega mesta. Pozabila sem celo svoje ime.

Najhuje je bilo, da nisem imela pojma, kaj se dogaja z mano. Naslednjih deset let je bil moj strah pred intervjuji za službe tako velik, da mi je bilo slabo že ob branju razpisov v časopisu. Službo sem dobila zgolj zato, ker me je zaposlila prijateljica.”

Izvor tesnobe ni vedno tako jasen kot pri Simoni. Če se je travmatični dogodek pripetil v otroštvu, je mogoče, da je spomin nanj že zbledel.

Šestindvajsetletni Maji je uspelo arahnofobijo, to je strah pred pajki, med terapijo povezati z ustrahovanjem starejšega brata v otroštvu.

“Ujel me je, me pritisnil ob tla in mi pred obrazom mahal s pajki. Bila sem tako iz sebe, da sem se zvijala in kričala, a takrat še nisem vedela, da gre za več kot običajen strah. Zdaj vem, da je to mučenje povzročilo fobijo, ki jo imam še zdaj. Če zagledam pajka, se začnem izmikati in tresti, gre mi na bruhanje.

Tako zelo me je strah, da moram potrkati pri sosedih in prositi, naj pajka odstranijo. Tudi ko ga ni več, sem še ure in ure polna groze. Preden grem spat, desetkrat preverim, ali se slučajno med rjuhami ne skriva pajek, ponoči pa si ne upam na stranišče, čeprav imam občutek, da mi bo razneslo mehur.”

Zakaj ravno jaz?

Za fobijami trpi približno dvajset odstotkov ljudi. Poleg Katarinine agorafobije in Simonine fobije pred pajki so med najbolj pogostimi še tako imenovane socialne fobije, fobije pred boleznimi, poškodbami in smrtjo ter fobije pred stvarmi iz nežive narave, recimo pred temo ali umazanijo.

Drži sicer, da za določenimi fobijami ženske trpijo pogosteje – sem spadajo socialne fobije in agorafobija, druge fobije pa moški razvijejo enako pogosto, čeprav manjkrat govorijo o njih ali poiščejo pomoč.

Čeprav se prvi simptomi običajno pojavijo v zgodnji odraslosti, lahko fobije razvije kdorkoli in kadarkoli.

Tudi zvezde niso izvzete. Kim Bassinger se recimo bori proti agorafobiji, Matt Damon in Ben Affleck pa dolge razdalje redno prevozita z avtomobilom, ker se bojita letenja. Strokovnjaki imajo različne razlage za nastanek fobij.

Nekateri verjamejo, da pretiran strah izvira iz realnih negativnih doživetij, kakršno je bilo ustrahovanje Simoninega brata. Drugi ga povezujejo s podzavestjo, spet tretji menijo, da se strahu naučimo od drugih, kar pomeni, da se nekdo boji psov samo zato, ker je imela pred njim fobijo njegova mama.

Med bolj zanimivimi je razlaga o prirojeni nagnjenosti k strahu pred stvarmi, ki so bile za nas nevarne v pradavnini, s čimer lažje razjasnimo grozo številnih žensk pred nevihtami, višino ali na primer kačami.

Kakorkoli že, dejstvo je, da življenje z neracionalnim strahom in večno tesnobo ni niti najmanj prijetno, ne glede na to, česa se bojite.

Prav nič ne pomaga, če vas ljudje okrog prepričujejo, da nimate razloga za strah, ali celo, da se že nehajte vesti tako trapasto.

Kako se osvoboditi strahu?

Strah ne bo izginil, dokler se ga ne boste nekako znebile. Na srečo je večina fobij ozdravljivih.

Ozdravijo lahko celo pacienti, ki že dvajset let trpijo za fobijo. Ključ se skriva v učenju nadzorovanja simptomov.

Če ste se s strahom sposobne spopasti same (kljub neprijetnim občutkom), potem se ga boste najbrž sposobne znebiti brez pomoči strokovnjakov.

Eden od načinov je, da se začnete postopoma izpostavljati tistemu, kar sproža tesnobo v vas. Za začetek se naučite nadzorovati telesne odzive s preprostimi tehnikami sproščanja.

Ko se vas začne lotevati panika, se najprej umirite z globokim dihanjem. V mislih si prestavljajte, da ste na varnem kraju, kjer se vam ne more nič zgoditi.

Lahko si tudi pomirjajoče dopovedujete, da je vse v redu, da ste močne in varne. Ko se naučite sproščanja, lahko nadaljujete z vajami soočanja s predmetom nočnih mor.

Tako 26-letna receptorka Liza premaguje strah pred letenjem.

“Nekaj dni pred poletom se doma usedem v udoben naslonjač in si v mislih predstavljam, kako bo. Predstavljam si pot do letališča, nato se prijavim za let, oddam prtljago in preživim polet. Celo v varnem zavetju doma me ob misli na to preplavi panika in začnem loviti sapo. Vendar ko začutim znane simptome, se skušam pomiriti. Globoko diham in si govorim: “Ostani mirna. Vse je v redu.” Ko sem v resnici v letalu, počnem isto in lažje zdržim do pristanka.”

Znana je tudi tehnika postopnega izpostavljanja bližini izvora strahu. Pri fobiji pred kačami bi to pomenilo, da si jih najprej predstavljajte v mislih, potem skušajte panične odzive nadzorovati ob njihovih fotografijah, na koncu pa seveda sledi obisk vivarija.

Če ne zmorete same ...

Če vas je preveč strah, da bi se same spopadle s fobijo, ali pa dosedanji poskusi niso bili uspešni, nikar ne obupajte, ampak poiščite strokovno pomoč. Obrnete se lahko na psihologa ali psihoterapevta, ki vas bo naučil, kako premagati strah.

Za to imajo na voljo različne pristope in metode. Vsekakor vam bo v uteho, če bo med tesnobno izkušnjo ob vas nekdo z izkušnjami.

Postopoma boste ublažile neprijetne občutke in pregnale tesnobne misli. Na koncu boste spoznale, da se vam pri spopadanju s strahovi ne bo zgodilo nič hudega. Postale boste dovolj samozavestne in se spopadle z neprijetnimi občutki ter jih pregnale za zmeraj.

V boju s strahom Cosmopolitanovi strokovnjaki priporočajo

Uživajte:

  • vitamine B-skupine, ker imajo pomembno vlogo pri vzdrževanju živčnega sistema
  • vitamin C, ker bo izboljšal odpornost imunskega sistema in pomagal pri delovanju adrenalinskih žlez
  • kalcij in magnezij, ker sta naravno pomirjevalno sredstvo in imata blagodejen učinek na živčni sistem

Opustite:

  • pitje prevelikih količin pravega čaja in kave, ker dražijo živce in povzročajo živčnost
  • kajenje, ker nikotin krči krvne poti in otežuje delovanje srca
  • prevelike količine soli, ker srcu povzročajo dodaten stres, povečujejo krvni pritisk in zadržujejo odvečno vodo

Napisala: Suzana Kostelo

Preberi še: "Prosim vas, otrok nikar ne silite jesti!" (Izpoved dekleta z bulimijo), ali pa si oglej najboljše stopničke za dostop do drevesne krošnje.

Priporočamo tudi članek: 10 razlogov, da je sredozemska prehrana najbolj zdrava

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri