Slovenija in njene zaščitene jedi

Si vedela, da ima Slovenija v Uradnem listu Evropske unije registriranih in zaščitenih 12 slovenskih prehranskih proizvodov?

22. 7. 2012

Podobno si lahko v prihodnje obetajo še bovški sir, mohant, kraški med, štajersko-prekmursko bučno olje, kraški zašink, kraška panceta, kranjska klobasa in slovenski med.

Na ravni EU sicer obstajajo tri različne oznake za zaščito kmetijskih pridelkov in živil. Poleg geografske označbe še označba porekla in označba zajamčena tradicionalna posebnost.

Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre

(zaščitena označba porekla)

Geografsko območje, na katerem gojijo oljke za pridobivanje tega oljčnega olja, je omejeno z zunanjimi mejami občin Koper, Izola in Piran. Oljčni nasadi se razprostirajo v hribovitih predelih v okolici teh mest. Obiranje oljk poteka ročno, običajno v novembru, stiskajo pa jih pri temperaturi manj kot 27 °C.

Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre vsebuje veliko oleinske kisline in bifenolov, kar mu daje rahlo grenak in pikanten okus z močno poudarjeno sadno aromo.

Registrirane kmetije s certifikatom, na katerih pridobivajo to olje, so majhne, zato so na voljo le majhne količine tega olja. Naprodaj je predvsem v trgovinah Vina Koper, v nekaterih specializiranih prodajalnah in seveda pri samih proizvajalcih.

Nanoški sir

(zaščitena označba porekla)

Tradicija pridelovanja nanoškega sira sega že v 16. stoletje. Danes ga pridelujejo iz krav­jega mleka. Krave morajo dobiti vsaj 75 % krme (sena) z območja pridelave. Pašniki se raztezajo po hribih in dolinah med Postojno in Vipavo, večinoma pod goro Nanos.

Nanoški sir je trd in ima redko posejane majhne luknjice v velikosti graha, je izrazito rumene barve, vonj je rahlo sladek, okus pa je bolj pikanten kot pri ementalskem siru, a manj kot pri gavdi. Nanoški sir prideluje Agroind Vipava 1894., naprodaj je v vseh večjih trgovinah.

Tolminc

(zaščitena označba porekla)

Sir okrogle oblike z gladko skorjo je slamkasto rumene barve in redkimi očesi v velikosti leče ali graha. Proizvaja se samo na območju zgornjega Posočja, ki je nekakšno križišče vplivov mediteranskega in alpskega podnebja. Ima značilen čist vonj ter je sladko-pikantnega okusa. Zorenje poteka najmanj 60 dni.

Tolminc ima dolgo in bogato tradicijo. Začetki izdelave sira v Zgornjem Posočju se povezujejo z začetki pašništva v visokogorskih planinah, kar je razumljivo, saj je bilo takrat sirarstvo edini način konzerviranja mleka v planinskih razmerah. Prvi zapisi o siru tolmincu segajo v 13. stoletje.

Kočevski gozdni med

(zaščitena označba porekla)

Kočevski sodi v skupino najbolj kakovostnih medov v svetovnem merilu. Širše območje Kočevskega sodi v preddinarsko in dinarsko območje. Čebele se pasejo na izrazito gozdnem območju z zelo pestro floro, h kateri prispevajo tudi vegetacija gozdnih obronkov, travišča in močvirna vegetacija.

Čebele tako nabirajo med v ekološko neokrnjeni naravi, kar daje čebelarjenju dolgoročno prednost. Obstajajo tri vrste medu: smrekov, hojev (jelka) in lipov.

www.kocevski-med.si

Kraški pršut

(zaščitena geografska označba)

Kraški pršut je pripravljen iz izbranih prašičjih stegen, soljenih z grobo morsko soljo in sušenih od 13 do 16 mesecev. Kraško podnebje s suhim vetrom (burjo) omogoča posebne razmere za sušenje in zorenje pršuta. Zato kraški pršut vsebuje manj vode kot druge vrste pršuta (Parma, SanDaniele, istrski), je bolj poudarjeno rdeče barve, aroma je vabljiva, okus poln in zrel, tekstura pa je čvrstejša.

Prodajajo ga v vseh večjih trgovskih verigah, izdelujejo pa ga trije večji proizvajalci s certifikatom: MIP, Kras in Lokve. Uspehe za današnji obseg, sloves in razvoj izdelovanja pršutov na Krasu je treba iskati v tradicionalni in individualni kmečki tehnologiji.

Začetki sušenja kosov mesa verjetno segajo v obdobje naseljevanja na območje Krasa. Razvoj Trsta in izpeljava prometnic, kot je proga Dunaj–Trst, ki so vodile čez Kras, sta povečala povpraševanje trgovcev in gostincev po pršutu.

Prleška tünka

(zaščitena geografska označba)

Prleška tünka je sestavljena iz zaseke in svinjskega mesa – stegna, hrbta, ledij ali vratu. Meso razsolijo, opečejo in dimijo oz. 'zelhajo', zaseko pa naredijo tako, da v kotlu obarijo slanino, jo solijo in ohladijo, nato pa zmeljejo. Kmetje so meso potapljali oz. 'tünkali' v zaseko v veliki leseni posodi, v kateri je potem meso zorelo vsaj 30 dni, vse pa se je začelo zaradi konzerviranja mesa. Tako je nastal izraz tünka in se ohranil vse do danes.

Prleška tünka je tradicionalno živilo, ki je etnološko in geografsko vezano na območje Prlekije. Proizvodnja lahko poteka le na območju geografskih meja občin Ljutomer, Razkrižje, Križevci, Veržej, Sveti Jurij, Radenci, Gornja Radgona in Ormož.

Šebreljski želodec

(zaščitena geografska označba)

Šebreljski želodec je mesnina, za katero se uporabljata svinjsko meso visoke kakovosti in trda slanina. Delež slanine je majhen, izdelek pa mesnat in ploščate oblike (odvisno od tega, kam se polne; v mehur, danko ali umetni ovitek).

Šebreljski želodec se že dolgo časa izdeluje na cerkljanskem in idrijskem, žal pa o tem obstaja malo zgodovinskih virov. Ta želodec se suši in zori v sušilnicah, na sušenje pa ugodno vpliva stalno kroženje zraka, ki ga sproži toplotna razlika med prisojnimi in osojnimi legami. Posebnost šebreljskega želodca je tudi njegova lepa oblika.

Zgornjesavinjski želodec

(zaščitena geografska označba)

Je sušena domača mesnina, ki jo že več stoletij izdelujejo na območju Zgornje Savinjske doline iz najboljšega mesa in slanine domačih prašičev. Naravno sušenega v predalpskem podnebju v lesenih kaščah odlikuje visoka biološka vrednost.

Najboljši kosi dobro ohlajenega svinjskega mesa se zmeljejo, dodajo se na kocke narezana trda slanina, sol, poper in česnova voda. Dobro premešane sestavine se polnijo v dobro očiščene svinjske mehurje, ki jih zašijejo, našpikajo in za nekaj dni obtežijo. Potem jih dajo v sušilnico, kjer ob pogostem obračanju in po potrebi čiščenju izdelek zori in se suši od 5 do 6 mesecev.

Belokranjska pogača

(zajamčena tradicionalna posebnost)

Belokranjska pogača je najbolj znana belokranjska jed. Je okrogle oblike, premazana s stepenim jajcem, posipana z zrni kumine in z debelejšo soljo, narezana na kvadrate. Okus in aroma sta podobni kot pri sveže pečenem kruhu. Ko je pečena, je visoka od 3 do 4 cm, ob robu pa od 1 do 2 cm. Pogačo so v Belo krajino prinesli Uskoki, ko so v 15. in 16. stoletjubežali pred Turki.

Ptujski lük

(zaščitena geografska označba)

Ptujski lük je slovenska avtohtona sorta rdeče čebule, zaščitena z geografsko označbo, pridelana na integriran način. Na Ptujskem polju ga pridelujejo že več kot 300 let. Po starih legendah, ki krožijo med domačini, naj bi jo na to področje prinesli Turki. Prepoznamo ga po značilni rdeče-rjavi barvi suholistov, beli in vijoličasto-rdeči barvi mesa ter srčasto-ploščati obliki.

Idrijski žlikrofi

(zajamčena tradicionalna posebnost)

Priprava poteka po tradicionalnem receptu, ki je bil opisan v sredini 19. stoletja, natančen izvor jedi pa zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov ni znan. Idrijski žlikrofi so narejeni iz testa (pšenična moka, jajca, voda ali mleko in olje), v katerega je zavit nadev v kroglicah (krompir, čebula, drobnjak, majaron, poper in sol).

Žlikrofi so dokaj majhni in imajo značilno (natančno predpisano) obliko. Skuhamo jih v vodi in lahko jih ponudimo kot samostojno jed ali kot prilogo. Le nekaj restavracij v Idriji ima tudi certifikat za njihovo proizvodnjo, sicer pa so naprodaj v specializiranih trgovinah.

Prekmurska gibanica

(zajamčena tradicionalna posebnost)

Prekmurska gibanica je sladica z osmimi plastmi nadeva. Na osnovi iz krhkega testa so plasti makovega, skutinega, orehovega in jabolčnega nadeva, ki so ločene z vlečenim testom, nato pa se ti nadevi ponovijo v enakem vrstnem redu. Na vrhu zadnjega nadeva je plast iz vlečenega testa, ki ga po peki premažejo z maščobnim prelivom ali prelivom s smetano (kislo ali sladko), v katero je vmešan rumenjak. Ime je dobila po besedi güba, kar pomeni guba in se nanaša na njeno značilno sestavo iz posameznih plasti.

Kranjska klobasa

Slovenija in Avstrija sta dosegli predhodni dogovor o kranjski klobasi, ki bo zagotovil ustrezno zaščito tega mesnega izdelka na ravni EU. Dogovor bo hkrati omogočil proizvajalcem v Avstriji, da ob upoštevanju določenih pogojev lahko nadaljujejo s proizvodnjo njihovih proizvodov, ki imajo v imenu vključeno besedo "kranj­ski" .

Za uporabo imena Krainer pa je bil dosežen dogovor, da se v Avstriji samostojno ne sme več uporabljati pri proizvodnji mesnih izdelkov. Očitno bo kranjska klobasa tako že 13. zaščiteni proizvod Slovenije na ravni EU.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri