S Cosmom preživele v naravi

“Kapo dol,” je v nedeljo rekel inštruktor Baznik in nadaljeval: “Zelo ste me presenetile – pozitivno, seveda, in to čisto vse!”

24. 6. 2004

Po številnih prijavah smo kar polovico deklet povabili na prvi fizični preizkus. Vojaški poligon pehotnih ovir v vojašnici Šentvid je poskrbel za zardele obraze, odrgnjene komolce in kolena, a tudi za veliko smeha, za občutek varnosti pa desetnik Frenk Papež, vojaški policist NM. Vsa dekleta so se odlično odrezala, pokazala borbenost, in pravzaprav bi si vsa zaslužila biti zraven.

"10 tahudih izbrane smo, po hosti se preganjamo."

V petek smo prišle pred vojašnico Franc Rozman Stane v Mostah. Vse z velikim vprašajem v očeh.

33-letna Katarina Privšek iz Ljubljane, ki je v prijavnici napisala “Za ta vikend se splača živet,” in bila v to še bolj prepričana, ko smo se vrnile, 28-letna Nina Cof, ki razmišlja o vojaški službi, 23-letna absolventka geografije in sociologije Alenka Sajovic iz Celja, 33-letna mamica iz Domžal Vida Svetlin, ki jo je prijavila sestra dvojčica, plešoča gimnazijka, Nadja Bertoncelj iz Železnikov, 30-letna trenutno natakarica Snežana Ziherl, majčkena petindvasetletnica Nadja Gerič, 21-letna bikica Tanja Šeruga iz Murske Sobote, 26-letna študentka poslovne ekonomije Blanka Kračun, 23-letna absolventka ekonomije Tina Vidovič iz Gorenje vasi.

Nič niso vedele o tem, kaj jih čaka, le to, da s seboj ne potrebujejo ničesar razen elastike za lase in ‘modrca’. Sprejel nas je poveljnik Športne enote Slovenske vojske Miran Stanovnik in odpeljali so nas v vojašnico, kjer smo spoznale naša dva inštruktorja, višjega vodnika Tonija Baznika, poveljnika izvidniškega oddelka, in vodnika Andreja Vrviščarja, četnega logista, oba iz 10. MOTB.

‘Zadužile’ smo opremo – spodnje perilo, srajce, hlače, pas, oprtnik, jakno, čevlje, nahrbtnik, spalno vrečo, bivak, se (pre)počasi preoblekle in prislužile prvo ‘A-pozicijo’ – prvih dvajset sklec, ki jih dekleta še niso pričakovala. Predvsem pa nam je šlo neznansko na smeh. “Nasmeh si zbrišite z obraza,” je rekel gospod inštruktor. Pa se ni dal! Morda se je v kakšnem trenutku malo skril, sicer pa je bil na koncu še večji!

"Miran je lisjak taprav, ekipo svojo nam je dal."

Odpeljali so nas v Cerklje pri Kostanjevici, kjer so nam za dobrodošlico pripadniki Odreda za specialno delovanje prikazali vertikalni manever z vrvjo iz helikopterja – kot v filmu. Spustila se je noč, šle smo v sobo (saj veste, tako s pogradi in kovinskimi omaricami za obleko) in začele z zlaganjem stvari iz nahrbtnika in postiljanjem postelj.

Lahko si mislite, da smo imele nemalo težav. Kdo pa v današnjem času pri rjuhah z elastiko še zna postiljati na rob?! In prosim vas, kdaj ste nazadnje čistili čevlje z globinom in krtačo?! Požulile smo prvo večerjo – sendviče in se v učilnici v času ‘no play’ (čas brez aktivnosti) pogovorile z inštruktorji o prvih občutkih in se strinjale, da je človeka lahko pokopati, dvigniti pa težko.

Potem pa nazaj na pregled postelj in omaric – prav strašnih robov ni bilo in tudi obleke niso bile zložene na velikost formata A4 – pa je malo letelo po tleh. “V vojski se vse dela tako dolgo, dokler se ne naredi!” smo slišale. Šibale smo pod tuš (Sem pozabila omeniti, da smo bile ves čas ZELO vezane na uro?!), v postelje, zapele Zdravljico – leže na hrbtu, z rokami ob telesu, Snežana je prevzela skrb za nočno dežurstvo, ki je vsaki pripadlo po pol ure, in ob pol dveh so nam (končno) ugasnili luč. A ne za dolgo.

Ob štirih so prileteli v sobo: ”VSTANI!” Verjetno je bilo precej hecno videti, ko smo se skušale čim hitreje skobacati v uniforme in postaviti v vrsto na hodniku. Zato, da smo šle lahko potem nazaj spat, seveda. Za par uric, ko je bilo treba spet hitro vstati in se v majicah ‘postrojiti’ zunaj – jutranja telovadba.

Tek, držanje (gumijaste, a ravno tako težke) puške nad glavo, v eni roki v višini ramen, sklece, trebušnjaki in prve kapljice potu, ki so se zlile s tistimi deževnimi na travi, ko smo ‘puzale’ po njej. In prve krizice. Hitro preoblačenje, ‘postroj’ in zajtrk, na katerem smo se trudile čim več pojesti, saj so nam povedali, da v vojski velja: “Pojej vse, ker nikoli ne veš, kdaj boš spet dobil hrano!”

"S helikopterjem smo poletele, z desantom travnik zavzele."

Po zajtrku je Alenka predala dežurstvo, pospravile smo sobo in hitele smo na pristajalno stezo, kjer nas je čakal – HELIKOPTER! Urile smo se v vkrcavanju in izkrcavanju, seveda tako, da smo varovale območje in druga drugo. Naši svetli obrazi so bili preveč vidni, zato smo jih po vojaško ‘pobarvale’. Postajale smo si vse bolj podobne.

Po malici je prva skupinica – team Alfa – z nahrbtniki na ramenih, s čeladami na glavah in puškami v rokah poskakala v helikopter, s katerim smo naredili prelet proti Novemu mestu. Pilot je preizkušal našo odpornost na slabost, izvabil pa le vse večje nasmehe in pridušene vzklike navdušenja. Z inštruktorjem Baznikom smo naredile desant na travnik in se po vojaško premaknile do obronka gozda, medtem je šel helikopter še po team Bravo.

Skupaj smo se premaknili do bencinske črpalke, ki jo je bilo kajpak treba varovati, nato pa so nas odpeljali do Krke, kjer so nas pričakali pripadniki 14. INŽB. Spoznale smo metalca diska Igorja Primca – pripadnika Športne enote SV, ki nam je demonstriral met diska in učil tudi nas. Toni, ki nas je popeljal v svet ‘naravnega preživetja,’ nam je povedal: “Vse, kar je lepo in se ponuja, je strupeno. Tiste prave, ki so užitne, so skrite.”

Na znanje, ki ga ima o rastlinicah, s katerimi si lahko pomagamo, bi bila še Pehta ponosna! Za odličen beljakovinski vir veljajo jajčeca mravelj, za katera so dekleta ugotovila, da imajo tak okus kot sp.. piiip. Smeha ni treba omenjati, kajne?

"Na vodi bitka se je vnela, Alfa zmago je požela."

O premagovanju vodnih ovir smo nekaj izvedele na suhem, nekaj pa v čolnih. Za hec smo se pomerile v veslanju, morda bomo sestavile novo žensko ekipo v raftingu. Po premiku, med katerim je nekatere premagal spanec, smo ‘zadužile’ še eno puško (tokrat za paintball) in strelivo, se obirale in si prislužile sklece, nato pa šle v hrib. Noge so bile že utrujene, nahrbtniki so postali težji.

"Patruljno bazo smo postav’li, zakurl’ ogenj so taglavni."

Izvedle smo celo taktiko postavljanja patruljne baze, nekaterih je malo zmanjkovalo, predvsem Alfa team se ni dal utruditi in sredi gozda smo si v (dokajšnji) tišini postavile bivake. Sledil je ‘no play’, nabrale smo vejice za ogenj, poiskale leskove šibe za peko mesa in jih olupile, zamesile kruh (moka in slana voda), z vejami izkopale luknjo za lu ... .

Sedli smo okrog ognja, vsak s svojim ‘ražnjičem’ v rokah. Pečene hrenovke in meso, preslan kruh, pogovor, veliko smeha, šale. Vem, moje drage ‘sovojakinje’, da ob branju tehle vrstic občutite nekaj, kar se ne da opisati z besedami.

"Gremo v kritje zdaj vsi, ker fižol po luft’ leti."

Da ne bi bilo premirno, je poskrbel navihani Bazo, ki je v ogenj postavil pločevinke s pasuljem. Lahko si predstavljate! Imele smo pravi ’fižolomet’, seveda tudi po oblekah. Pa ne, da bi se po prvi ‘eksploziji’ umaknile (razen tistih, ki smo jo dobile že prvič), ne, kar stale smo tam in (do)čakale naslednjo! Krohota vam ne morem opisati!!

Ob pol enih smo šle spat, v obleki in s škornji na nogah, s pogledom na temne vrhove dreves, koščke nočnega neba in z občutkom svobode. Seveda smo imele stražo – dežurna se je lahko zabavala z gledanjem skozi ‘night vision’, napravo za gledanje ponoči. Ob 4.45 je straža dobila ukaz zbuditi dežurno, ki je morala poskrbeti, da so vse vstale in (naj bi) na hitro pospravile. Pustile smo celo goro sledi in dobile ‘povrat’ na pospravljanje. Bile smo okarane, ker zjutraj nismo jedle – ostalo je namreč še nekaj mesa. Mahnili smo jo na pohod.

Tretji dan, neprespani noči, klanec in teža nahrbtnika so naredili svoje! Alfa team je odšel naprej in postavil zasedo. Zamaskirale smo se z vejicami in s praprotjo in leže v kritju čakale ‘sovražnika’. Prva ‘njihova’ nas ni videla, druga pa ... in je dobila zmazek ‘za kazen’. Boj se je končal, imele smo lekcijo o delovanju po prikazani akciji in potem so nas odpeljali v vojašnico, kjer nas je čakal vedno prijazen kuhar z zajtrkom. Tokrat nam ni bilo treba dvakrat reči, saj smo bile že pošteno lačne.

"Čelade in puške so jokale, ker pustile smo jih same. Tud' baretka odfrči, če se samo jo pusti."

Kar nekajkrat smo imele ‘šolo’ po pozabljeni puški ali izgubljeni čeladi, ampak ponavljanje je mati modrosti; po zajtrku je ena puška ostala v jedilnici. Logična posledica: ‘A-pozicija’! In pojasnilo: “Puška je najpomembnejša. Zdaj ji daj pa lupčka in se opraviči, ker si jo pozabila. Jaz ji rečem ljubica, ti ji daj pa lupčka!”

Spustile smo se v skleco in Blanka je rekla: “Oprosti, lubček, ker sem te pozabila.” Dvignile smo se in vse skupaj ‘zatulile’: “Dejmo, Blanka, ne se dat!” Pa še enkrat in še ... dokler ni omagala. Ne vem, kaj nas je bolj zdelalo – sklece ali smeh!”

"Valuk je pošast taprava, Hamer včasih tudi plava."

Šle smo v sobo, ‘slekle’ postelje, izvlekle prve klope, oblepile žulje in odvlekle vso opremo. Odpeljali smo se in spoznale smo dve simpatični motorizirani zverinici: valuka in hamerja. In potem smo vriskale, vse od navdušenja nad vožnjo po strmem terenu in vodi, nekatere tudi od presenečenja ob srečanju s slapom vode izpod koles. Izvedle smo akcijo v vodi in dobile odlično oceno!

"Inštruktorji so res pesjani, mi pa vsi smo nasmejani. Bazo dere se k ž'val, brez glasu zato je ostal."

Ampak noben užitek ne sme dolgo trajati, vsaj v vojski ne! Tekle smo z nahrbtniki, za nami je vozil avtobus, ‘prijazna’ inštruktorja pa: ‘Bo katera odstopila? Avto je za vami, zakaj bi se trudile?!’ Večini ni bilo do smeha, borile smo se same s seboj, najbolj uporne so pele našo himno.

Nismo se dale! Nobena ni odstopila! Po kosilu je bil čas za vrnitev v Ljubljano. Vrnile smo opremo (nekaj stvari smo lahko obdržale) in zdrgnile z obrazov maskirno barvo. Kljub utrujenosti se nam ni mudilo domov. Himna je bila sestavljena do konca in zapele smo jo našim mušketirjem – Miranu, Toniju in Andreju.

"Ker vojak ne hodi sam, vrvica je zmeraj tam. A kljub vsemu sta junaka, saj slovenska sta vojaka."

Ulla Hamberger

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri