Si obsedena z redom?

Nered, kupi nepospravljenih oblek in nepomite posode, prah na policah ter svežnji papirjev in knjig na mizi ... Za nekatere cosmo bejbe je to opis vsakdanjega bivalnega in delovnega okolja, za druge pa nezaslišana malomarnost, ki jo je treba v vsakem trenutku preprečiti. Tudi ti spadaš med slednje?

28. 6. 2007

Ljudje smo si med seboj različni, nekateri smo bolj nagnjeni k redu, sistematičnosti in urejenosti, spet drugi smo neorganizirani, neredni in nevztrajni. Na to, ali smo navajeni živeti v neomadeževanem okolju, v katerem je vsaka stvar postavljena na svoje (očiščeno) mesto, ali v brlogu s kupi umazanega in nezlikanega perila ter nepomite posode, pa vplivajo tako naše osebnostne značilnosti kot vzgoja in navade, ki smo jih prevzeli od staršev.

Delaš, kot te naučijo starši?

“Obsedenost z redom je oblika perfekcionizma, ki je ena od specifičnih osebnostnih potez, poleg osebnostnih značilnosti pa je vsekakor pomemben tudi vzgojni vpliv. Ali smo kot otroci in mladostniki sami skrbeli za svojo sobo in čistočo v njej, pomagali urejati stanovanje, hišo, ali pa so vse namesto nas počeli starši, zelo pomembno vpliva na naše vsakdanje navade,” pravi psihologinja Gabrijela Fidler.

Podobno pravi tudi 25-letna Metka, ki je znana po svoji redoljubnosti in organiziranosti.

“Da sem tako organizirana, pripisujem svoji mami, ker je tudi ona precej redoljubna. Delaš tisto, kar te naučijo starši. Malo pa je to gotovo tudi značajska lastnost, da to sprejmeš in to ‘hočeš’ početi. Si, kakršen si,” pravi Metka.

28-letna Žana meni, da je njena obsedenost s pospravljanjem povezana tako z njeno osebnostjo kot razmerami, v kakršnih je živela doma.

“S starši in sestro sem živela v enoinpolsobnem stanovanju, ki je bilo vedno polno nezlikanega perila in kupov šolskih knjig, saj jih enostavno nismo mogli nikamor pospraviti. To me je zelo motilo in vedno, kadar sem kot punčka vstopila v urejeno stanovanje, mi je srce kar zaigralo. Tako sem zelo kmalu začela likati, brisati prah, sesati in pomivati posodo, ker sem hotela, da se tudi pri nas vse sveti,” pravi Žana in dodaja, da je poleg tega njena potreba po organiziranosti tudi značajska lastnost.

“Živ dokaz za to je moja sestra, ki ji je malo mar za redoljubnost. Čeprav sva odraščali v istem okolju, je najin način funkcioniranja in spopadanja z neredom popolnoma drugačen.”

Živeti organizirano

Te zanima, kako izgleda dan v življenju organizirane mlade ženske? Metkino pospravljanje se začne že zjutraj:

“Ko vstanem, pospravim ostanke od zajtrka, posodo zložim iz stroja ali vanj, pospravim kopalnico, ki sta jo razmetala moja starša, potem obesim perilo. Če vem, da je treba narediti vse te stvari, ne morem, da jih ne bi naredila, ker me prav motijo. Če na primer vem, da je v kuhinji treba sprazniti pomivalni stroj, ga grem spraznit, ker drugače mislim, da me bo ‘razneslo’,” pravi Metka. Njena redoljubna vnema ni nič manjša tudi pri pospravljanju študijskih zapiskov in garderobne omare.

“Študijske zapiske imam vse razčlenjene po delih in ločene s posebnimi barvastimi papirji, zapiski so pobarvani, tako da se zaporedje barv smiselno navezuje itd. V osnovni šoli sem iz zvezka strgala list, če mi ni bilo všeč, kako je bilo napisano oz. če sem se zmotila. V svojih omarah imam vse zloženo po barvah, od hlač in majic pa do spodnjega perila. Tako se lažje znajdem, kaj vse imam v omari, poleg tega pa bi me barvna neusklajenost zelo motila. Tako so bela oblačila posebej, črna posebej, rdeča skupaj z oranžnimi in rumenimi, zeleni odtenki skupaj z rjavimi, modri posebej in vsi odtenki roza skupaj.”

Tudi Žani skladnost barv veliko pomeni, saj svojih oblek nikoli ne obesi na obešalnik, katerega barva ni usklajena z barvo oblačila.

“Mogoče se sliši grozno, ampak kako bi lahko roza majico obesila na rjav obešalnik? Pri meni to ne gre in razmišljam celo, da bi si kupila vse obešalnike prozorne barve, da se potem ne bi obremenjevala s tem. Žal jih še nikjer nisem našla, ampak ko jih bom, gredo definitivno z mano domov.” Tudi v času šolanja je Žana veliko časa posvetila temu, da so bile njene šolske potrebščine urejene:

“Za vsak predmet sem imela po dva zvezka. V enega sem pisala (ali raje kracala) v šoli, v drugem pa sem hranila lepe zapiske. Tako sem vsak dan, ko sem prišla domov, vse kracarije prepisala v drug zvezek, tako da sem imela vse lepo urejeno. To mi je vzelo veliko časa, ampak bilo mi je v veliko zadovoljstvo. Poleg tega pa se je tudi splačalo, saj sem se iz lepih in urejenih zvezkov veliko lažje učila.”

“Nered me utesnjuje”

Oseba, ki se najbolje počuti v urejenem prostoru, se v razmetanem in umazanem okolju ponavadi počuti slabo.

“Če pridem v razmetano stanovanje, me kar stisne v grlu in najraje bi pobegnila. Imam prijateljico, ki je navajena živeti v razmetanem, in priznam, da se izogibam obiskov pri njej prav zato, ker mi je strašno neugodno. Še huje pa je, če prostor ni prezračen. Enkrat sem zaradi tega že padla v nezavest,” pripoveduje Žana.

Metka se v razmetanem stanovanju včasih kar sama loti pospravljanja:

“Če je stanovanje razmetano pri babici, prijateljicah ali pri mojem fantu, potem kaj malega sigurno pospravim ali preložim. Nered je namreč zame stanje, ki v meni povzroči nek klik, in dobim občutek, da se počutim zelo utesnjeno in nesproščeno, zaradi česar moram malo pospraviti, ker se potem bolje počutim in je vse okej.”

Pri vsem tem se seveda poraja vprašanje, ali lahko nekdo, ki je obseden z redom, sploh živi v sožitju z nekom, ki je navajen živeti v razmetanem.

Profesor managementa Eric Abrahamson in znanstveni novinar David H. Freedman, avtorja pred nekaj meseci izdane knjige A Perfect Mess: The Hidden Benefits of Disorder (kupiš jo lahko tudi ti, in sicer prek amazon.com ali drugih spletnih ponudnikov knjig), sta s pomočjo svojih raziskav ugotovila, da skoraj osemdeset odstotkov ljudi, ki živi s partnerjem, trdi, da so prav razlike v redoljubnosti in urejenosti vzrok za napetosti v odnosu, vsak dvanajsti anketiranec pa je dejal, da je bil prav nered razlog za njuno ločitev.

Tudi Fidlerjeva meni podobno: “Obsedenost z redom je verjetno lahko zelo moteča ne le za druge, ki živijo s takšno osebo, ampak tudi zanj, ker se nikoli ne more sprostiti.”

Prav takšne težave je imela Žana, ki se je v času, ko je živela z vse prej kot redoljubno sostanovalko, počutila kot v kletki:

“Tri leta sem živela z dekletom, ki je bila vse prej kot zgled redoljubnosti. Vedno sem morala pospravljati za njo. Če je kuhala ona, je za seboj pustila gore nepomite posode, namesto da bi jo pomila sproti, tako da sem morala potem pol ure čistiti za njo; če sem šla za konec tedna domov, sem se v ponedeljek vrnila v neprezračeno in umazano luknjo, ki sem jo seveda spet morala pospraviti jaz, ker nje to pač ni motilo. Bilo je res nevzdržno, ampak sem vztrajala, ker sem jo imela rada in se je po svoje tudi ona trudila. Ko je nekoč v stanovanje, polno lepih preprog, pripeljala fantovega psa z blatnimi tacami, ki je za povrh povsod puščal svojo dlako, mi je do konca prekipelo. Ko se je izselila, sem se spet počutila svobodno in odrešeno.”

Bolezenska popolnost

Toda potreba po urejenosti lahko kaj hitro postane pretirana in se prelevi tudi v bolezensko stanje. Fidlerjeva navaja primer ženske, ki je s svojo popolnostjo šla tako daleč, da je resno zbolela. “Imela je hude in vedno pogostejše napade panike, tako da je bila prisiljena poiskati pomoč. Tukaj ne pomagajo le antidepresivi, ampak je potrebno tudi delo na sebi, svoji samopodobi, treba je ozavestiti ponotranjene konflikte in travme,” pravi Fidlerjeva in poudarja, da “rešitev za obsedenega z redom ni, da se uči ‘nereda’, saj se s tem ne bo počutil nič bolj sproščenega, temveč bo še bolj trpel, ker mu urejeno okolje daje občutek varnosti, ki bi ga v neredu izgubil. Pomembno je spremeniti le vrstni red pomembnih stvari v življenju in na prvo mesto dati sebe in svoje potrebe.”

Ne glede na to, ali si med tistimi, ki svoj bivalni kotiček vneto pospravljajo, ali tistimi, ki se v neredu čisto dobro počutijo, je zmernost še vedno najbolj­še vodilo v življenju. In tako kot ni dobro, če nekoga šele črvi v smetnjaku prepričajo, da je skrajni čas, da izprazni koš za smeti, tudi likanje spodnjih hlačk ni nekaj, kar bi bilo vredno početi, kajne?

Si organizirana?

Če si, se boš gotovo prepoznala v naslednjih lastnostih.

  • Vse ima točno določeno mesto. Vsak predmet, ki ga imaš, ima svoj mali domek: knjige so na knjižni polici, igrače so v igralnici ali v zaboju, čestitke in voščilnice imaš spravljene v posebni mapi.

  • Vsako stvar položiš tja, od koder si jo vzela. Takoj ko določen predmet prenehaš uporabljati, ga vrneš na svoje mesto in se niti za minuto ne valja tam, kamor ne spada.

  • Pišeš sezname. Organizirani ljudje so raje založeni s koledarčki, urniki in beležkami, kot pa da bi se zanašali zgolj na svoj spomin, saj vedo, da bi jih ta slej ko prej lahko pustil na cedilu.

  • Recikliraj, recikliraj! Smeti so vedno organizirane: vsaka plastenka ali lonček in vsak še najmanjši koš papirja takoj roma v temu namenjen zaboj za reciklažo.

  • Ne preneseš kupov papirja. Papirje in dokumente še tisti trenutek, ko jih odložiš, spraviš na svoje mesto. V ta namen imaš seveda mape in fascikle za shranjevanje, v katerih imaš vse zloženo po določenem redu, bodisi po abecedi ali po področjih.

Nered? Zakaj pa ne?

Abrahamson in Freedman v svoji knjigi zagovarjata koristnost nereda. Preberi, zakaj.

  • Nered je super zadeva, saj tako prihraniš ogromno časa in si posledično bolj učinkovita. “Nekateri cele dneve samo pospravljajo, ker mislijo, da to morajo početi, v resnici pa si želijo, da bi imeli več časa za druge stvari.”

  • Na razmetani delovni mizi lahko hitreje najdeš stvari kot na pospravljeni. Avtorja sta s pomočjo raziskave ugotovila, da ljudje s pospravljeno mizo povprečno potrebujejo 36 % več časa za to, da nekaj najdejo na mizi, kot tisti, ki delajo za zmerno razmetano mizo.

  • Do 19. stoletja beseda ‘razmetano’ sploh ni obstajala. Šele ko so se ljudje začeli obkrožati z lepimi stvarmi ter začeli izumljati nove in nove aparate, je potreba po čistosti in pospravljanju ušla nadzoru.

  • V imenu pospravljanja se lahko znebiš dragocenih stvari. Pomisli na vse tiste šolske zvezke, spominske knjige in igrače, ki si jih vrgla stran samo zato, da bi pospravila podstrešje. Ti je zdaj žal, ne?

Izpovedi perfekcionistk

Obsedeni z redom imajo lahko tudi šibke trenutke.

  • “Ko sem bila mlajša in mi je mami kaj pospravila v omaro, me je to tako znerviralo, da sem planila v jok ter v ihti pospravljala omaro. Ko je bilo vse na svojem mestu, sem se pomirila.”

  • “Ker vem, da sem v pospravljanju veliko boljša kot mama, vztrajam pri tem, da kadar sem doma, vse pomijem, operem in zlikam jaz. Mogoče bo komu smešno, ampak doma imam pet metlic za brisanje prahu in vsako uporabljam za določen prostor.”

Marta Pirnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri