Šola za starše: Kako pomagamo manj sposobnim

Takole, rahlo izzivalno, je bilo napisano vabilo na steni pred prvim razredom, ene od ljubljanskih osnovnih šol, ki ga obiskuje tudi sedemletna hči Zvoneta Krušiča, višji pred. mag. na Univerzi v Mariboru.

Šola za starše: Kako pomagamo manj sposobnim (foto: shutterstock) shutterstock
27. 4. 2013

Prav to ga je v nadaljevanju spodbudilo k razmišljanju, ki ga v nadaljevanju povzemamo v celoti.

Etiketa 'povprečen' in 'manj sposoben'!

Hmm, kakšni pa so pravzaprav manj sposobni in kakšna je sploh hierarhična lestvica od nesposobnih do zelo sposobnih? Gre namreč za etiketo 'manj sposobni'.

Einstein, ki je za razliko od večine vedel, da nič ne ve, čeprav spada med največje genije vseh časov, medtem ko so ga učitelji v šoli imeli za rahlo duševno zaostalega (bil je zasanjan in odsoten otrok), je v tem smislu povedal tole:

"Vsak človek je genij. Vendar, če merite sposobnost ribe, da leti po zraku kot ptič, bo celo življenje preživela v prepričanju, da je neumna."

In to je bistvo problema: prepričanje, ki se ga nalezemo že v otroštvu, da smo namreč neumni.

Neumni pa seveda nismo mi, temveč tisti, ki so nam vcepili tako prepričanje. Poleg staršev so to lahko učitelji ali pa celo svetovalci, kot tisti v omenjeni Šoli za starše. Dumas torej ni rekel zastonj, da je 'veliko pametnih otrok in veliko neumnih odraslih'.

Aja, da smo vsi geniji?

Po moje je malo ljudi, ki bi si drznilo razumeti to misel, celo pedagoški svetovalci in psihologi, bi imeli s tem težave. Hkrati bi to lahko pomenilo, da šola izvaja diskriminacijo nad večino otrok, ki jih je nekdo označil za 'povprečne' in t.i. 'manj sposobne'. Zato je taka misel nevarna za obstoječi šolski sistem in je večina ne le ne zmore temveč noče razumeti. Večino otrok,ki so vsi na svoj način naravno bistri, radovedni, vedoželjni in živahni, odrasli, po nekih togih šolskih kriterijih, prepričajo, da so neumni. In to je največji predagoški zločin:vzeti otroku zaupanje vase.

Zaupanje vase pa je neprimerno bolj dragoceno, kot t.i. znanje vseh vrst. To misel potrjuje duhoviti francoski pregovor:

  • 'Pravite, da niste nikoli hodili v šolo? Pa ste vseeno neumni, kot noč.'

Šola kot uničevalka samozaupanja

Šola ni le (poleg družine) glavna odgovorna za potencialno uničenje otrokove samozavesti in samozaupanja, njeni stranski učinki so poleg ubijanja kreativnosti in originalnosti, lahko še mnogo hujši.

Nemška pedagoginja, Ellen Key, je v knjigi Stoletje otroka, že pred sto leti zapisala:

"Kakšni so pravzaprav rezultati današnje šole? Izčrpane sile možganov, slabi živci, zakrnela originalnost, ohromljena iniciativa, zadušeni ideali, zaradi mrzlične nečimernosti, da se čimprej pride do nekega 'položaja'. To je gonja, v kateri so starši in otroci prepričani, da je velika nesreča, če izgubijo eno samo leto (Key, str.188)."

Res je, da je Kejeva opisovala evropsko šolo pred sto leti, ki je bila takrat še pod totalnim vplivom črne pedagogoke,vendar četudi so se oblike nasilja nad otroki sicer spremenile, to še ne pomeni, da so tudi izginile. Postale so le bolj skrite, prefinjene in neprepoznavane, tako da skoraj ni mogoče več ugotoviti resnice, da 'ni vse zlato kar se sveti', ko govorimo o javni šoli.

Pretepanje otrok, fizično kaznovanje in nasilje nad otroki, ki so ga učitelji še pred dvajsetimi ali tridesetemi leti, popolnoma nekaznovano, izvajali nad katerimikoli otrokom se jim je zahotelo, se je sicer res prenehalo, je pa vprašanje ali je resnično konec s tistim kar imenuje Keyeva 'umor duše v šolah'. To se lahko skriva za prerano in pretirano intelektualizacijo, storilnostjo, pehanjem za ocenami in rezultati, tekmovalnostjo, preobremenjenostjo, itd.

Ali lahko z gotovostjo trdimo, da za današnji čas ne velja misel Keyeve, da je potrebno priznati, da današnji sistem, na vseh mogočih področjih, duši in slabi naravne težnje otroka, njegovo koncentracijo in razvojne sile? Ko to ne bomo več imenovali 'harmoničen razvoj', bomo tudi priznali, da šola ni in ne sme biti nič drugega, kot osvoboditev mladih in pomoč pri delu na lastnem razvoju in izboraževanju skozi celo življenje.  Zato ni čudno, da so bili skoraj vsi geniji slabi učenci ali so neredno obiskovali šolo, imeli s stališča večine, čudne ideje, posebne potrebe ali so celo kazali nedružabne težnje (Key).

Ustvarjalne ljudi šolski sistem utesnjuje

Čudno tudi ni, da sta originalnost in neredno obiskovanje šole medsebojno povezani. Resnično originalni in ustvarjalni ljudje se v šoli zato niso nikoli dobro počutili, kot pravi 1919 leta rojeni in še vedno živeči in delujoči slovenski izumitelj, Peter Florjančič, ki je v svojem dolgem življenju patentiral okrog 400 lastnih izumov in s tem tudi obogatel:

"Prav nič mi ni nerodno priznati, da sem bil sam v šoli vedno med najslabšimi. V fantaziji sem bil vsekakor med najboljšimi in zgolj tej se lahko zahvalim, da sem se izmaknil 'človeškim moriščem duha', kot jaz imenujem šole."

Peter z Bleda, je imel nadvse bogato in ustvarjalno življenje, večino ga je preživel v tujini, v Monte Carlu, živel je tudi materialno razkošno za naše pojme (sploh za tiste čase) in to brez končane srednje šole in fakultete. Le s svojo bistristjo, domišljijo in ustvarjalnostjo, katerih bi ga šola gotovo oropala, kot sam pravi, pa se ji je hvala bogu izmaknil. Pa ga ni, ker je raje živel, kot hodil v šole in to živel res na polno in ustvarjalno, družil se je z veličinami tistega časa, največjimi igralci (z Marlen Dietrich sta bila dobra prijatelja) in kronanimi glavami s celega sveta. Še danes pove, da sta ocenjevanje in strah, ki vladata v šoli, strup za ustvarjalnost, saj strah in inovativnost preprosto ne gresta skupaj, kot ne kumarice in mleko. Je zelo kritičen do ubijanja ustvarjalnosti v šoli, ki jih imenuje tudi »klavnice duha«(str.540).

"Povejte mi kje so Einsteini in Leonardi iz naših krajev! Če otroke že v osnovni šoli ustrahujemo z ocenami, bi bilo najbolje, da se že enkrat nehamo sprenevedati in malčkom že v vrtcu nataknemo verige. Tako bodo vsak vedeli, da so sužnji (str.540)."

V slovenskih vrtcih se nekaj podobnega dejansko dogaja, sicer ne z verigami, temveč s salotejpom, kar je v simboličnem smislu enako. Nikola tesla bo vedno odšel na tuje, kajti doma bodo ostala le še tesla.

Po takem razmišljanju se vprašanje 'manj sposobnih' pokaže v čisto drugačni luči. Samoumevne stvari niso nujno tudi dobre in resnične. Treba se je torej vprašati, ali so ocene res potrebne, ali je res treba že prezgodaj otroke siliti v množico različnih tekmovanj, ali je izključna intelektualna naravnanost resnično dobra za naše otroke, itd?

Kejeya pravi: znanja ubijajo, občutki oživljajo, kar pomeni, da bi moralo biti otrokom omogočeno predvsem doživljanje sveta in ne toliko učenje, s tem pa »uvid v povezanost življenja« česar pa ni mogoče pridobiti zgolj z intelektualnim, razumskim , abstraktinim učenjem. Otroci bi se morali izobražavati na načine, ki ne podlegajo pravilom mrtvih metodik, lahko ob kaminu ali na obali morja, ali v gozdu, v starih potrganih knjigah ali v naravi.Četudi je tako znanje morda polno pomanjkljivosti in je enostransko, je pa zato osebno, bogato in živo.

Vprašati se moramo kar se je Keyeva vprašala že pred sto leti: ali so lepe besede, kot so 'samostojnost', 'individualni razvoj', 'svoboda izbire', le besede na papirju ali so dejansko uresničene v življenju? Morda bomo ugotovili, zame žalostno dejstvo, da se otroci še naprej žrtvujejo izobraževalnim idealom, pedagoškim vsebinam, izpitnim zahtevam, katerim se prav nihče ne želi odreči.

Zakaj že?

Zvone Krušič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri