Skočiti s padalom

Že od nekdaj sem zavidala pticam, ki letijo po nebu in nas svobodno opazujejo daleč od naših skrbi, nekje pod oblaki.

27. 9. 2007

In vedno sem rada opazovala padalce, ki so bili v kraju, v katerem sem preživela otroštvo in mladost, moja vsakodnevna paša za oči. Tako tudi ni čudno, da so bile moje najljubše knjige Jonatan Livingston Galeb, Iluzije in Mladost na krilih. In to, da sem takoj, ko sem jih imela 16, toliko, kolikor naj bi bilo takrat dovolj za opravljanje tečaja za padalo, izjavila: “Mami, začeli se bodo tečaji za padalce na letališču. Tudi jaz bi šla na tečaj.” Vendar je mami samo izbuljila oči, jasno in glasno povedala, da to pač ne bo šlo in konec, zato moja ugovarjanja niso imela nobene teže.

Najprej teorija ...

Ko sem bila že na fakulteti in nekako tudi pri svojem denarju, ki sem ga zaslužila prek študentskega servisa, so bile stvari malo lažje. Doma sem spet povedala, da grem na tečaj, tokrat odločneje, saj sem bila samostojna mlada punca, ki ve, kaj hoče. In starši so lahko le skomignili z rameni, saj so vedeli, da bom svoje sanje uresničila. A takrat se je pojavila še ena ovira – fant, ki sem ga imela neskončno rada, in ker je imel tudi on rad mene, je bil popolnoma proti, da se grem takšne nevarne igrice. Na dan teorije ni in ni hotel oditi domov, vendar njegovo prepričevanje ni zaleglo – včasih moramo poslušati le sebe in pozabiti na tožeče srce. Tako sem zamudila celo uro predavanja in med premorom enega od fantov (med željnimi skokov s padali boš srečala veliko več fantov kot punc) vprašala, čez koliko časa bomo skakali. “Jutri,” je bil njegov odgovor kratek in jedrnat. Začela sem se smejati in mu rekla, naj ne brije norcev iz mene samo zato, ker sem punca, in naj mi pove po pravici. Ker je ves čas zatrjeval, da bomo iz letala skočili že prihodnji dan in sta mu pritrdila še dva fanta, sem mislila, da se je tistega dne zarotil proti meni ves moški svet, in poiskala sem še neko punco, ki je potrdila, da bomo skočili že prihodnji dan. Hm, ja prav, torej zdaj le še rešimo test skupaj s predavateljem, jutri pa bom skočila s tisočih metrov višine? In se to ne bo zgodilo šele čez pol leta? Priznam, v tistem trenutku mi je srce padlo v hlače. Jutri?!

... in takoj za tem praksa

Drugi dan smo se dobili na letališču. Padala smo spoznali od blizu, skakali smo z ograje na tla, iz letala, ki je stalo na tleh in ki je s propelerjem delalo močan veter, smo morali čim bolj stabilno izskočiti, vadili smo, kaj vse moramo narediti, ko se enkrat odpre padalo, in ponavljali, kako pristanemo.

V letalu

Popoldne smo preizkusili svoj pogum. Najprej seveda serija fantov (pri takih stvareh ponavadi damam ne dajo prednosti). Že takrat me je preveval čisto poseben občutek. Letijo! Kako lepo! Ne morem verjeti!

Potem smo vstopila dekleta v majhno letalsko kabino brez sedežev in vrat. Že to je bilo posebno doživetje! Opazovala sem prelepe gorenjske gore in jezera (panoramski ogled gratis) in si bila neskončno hvaležna, da imam na hrbtu padalo, saj se je tisto majhno letalo strašno treslo in brez padala se v njem ne bi počutila nič kaj lagodno. Priznam, tudi sicer je bil moj srčni utrip zelo visok ...

Moj prvi skok

Na vrsti za skok sem bila druga. Počasi sem se priplazila do vrat in ne da bi pogledala navzdol v neskončno globino, resno pogledala inštruktorja v letalu. Pokimal mi je. To je pomenilo, da je čas, da zberem ves svoj pogum in skočim iz tresoče lupinice naše cessne. Skočila sem in pravzaprav se od tistih nekaj trenutkov prostega pada ne spomnim ničesar. Mislim, da sem zakričala, potem pa se je že odprlo padalo (padalo začetnikov je privezano na vrv v letalu in se samodejno odpre po nekaj metrih). Nato me je malo ‘cuknilo’ navzgor in naenkrat sem doživela nekaj, česar nisem pričakovala. Šumenje vetra, popoln mir in blaženost. Moje prvo vprašanje je bilo, ali sem si že zaslužila nebesa ali sem še vedno ‘na zemlji’. Ne spomnim se, ali sem se uš­čipnila ali ne, vsekakor pa sem se v tistem trenutku spomnila, kaj vse moram narediti, namesto da se predajam nebeškim užitkom. Poglej gor, v padalo, da ni kje deformirano, preglej vrvice ... Vse je v redu, tako kot mora biti! “Zeleni, obrni na levo, proti Kranju,” sem zaslišala inštruktorjev glas v slušalkah. Aha, to sem jaz. Takole gre. Saj je čisto enostavno.

In potem sem spet opazovala hribe, vijugaste ceste in hiške, zložene kot kocke, pod seboj. Pa še en zavoj in še en ... Počasi počasi sem se približevala tlom. In pristala na mehko travo lepo na noge, kot smo se učili. Vesela, polna občutkov blaženosti in zmagoslavja.

Drugič smo in priklicale močan veter

Drugi dan nas je čakal naš drugi skok. Bila sem neučakana, polna novega hrepenenja do nove strasti in čisto novih doživetij. Poglabljali smo znanje, se učili zlagati padala in močno sem si želela, da bi si zapomnila doživetje prostega pada.

Tri študentke v letalu, lušten mlad pilot in veter, ki je vedno bolj pihal. Spet sem bila na vrsti druga in spet je bilo vse skupaj precej sanjsko. Dokler – dokler se niso začeli doživljaji, ki so bili bolj podobni tistim iz filma kot tistim iz sanj. Veter je bil veliko močnejši kot prejšnji dan. Pod menoj je bila kolegica z rdečim padalom, in bolj ko sem gledala, bolj sem bila prepričana, da bo to ‘padalo’ pristalo na edinem drevesu tam naokoli. Ženska radovednost mi ni dala miru in namesto da bi se pripravljala na doskok, sem opazovala, kako je padalo ‘okrasilo’ drevo. Ko je bila stvar že mimo, sem se zavedala, da je skrajni čas, da pogledam, kje bom pristala jaz.

Paniiiika! Inštruktor je kričal v mikrofon, da moram na travo (bila sem nad edino asfaltirano cesto, ki ni najbolj prijazna podlaga za pristanek v malce močnejšem vetru) in naj se obrnem proti vetru. Mene je bilo strah, da ne bom pristala na jadralnih letalih čez cestico (če je kolegica skočila v drevo, zakaj ne bi jaz med krhka jadralna letala in tako polomila sebe in njih, so se pletle misli v moji glavi). Tisti strah je bil smešen in nerazložljiv, inštruktor je še vedno kričal v mikrofon in mi je šel strašno na živce v vsej tisti svoji paniki (prepričana sem bila, da kriči na tretje dekle, ki je nisem več videla, a sem vedela, da tudi ona pravkar pristaja), saj nisem vedela, da kriči name. Takrat sem za padalske pojme naredila vse narobe. Ob pristanku z vetrom na trdi asfalt bi si lahko polomila vse kosti, a povzročila sem si le praskico na roki, ko sem se ustavljala, ker me je padalo, napolnjeno z vetrom, peljalo po cestici in nisem hotela strgati hlač na zadnjici. Zvečer so vsi padalci in piloti na letališču vedeli za moj pristanek z vetrom na asfalt, jaz pa sem se počutila kot ‘ženska za volanom’.

Gremo poskusit srečo še tretjič?

Tretji dan veter ni bil več močan in spet smo skakali. Pazili smo, da smo iz padala izskočili čim bolj pravilno (v tem so fantje boljši, ker so težji in jih zato veter ne premetava tako kot punce). In tretjič me je bilo najbolj strah, saj sem vedela, da sem zaradi zvedavosti in pozabljivosti v paniki tvegala poškodbe (mimogrede: tretje dekle s kolekcije ‘veter v laseh’ in ‘padalih treh pogumnih študentk’ si je zvilo nogo in je nadaljevanje tečaja moralo končati).

Tretji dan sem skočila dvakrat. In imela sem srečo, saj smo šli na 2500 metrov in sem v zraku uživala še več časa. V miru tišine in neskončnega prostranstva neba sem videla tudi, s kakšno hitrostjo mimo tebe leti ‘pravi’ padalec v prostem letu. Drugič sem imela še večjo srečo – nad vasice je že legel mrak, v hišah so se prižgale luči, jaz pa sem v tišini neba živela neskon­čni mir ... In videla na lastne oči v zraku, kako dva padalca izskočita iz letala hkrati, se držita za roke in se nato ločita. Verjetno sama tega ne bom počela nikoli, a tudi nikoli ne bom pozabila vseh tistih občutkov vznemirjenja, pa tudi neskončnega miru, ki ga spremlja le glasen šum vetra ...

Na letališču

Na letališču je prav posebno vzdušje. Vse se odvija zelo počasi, brez vsakršne naglice, padala je treba zložiti skrbno, pregledati nešteto vrvic, da stoji vsaka zase in na pravem mestu, žensko brbljanje premagajo druge misli in osredotočenost na tisti trenutek, ki ga živiš takrat, je stoodstotna.

Sama ali v tandemu?

Zate smo poiskali tudi nekaj padalskih šol in ponudnikov tandemskih skokov po različnih krajih Slovenije (nekateri ponujajo oboje, nekateri pa le šolo ali skok z inštruktorjem) po vsej Sloveniji:

In še to:

  • Cene skoka v tandemu se gibljejo nekje med 130 in 180 evri, cena padalskih tečajev pa je odvisna od števila skokov in višine letenja.

  • Če se boš odločila, da boš skočila sama, boš morala opraviti zdravniški pregled in kratek teoretični del, če boš skočila v tandemu, pa potrebuješ le nekaj dobre volje in lepo vreme na dogovorjeni datum.

Petra Kocjančič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri