Sodobne sužnje

Trgovina z ljudmi predstavlja enega od največjih globalnih problemov. Najpogostejša in hkrati najbolj vulgarna oblika je trgovanje z ženskami in otroki za namen spolnega izkoriščanja.

26. 2. 2004

Tako kot druge oblike organiziranega kriminala je trgovanje z ljudmi postalo globalno. Preprodajalske združbe, katerih delovanje je bilo nekoč omejeno na specifične poti ali določene regije, so namreč zaradi iskanja novih trgov svoje aktivnosti geografsko razširile. Nekatere so se med seboj združile, trgovci z ljudmi so začeli delovati povezano in razširjati svoja območja in obseg kriminalnih poslov. K temu je nedvomno pripomogel nagel razmah seksualne industrije, ki bi jo po mnenju nekaterih morali celo priznati kot gospodarsko panogo.

Primer je Tajska, kjer je vsota denarja, ki ga prisilne prostitutke pošiljajo kot pomoč svojim družinam, večja kot proračunska sredstva v državnih razvojnih skladih. Gre za približno osemsto tisoč deklet, mlajših od 18 let, približno dvesto tisoč naj bi jih bilo starih od 6 do 9 let.

Trgovina z ljudmi je postala vabljiva za posameznike tudi zaradi relativno nizke stopnje tveganja in potencialno trdnih dobičkov. Globalizacija je s prostim pretokom ljudi, kapitala in poslov trgovcem z ljudmi omogočila in seveda olajšala delo, z njo se skoraj izključno ukvarja mednarodni organizirani kriminal. Trgovcem z ljudmi so v največjo pomoč revne države tretjega sveta, ki predstavljajo največji trg za vedno nove in vse mlajše žrtve. Poglabljanje razlik med bogatimi in revnimi pa povpraševanje po tovrstnem blagu samo še povečuje.

Ilegalni migranti in žrtve trgovine z ljudmi so poleg drog in orožja postali še eno koristno blago v prepovedani trgovini. Nedvomno je trgovina z ljudmi, še posebej ženskami, donosen mednarodni posel. ZN vrednost letnega dobička na račun trgovine z ženskami z namenom spolnega izkoriščanja kot prevladujoče oblike izkoriščanja trgovine z ljudmi ocenjujejo na več kot 12 milijard ameriških dolarjev. Samo v Nemčiji, ki velja za evropsko središče za trgovanje z ženskami, in Italiji naj bi po grobih ocenah posredniki z ilegalno prostitucijo letno zaslužili preko 50 milijonov evrov.

Kaj je trgovina z ljudmi?

Kljub globalni naravi, ki jo ima trgovina z ljudmi, enotna opredelitev tega pojava ne obstaja, kar trgovci s pridom izkoriščajo. Trenutno najustreznejša je po mnenju strokovnjakov definicija Združenih narodov, zapisana v Protokolu o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovine z ljudmi, predvsem ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo ZN o mednarodnem organiziranem kriminalu in ki pravi, da je trgovina z ljudmi zbiranje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali sprejem oseb z namenom izkoriščanja, storjen(o) z grožnjami ali uporabo sile ali drugih oblik prisile, z ugrabitvijo, goljufijo ali prevaro, z zlorabo pooblastil ali odvisnega položaja ali zaradi dajanja ali prejemanja plačil ali koristi za zagotavljanje privolitev oseb, ki imajo druge osebe pod nadzorom. Poleg tega je trgovina z ljudmi tudi prisilno delo ali služenje, suženjstvo in podobno, služabništvo ali odstranjevanje organov.

Trgovanje s človeškimi bitji je hkrati eden od največjih zločinov naše dobe, ker predstavlja grobo kršenje osnovnih človekovih pravic. Žrtvam odvzema pravico do življenja in osebnega dostojanstva, pogosto omejuje svobodo gibanja, pravico do odločanja o lastnem telesu, pravico do izbiranja in sprejemanja odločitev, pravico do lastništva itd. Na družbeni ravni se trgovina z ljudmi kaže kot vrsta sodobnega suženjstva, ki med drugim slabi migracijsko politiko, podpihuje nacionalistična čustva in etnične napetosti in na ta način ogroža demokratične vrednote in varnost.

Žrtve

Združeni narodi ocenjujejo letno število žrtev trgovine z ljudmi na štiri milijone, največji delež od tega predstavljajo ženske in otroci. Od teh jih je vsako leto samo v zahodno Evropo pripeljanih petsto tisoč, predvsem žensk in deklic. Največji porast trgovine z ljudmi v svetovnem merilu poleg srednje Evrope in Rusije beležijo tudi Indija, Latinska Amerika in osrednja ter vzhodna Afrika, kjer je večina od okoli petdeset tisoč ugrabljenih žrtev prisiljenih v boje v gverilskih vojskah.

Vrednost človeškega blaga je spremenljiva. CIA ocenjuje, da preprodajalci za posamezno žensko zaslužijo do 250 dolarjev. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) mlada dekleta, ki jih ugrabijo v Nepalu in Bangladešu, prodajo indijskim bordelom za približno 1000 dolarjev. Komercialna vrednost živega blaga na Kosovu se na primer giblje med 700 in 2500 evri. Bolj dobičkonosne so usluge, v katere so žrtve trgovine z ljudmi največkrat prisiljene: cena razdevičenja mlade deklice na Tajskem na primer znaša 500 ameriških dolarjev, nato njena vrednost pade le še na 50 dolarjev za spolni odnos.

Večino žrtev, ki so prisiljene v prostitucijo, pornografijo, prisilno delo, nezakonito zaposlovanje, spolni turizem, je iz leta v leto težje identificirati, zato postajajo vse bolj osamljene in ranljive. “Seveda pa je treba ločiti med prisilnimi in prostovoljnim prostitutkami, saj vsaka, ki dela v nočnem lokalu, ni nujno v to tudi prisiljena,” opozarja Katjuša Kodele Kos, predsednica slovenskega društva Ključ – Centra za boj proti trgovini z ljudmi, ki je edina nevladna organizacija v Sloveniji, ki se ukvarja z bojem proti trgovini z ljudmi.

Metode preprodajanja

Značilnost trgovine z ljudmi je, da v večini primerov temelji na prevarah in lažeh. Načini zasužnjevanja žrtev potekajo po vsem svetu po približno enakem vzorcu. Zelo priljubljeno je novačenje ponudnic spolnih storitev preko časopisnih oglasov, v katerih ponujajo dekletom prijetnega videza dobro plačana dela varušk, čistilk, natakaric ali oskrbnic starejših oseb v tujini, brez obveznega znanja tujega jezika in strokovne izobrazbe; pogosti so ženitni oglasi, ki simpatičnim dekletom ponujajo bogate ženine; številne plesne agencije na tak način iščejo mlade plesalke.

Trgovske mreže pri novačenju mladih žrtev velikokrat uporabljajo t. i. zapeljevalce (lover boyse), ki polni denarja in z dragimi avtomobili po različnih lokalih zapeljujejo ženske, ki jih potem, ko jih navežejo nase, predajo naslednjemu v trgovski verigi. Tudi v Sloveniji je po podatkih Ključa znan primer zapeljevalca, ki naj bi v treh letih na zahod prodal več deset mladih Slovenk.

Žrtve velikokrat dobro poznajo tiste, ki jih novačijo, se pravi zvodnike, ugotavljajo pri IOM. Eno od deklet, ki je postalo žrtev trgovanja z ženskami, je v pogovoru s predstavniki IOM-a izjavilo, da ji je za družino v Španiji, kjer bi lahko delala kot varuška, povedala njena soseda. “Rekla mi je, da bi lahko zaslužila 500 dolarjev na mesec.” Zvodniki in trgovci navadno dajejo vtis pozitivnih in prijateljsko naravnanih oseb. Dekletom ponujajo plačilo vseh stroškov potovanja, udobno namestitev v novem okolju in jim uredijo vse dokumente, ki jih potrebujejo za potovanje.

Prijaznega odnosa in velikodušnih obljub je navadno konec v državi končne destinacije, kjer žrtvam zaplenijo osebne dokumente in jih prisilijo v ilegalno delo, da bi pokrile vse nastale stroške. Za številne pa se trnova pot zasužnjevanja začne veliko pred končno postajo: pogosto so kupljene in prodane večkrat (tudi do 6 in večkrat) na poti, posiljene in prisiljene v ponujanje spolnih uslug že v državah tranzita, kjer morajo včasih prebiti tudi po več mesecev. Kazni za tiste, ki se upirajo, so različne oblike fizičnega in psihičnega nasilja. Londonski Economist je objavil podatek, da v Evropi vsako leto najdejo trupla več sto prodanih žensk, ki so bile zadavljene, ustreljene ali pretepene do smrti.

Vse več primerov novačenja žrtev se sprevrača v ugrabljanje. Ena od žrtev na Kosovu je predstavnici IOM-a na primer zaupala, da jo je prijatelj povabil na kavo, nato je ni več pustil nazaj k družini, naslednji dan jo je prodal neki ženski za 200 dolarjev. Znani so primeri, v katerih so žrtve prisiljene v posel zvabljati tudi svoje prijateljice, sorodnice in znanke.

Delovni pogoji

Po prihodu na končni cilj se ženske najpogosteje znajdejo v t. i. dolgovni odvisnosti. Trgovci namreč pogosto h kupnini, ki jo naložijo na žrtvina ramena, dodajo še 50 do 100 odstotkov. Dekletom zaračunavajo stroške prevoza, bivanja, hrane, oblek, kondomov in predmetov za osebno higieno ter denarne kazni v primerih neposlušnosti oz. nezaželenega vedenja. Kadar se na primer ne smehljajo stranki, jokajo med spolnim odnosom, se tuširajo po tretji namesto po peti stranki.

Življenjski pogoji, v katerih žrtve živijo in delujejo, so največkrat dramatični. Dekleta so pod stalnim nadzorom, večinoma skupinsko zaprta v prisilnih bivališčih, ki hkrati služijo tudi sprejemanju klientov, se pravi v barih. Spijo na stolih, včasih si jih več deli eno posteljo. Higienske razmere so praviloma slabe, dostop do hrane omejen; velikokrat so prisiljene v spolne odnose brez zaščite, zagotovljena je le najnujnejša medicinska pomoč. Različne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko žrtev trgovine z ljudmi, poročajo, da pri večini pobeglih žensk, ki jim nudijo pomoč, pri pregledu pred vrnitvijo v domovino odkrijejo različne vaginalne infekcije in druge nalezljive spolne bolezni ter vaginalne in analne poškodbe.

Slovenija

Slovenija se v mednarodni trgovini z ljudmi pojavlja kot država izvora, država tranzita in ciljna država, pravi Katjuša Kodele Kos. Gre za mednarodne standarde poimenovanja držav, katerih državljani so vpleteni v trgovino z ljudmi. Iz države izvora prihajajo žrtve trgovine z ljudmi; preko držav tranzita potekajo trgovske poti v t. i. države končnih destinacij, kjer žrtve delajo kot prostitutke ali opravljajo druga prisilna dela.

Natančnih podatkov o razširjenosti pojava v Sloveniji sicer nimamo, vendar pri društvu Ključ ocenjujejo, da je Slovenija država izvora za več kot sto mladih Slovenk, ki so bile prodane na trge zahodne Evrope. Za okoli tisoč petsto do dva tisoč petsto deklet predvsem iz jugovzhodne Evrope in balkanskih držav, ki preko naše države potujejo na zahodne trge, Slovenija predstavlja državo tranzita. Prav tako je Slovenija tudi ciljna država, saj tukaj deluje preko sedemdeset nočnih lokalov, v katerih je poleg klasične ponudbe za plačilo mogoče dobiti tudi spolne usluge. Največ deklet, ki delajo v slovenskih nočnih lokalih, prihaja iz Ukrajine, Moldavije, Romunije, Bolgarije, manj je Rusinj, Čehinj, Madžark in Tajk. “Vse te žrtve, ne glede na to, ali izvirajo iz Slovenije ali jih izkoriščajo v Sloveniji ali pa jih samo prevažajo, so žrtve, ki so jim kršene osnovne človekove pravice,” poudarja Katjuša Kodele Kos, ki je prepričana, da je zaradi relativno nizkih statistik v Sloveniji žal majhno tudi zanimanje strokovne javnosti za tovrstno problematiko. Prav tako lahko po njenem mnenju z vstopom Slovenije v EU pričakujemo povečani obsega trgovanja z ljudmi, saj bomo zaradi schengenske meje postali zanimivi ne le za trgovce, temveč tudi za prosilce azila.

Posledica množičnega izkoriščanja žensk z lokalne in globalne seksualne industrije je vsebinsko kršenje človekovih pravic, ki hkrati predstavlja oviro ženski enakosti. Prostitucija, seksualni turizem, trgovina z ženskami in druge prakse, ki pripadnice ženskega spola reducirajo zgolj na ponudnice seksualnih uslug, imajo za celotno žensko populacijo uničujoč učinek. Spolno izkoriščanje katere koli ženske je surov, nehuman in degradirajoč postopek, ki na ravni družbe še kako vpliva na oblikovanje splošnega odnosa do žensk. S tega stališča se tudi prodajanje in kupovanje žensk ter otrok navezuje na vse ženske, ki v patriarhalno usmerjeni družbi veljajo za spolni objekt, ki ga je mogoče kadar koli prodati ali kupiti. Kako naj bi si sicer razlagali dejstvo, da moškim klientom ni niti malo mar, na kakšen način so deklice in ženske, katerih telesa so jim ponujena na razpolago, končala v prostituciji?

Ko greste na pot ...

  • ne izročajte nikomur svojih osebnih dokumentov in vsega denarja
  • več osebam povejte, s kom in kam potujete
  • preverite ponudbe za delo (študij, izlet ...), če je to razlog, zaradi katerega potujete
  • priskrbite si telefonsko številko slovenskega veleposlaništva v državi, v katero potujete
  • spremljajte imena krajev, skozi katere potujete, predele mesta, v katerih boste prenočili

“Usode sodobnih suženj so podobne usodi ujetega ptiča,” je zapisal raziskovalni novinar Jurij Popov

  • “V resnici nisem Nataša. Šef mi je dal to ime. Prej sem bila že Ljudmila, Larisa in Irina. Svoje lastnike štejem po številu imen, ki sem jih imela. Preden sem prišla v Slovenijo, sem bila v dveh nočnih barih v Nemčiji in enem v Avstriji. Zdaj plešem in se prostituiram. Seksati za denar sem začela potem, ko me je eden od lastnikov pretepel in me je skupaj s svojim prijateljem dva dni posiljeval. Vsaki dve uri sta prišla. Tu bom še kakšen mesec. Vsake tri mesece me prodajo naprej, ker se stranke naveličajo naših obrazov in ker si želijo vedno mlajših deklet. Jaz jih imam že 23.”

  • “... Odpeljal me je v neko zanikrno sobo, mi tam rekel, da me je kupil, in me posilil. Rekel mi je, da bom to počela vsako noč od desetih zvečer do štirih zjutraj. Vsako noč bom morala spati z dvajsetimi moškimi, ker sem mu dolžna kupnino. Rekla sem, da ne bom. Golo me je odvlekel v kopalnico, me zavil v mokre brisače in začel tepsti s pasom. Potem je šel. Odnesel je vse moje obleke. Prišel je čez dva dni. Bila sem sestradana, premražena in povsem otopela. Vprašal me je, ali sem si premislila. Rekla sem mu, da sem si premislila.”

Vesna Fister

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri