Sklenite premirje

Sta si s sodelavko velikokrat v laseh, imate težave z bivšim, ki ima nerazumljive napade ljubosumja in se še vedno niste pogovorili s prijateljico, ki ste ji zamerili, da vas je pustila na cedilu? Preberite Cosmo načrt, kako se pomiriti s starimi zamerami.

27. 11. 2003

Ste v obdobju, v katerem vaša kariera nezadržno napreduje, ste v dobri formi, vaše omare so polne čudovite garderobe, vaš urnik pa natrpan s prijetnimi dogodki? V takih obdobjih zlahka pozabite na vse neprijetne stvari, ki so se vam pripetile v življenju. Lahko so to starši, s katerimi ne govorite, cel kup neprimernih bivših ali pa prijatelji, za katerimi ste porušili vse mostove. Potem pa vam blaženo stanje pozabe zmoti bivša ‘ukradla mi je fanta’ prijateljica, ki jo srečate na zabavi, na težko prisluženem dopustu vas preplavijo spomini na bivšega, ki ni bil sposoben sprejeti nobene obveznosti.

Občutki jeze, za katere ste domnevali, da so že stvar preteklosti, se dvignejo iz vaše notranjosti in vas ‘žrejo’. Ko se boste lotili in pregledali svoja razmerja, ki ste jih končali z zamero v srcu in se z njo v resnici niste nikoli globoko spoprijeli, razmislite, ali je res pametno s sabo nositi toliko grenkih zamer.

Naučite se spoprijemati z njimi. Tudi če ste popolnoma navdušeni nad napredovanjem v službi in novim romantičnim razmerjem in je vse v vašem življenju videti čudovito, ne boste poznali prave sreče, dokler si ne boste zacelili starih ran iz preteklih odnosov. Psihologi celo trdijo, da če se ne znebite ‘čustvene navlake’, jo boste prenašali s sabo tudi na druga področja svojega življenja. Če ste čutili, da niste nikoli dovolj dobri za svoje starše, se lahko zgodi, da se boste svojim bližnjim želeli znova in znova potrjevati.

Če vas je prejšnji zapustil zaradi bolj seksi ženske, boste občutili skoraj paniko, če se bo vaš zdajšnji samo ozrl za atraktivno žensko. Če je bila vaša starejša sestra vedno izbranka, se ne čudite, da vam gre na živce starejša kolegica. Podajte se na pot sprave in Cosmo vam bo pomagal na vseh sedmih postajah!

Prepoznala bom korenine svojega besa

Obliži na globokih ranah ne pomagajo. Če si boste pri občutkih prevaranosti in jeze skušali pomagati s ‘hitro-bom-srečna’ mantrami, ne boste prišli daleč, saj bo to samo potlačilo vaše občutke. Ko se boste prepustili nakupovalni mrzlici, ker je dobil vaš kolega mesto, ki si ga vi zaslužite, vedite, da greste naslednji dan še vedno v službo. Slaba volja in občutki ne izginejo čez noč – vse, kar lahko storite, je to, da jih ne pokažete.

“Zelo sem bila razburjena, ko je moja nadrejena na sestanku mojo prezentacijo predstavila kot svojo. Obe sva vedeli, kaj je storila, vendar si nisem dovolila, da bi čutila jezo, saj bi se to odražalo v mojem vedenju. Cela situacija se mi je zdela brezupna, saj nisem mogla nič storiti, ker je bila ona moja nadrejena in nisem imela nobene moči,” pravi Petra, 24, strokovnjakinja za odnose z javnostmi.

Jeza je čustvo, ki se pojavi z razlogom in si zasluži vso našo pozornost in spoštovanje. Obstajajo vprašanja, za katera je dobro, da si jih zastavimo, kadar smo jezni: “Zaradi česa sem v resnici jezna? V čem je težava in kdo je tisti, ki je pristojen za njegovo reševanje? Kaj lahko storim v zvezi s tem?”

Eden od zanesljivih načinov, s katerimi lahko izrazite svoja čustva, je ta, da jih zapišete. Napišite pismo o tem, kar vas tišči, ali pa si pišite dnevnik. Izrazite vso jezo, zamero, ničesar ne skrivajte – tako bo vsa negativnost ‘izpuhtela’ iz vašega sistema. In to je natanko tisto, kar je storila Petra. “Napisala sem dolgo pismo svoji šefici in v njem izrazila globoko nestrinjanje in jezo v zvezi s tem, kar je storila. Pismo sem naslovila nase in ga poslala s poslovno pošto. Ko je pismo prišlo, sem ga prebrala in – raztrgala. Moja jeza je izpuhtela.”

Prenehala bom kriviti druge za svojo nesrečo

Iskanje krivca je obrambni mehanizem. Prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in čustva je edini način, s katerim lahko končate igro ‘kdo je kriv’. Igranje žrtve je nezdravo. Lahko je biti jezen, če ob tem s prstom kažete na nekoga in valite krivdo nanj.

Za 34-letno Sonjo, računalničarko, je bil obisk pri zdravniku vedno najhujša muka. Pri osemnajstih se je obisk dermatologa končal z ‘ginekološkim pregledom’. “Vedela sem, da je nekaj narobe, vendar nisem imela toliko samozavesti, da bi vprašala pristojno osebo.” Pozneje so se v pogovoru z zdravnico potrdili njeni sumi.

Počutila se je prevarano, vendar je sčasoma pozabila na incident. Čez 15 let ji je slučajen pogovor s prijateljem – psihiatrom odkril, da ima ta dogodek še kako močan vpliv nanjo. “Spoznala sem, da sem tega človeka ves čas krivila za svojo nesrečo v najbolj turobnih obdobjih. Sprejela sem, da se je to zgodilo, in počasi sem lahko nesrečni dogodek, na katerega nisem imela vpliva, pustila za sabo. Najbolj neverjetno pa je to, da ne morem dojeti, da sem to prtljago toliko let nosila s sabo.”

Soočanje z bolečino se začne z odločitvijo, da boste zaključili z vsemi zagrenjenostmi, ki živijo v vas. Tisti, ki govorijo, da ne morejo odpustiti ljudem, ki so jim storili krivico, nosijo vso to jezo v sebi. Ko nekomu odpustite, ne gre samo za to, da odpustite dejanja, ki vam jih je storil, gre za to, da s tem ‘razorožite’ svojo jezo in bolečino. Tako lahko živite svobodno.

Povedala bom, kar resnično čutim

Pogovarjajte se. Ljudje imamo čudovito sposobnost, da se lahko pogovarjamo, vendar je ne uporabljamo pri svojem čustvovanju.

Janja, 24, svobodna umetnica, je doživela travmo, ko je njen dojenček dobil mavec zaradi težav s kolkom. “Če bi vedela, kdo je kriv za nesrečo, bi lahko krivila njega, tako pa nisem imela nikogar, na katerega bi lahko kazala s prstom.” Vprašanje ‘zakaj jaz’ ji je noč in dan odmevalo po glavi in ker ni mogla nikogar obdolžiti, je vsa svoja čustva globoko zakopala. Njena jeza se je lahko izrazila v naključnem pogovoru z mamico, ki je imela prav tako otroka v bolnišnici. “Razlagala sem ji, kako mi je hudo, ko vidim svojega otroka tako trpeti, in ona je govorila o svojem. Že samo pogovor z njo mi je pomagal, da sem se soočila s svojo zagrenjenostjo.”

Včasih je dovolj že to, da ‘ubesedite’ svoja čustva. Čeprav človek, s katerim se pogovarjate, nima zdravila za vaše težave, je dovolj že to, da se pogovarjata. Včasih je to lahko neznanec, s katerim vas veže podobna izkušnja, lahko pa razmislite tudi o možnosti, da se pridružite skupini, v kateri boste lahko zacelili svoje rane.

Spremenila bom svoj pogled na stvari

Vzrok za jezo ni to, kako se obnašajo, drugi, ampak naša reakcija. Ne bi se smeli spraševati, kako nas drugi jezijo s svojimi dejanji, ampak zakaj smo tako jezni ob dejanjih drugih ljudi.

Nuša, 26, učiteljica, se je sporekla s prijateljico zaradi svojega fanta. “Marina je neprestano govorila slabo o Blažu. Imela sem občutek, da hoče vplivati name, da bi ga zapustila, zato sem prekinila vse stike z njo.” Čez dve leti je Nuša srečala Marinino sestro, ki ji je povedala, da se je Marina odselila, da pa se ves čas zanima zanjo in za Blaža. “Takrat sem spoznala, da sem bila krivična do nje. Namesto da bi presojala dejanja, sem presojala, kakšne namene ima – bila je samo prava prijateljica in je pazila name. Ugotovila sem, da nimam nikakršnega vzroka za jezo in odločila sem se, da ji pošljem e-pošto. Takoj mi je odgovorila, obnovili sva stike in zopet sva prijateljici,” pravi Nuša.

Ko se spoprimete s situacijo in jo pogledate z druge plati, vam to lahko odpre popolnoma nove vidike dojemanja stvari. Vendar se zavedajte, da ste mogoče vi že pripravljeni storiti korak, morda pa druga oseba še ne more sprejeti ponujenega premirja. Ne morete vedeti, kako bo druga oseba reagirala, mogoče bo rabila več časa, da ‘predela’ zadevo. Dovolite ji.

Motiti se je človeško

Zavedajte se, da vsi – tudi vi – delamo napake. To je prvi korak na poti ozdravitve. Z napakami je posuta naša pot; delamo jih zato, da se kaj naučimo. Motiti se je človeško, odpuščati pa ravno tako. Ko odpuščamo drugim, odpuščamo sebi. In ko ste sposobni sebi odpustiti največje ‘napake’, ste svobodni. Osvobodite se lahko vseh občutkov krivde in jeze, ki ste jih nosili v sebi. Odpuščajte in pustite, da drugi odpustijo vam.

Saša, 24, prodajni agent: “Z Adriano sva delali kot tim v računalniškem podjetju. Imeli sva minimalno kvoto, ki sva jo morali mesečno doseči, da bi dobili bonus. Dva meseca zapored nisem dosegla kvote, ona pa jo je. Še vedno pa sem bila upravičena do bonusa, ker sva bili tim.” Ko se je naslednji mesec zopet zgodilo, da Saša ni dosegla kvote, je Adriana predlagala, naj ji Saša da svoj bonus. To je Sašo zelo neprijetno presenetilo. Adriana je odšla z denarjem, zahtevala zamenjavo partnerja in ni več govorila s Sašo.

Pozneje je Saša izvedela, da je imela sodelavka v tistem času hude finančne težave. Čeprav to ni nič omililo njenega dejanja, je obstajala vsaj razlaga, zakaj se je tako grdo obnašala. Saša priznava: “Če bi Adriana odkrito povedala, kakšne težave jo tarejo, bi se lahko temu neprijetnemu dogodku izognili. Žal mi je bilo, ko sem slišala za njene finančne težave in odločila sem se, da si ne zasluži več mojega sovražnega vedenja, saj vsi delamo napake. Njena je bila, da je bila pretirano ponosna in ni hotela razpravljati o svojih težavah, moja pa, da sem jo obsojala.”Sedaj spet normalno sodelujeta.

Naredila bom prvi korak, četudi me je na smrt strah

Prijateljstvo ne bi nikoli smelo postati prizorišče bitke dveh egov. Ko se sporečete s prijateljem, ne bi smelo biti pomembno, da imate vi prav in da se on moti, ter kdo se bo prvi opravičil.

Manca, 24, vzgojiteljica, je zapustila Marka, ker je spoznala drugega. Po nekaj zmenkih je ugotovila, da to ni moški njenega življenja. Želela je poklicati Marka, a si ni upala. Srečno naključje je hotelo, da sta se bivša ljubimca srečala na zabavi. “To se mi je zdela idealna priložnost, da se zopet začneva pogovarjati. Spraševal me je po fantu in vse je prišlo na dan. Težki občutki, ki so me morili, so izginili, ko sva se z Markom pogovorila. Spet sva skupaj, moje ozdravljenje pa se je začelo tisti trenutek, ko sem ga ogovorila in sva se ponovno povezala.”

Včasih si oba želita pogovora, a nobeden noče prevzeti pobude. To ni dobro, saj se lahko stvari samo kopičijo – mesece, celo leta. Ko mineva čas, se ne spomnimo več, kdo je imel prav in kdo narobe, spomnimo se samo žalostnih občutkov ob izgubi drage osebe. Bodite pogumne in naredite prvi korak.

Korak za korakom se bom trudila vaditi odpuščanje

Zlahka se opravičite, če komu polijete pijačo. Beseda oprosti zlahka zdrsne preko vaših ustnic in ni vam težko pomagati pobrisati po tleh. Ko pa gre za kaj večjega, kot je majhna nerodnost, ko prizadenete čustva drugega ali se izneverite njegovemu zaupanju, veliko težje rečete ‘oprosti mi’. Nobene čudežne formule za odpuščanje ne poznamo. Gre za dolg proces. In tako ga tudi vzemite – kot nekaj, kar potrebuje svoj čas, da dozori.

Marta, 28, fotografinja, je potrebovala zelo veliko časa, da je lahko odpustila vozniku avtomobila, ki se je zaletel v avto njenega brata. “Čeprav je odpeljal brata v bolnico, sem ga sovražila iz dna duše. Ponudil se je, da bo kril vse stroške, vendar nismo hoteli imeti ničesar z njim.” Martin brat je moral doma ležati še tri mesece. Voznik je vedno hodil na obiske in se zanimal za fantovo zdravje, dokler ni Marti prekipelo in ga je nagnala iz hiše.

Kmalu je prišla na obisk voznikova žena, ki jim je razložila, da se je nesreča zgodila, ko se je njen mož vračal z nočne izmene v bolnišnici in je zaspal za volanom. “Ob koncu pogovora sem ji povedala, da lahko njen mož pokliče brata. Čez nekaj tednov je zopet lahko prišel na obisk.”

Ne reagirajte preveč burno, kadar se želite pobotati. Napredujte korak za korakom. Pozdravite, ko se vam poti križajo. Vsake toliko časa pokličite. Nadaljujete lahko s kosilom … večerjo.

Taktike za premagovanje jeze

Majhne stvari so tiste, ki spreminjajo naše življenje. Poglejte, kako.

  • Premagajte kremženje s smehljajem. Kadar ste jezni, se skušajte nasmehniti. To vam bo pomagalo harmonizirati vaša razburkana in prizadeta čustva.
  • Govorite tiše. Znižajte frekvenco svojega glasu. Govorite nežneje in tiše kot ponavadi. Naj bo vaš glas kot žamet. To vas bo pomirilo.
  • Sprostite se, namesto da se naprezate. Sprostite roki ob telesu. Zajemite sapo. Sproščeno se naslonite nazaj in sedite na najbolj udoben način. Dajajte videz sproščenosti, tudi če se ne počutite tako.

Nataša Pevec

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri