Sonce vedno spremljajo sence

Večina nas dobro ve, da so naše psihe polne tako sončnih kot senčnih vsebin, pa vendar svetu (in sebi) najraje nastavljamo le svoje lepše, obsijano lice.

5. 3. 2010

Še ne tako dolgo nazaj so vsi naši senčni impulzi veljali skorajda za hudičevo delo.

Za nezveste žene in lahkoživa dekleta so še v začetku 20. stoletja govorili, da so jih obsedli zli duhovi. To je bilo veliko bolj preprosto, kot pa enostavno priznati, da so tudi ženske seksualna bitja in da polega 'angelskih' premorejo tudi svoje 'temnejše' plati.

Ljudje tudi sicer rečemo, naredimo ali mislimo kaj takšnega, za kar vemo, da ni prav. In takrat se prestrašimo samih sebe.

Prestrašimo se pravzaprav svojih senc in prestrašimo se svojih t.i. temnih plati.

In te so v vseh nas!

Ena recimo sanjari o možu svoje prijateljice, druga pa bi najraje 'odrobila glavo' tipu, ki ji je pred nosom speljal parkirno mesto.

Pomisli malo! Poznaš koga, ki bi lahko zanikal, da ga vsaj občasno ne zanese in bi se zlahka - vsaj za tisti trenutek - vdal v agresivnost, nevoščljivost, zlobo ali zavist?

Vsi ljudje imamo majhne in velike grehe - in smo šokirani, ko se zavemo, da s svojimi mislimi, besedami ali dejanji lahko presežemo meje razuma in morale. Toda vse laganje in zanikovanje prav nič ne pomaga.

Prav nasprotno: bolj si nekaj prepoveduješ, bolj trdovratno je.

Ali obstaja pravi obraz?

O tem začnemo razmišljati, ko slišimo o nečednostih, ki se dogajajo v naši okolici, ali pa celo beremo o nekem kaznivem dejanju.

Najprej slišanemu ali prebranemu ne verjamemo in si govorimo:

“To seveda ne more biti res.”

Po dveh, treh dneh smo že pripravljeni spremeniti mnenje. Storilci naj bi vedno bili posebni ljudje, v družbi katerih se nikoli nismo počutili dobro.

Očitno si težko predstavljamo, da lahko v človeku obstajata tako dobro kot zlo. Najverjetneje zato, ker nas je strah: če v drugih obstajajo takšna neznana brezna – ali ne obstajajo potem tudi v nas samih?

Odgovor na to vprašanje se glasi - Da!

Vsak človek nosi v sebi velikanski repertoar možnosti. Lahko je sočuten, ljubeč in nežen. Ima pa tudi zabavne in celo nasilne ter uničevalne strani. Tako skrite, da jih ne pozna niti sam.

Sebi in drugim vedno kažemo le en obraz: tistega dobrega.

In pričakujemo – sicer čisto po pravici, da bodo tudi drugi ravnali in živeli po pravilih človeškega sožitja. Ko to svetlobo zakrijejo temne lise, pa težko verjamemo, da je tisti prijazen, ljubeč in dober sosed pokazal svoj pravi obraz.

Zakaj?

Ker instinktivno čutimo, da moramo divjo, necivilizirano žival držati v kletki. In ohraniti (dober) obraz. Ki pa ni edini pravi obraz ...

Mini psihološki leksikon

  • Princip ledene gore: človeško psiho velikokrat primerjajo z ledeno goro. Iz vode gleda le vrh (približno 20 odstotkov) in ta je viden za nas in druge. Preostanek (80 odstotkov) ostane skrit. Ta del je nezavedno.
  • Potlačitev: psihologi razlagajo, da so nezaželeni ali nedovoljeni impulzi in predstave, ki se zdijo nevarni, izključeni iz zavednih zaznav in so potisnjeni v nezavedno. Tam pa delujejo naprej in se pojavijo na primer v sanjah.
  • Nadzorovanje afekta: gre za sposobnost za zaznavo močnih, razburkanih emocij, ki pa jih ne izrazimo v polni meri. Obvladanje afektov je bistveno za človeško sožitje!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri