S cigareto ali brez?

Kajenje? Grda razvada, boš morda rekla. Pa ves tisti dim in smrad, ki ga spremlja. Ampak če vprašaš tiste, ki kadijo, ni večjega užitka, kot si ob kavi ali pijači prižgati cigareto in pokramljati s prijateljico. Ne glede na to, ali si ZA ali PROTI, se v nadaljevanju seznani z nekaterimi dejstvi o kajenju.

23. 4. 2007

Za začetek nekaj statističnih podatkov. V Sloveniji po zadnjih podatkih kadi 23,7 odstotkov ljudi, presenetljivo dejstvo pa je, da je delež ženskih kadilk v porastu in po nekaterih podatkih pri nas kadi že več žensk kot moških. Večina kadilcev prvo cigareto prižge že zelo zgodaj, tudi že v osnovni šoli, najpogosteje pa postanejo redni kadilci v času srednje šole, pri 15. in 16. letih.

Zakaj kaditi?

Takrat je začela kaditi tudi naša sogovornica, 27-letna Mateja.

“Kaditi sem začela pri petnajstih letih, ko sem začela obiskovati srednjo šolo. S cigareto v roki sem se počutila veliko bolj samozavestno. Šola je bila namreč v drugem kraju, kjer nisem poznala niko­gar in sem se počutila izgubljeno, s cigareto pa sem bila ‘frajerka’, upornica,” o svojih razlogih, zakaj je začela kaditi, pripoveduje Mateja.

In tako se je začelo. Vsak dan med šolskimi odmori in po pouku je v lokalu Mateja z največjim užitkom kadila in tako preganjala svoje strahove. “Sploh nisem razmišljala, da se počasi zasvajam s cigaretami. V tem sem uživala, zakaj bi torej razmišljala o tem, da se nekaj polašča mojega organizma? Ko sem se enkrat navadila na celoten obred, je postal tako samoumeven kot zgodnje jutranje vstajanje.”

Podobne užitke je kajenje zbujalo tudi 30-letni Klavdiji, ki je začela redno kaditi na začetku študija. “Sprva , pri osemnajstih, sem kadila s prijateljico, kar tako, malo za hec, nato s prijatelji na zabavah, potem pa iz dneva v dan več. Kajenje se mi je zdelo fino, dajalo mi je občutek svobode in samostojnosti. Pomenilo mi je uteho, beg, izhod, trenutek za premislek. Ko sem prižgala, sem za trenutek ušla realnosti, in tako vedno znova in znova,” razlaga Klavdija.

Vzroki za kajenje so bili tako pri Mateji kot Klavdiji povezani z občutki samozavesti in neodvisnosti. Vse kaže, da je to precej tipičen razlog za kaje­nje. Kot pravi psihologinja, mag. Maša Žvelc z Inštituta za integrativno psihoterapijo in svetovanje, kajenje namreč ‘ublaži neprijetna čustva in občutke, ali pa povzroči prijetna. Pri nekaterih ljudeh kajenje ublaži občutek praznine in čustvene bolečine, daje občutek varnosti, pomaga, da se lažje znajdejo v družbi in daje občutek večje socialne kompetentnosti, zmanjša občutek sramu itd.”

Ana Luin, študentka medicine in ena od aktivnih zagovornic protikadilske kampanje Evropske Komisije ‘HELP – za življenje brez tobaka’, pravi, da je eden od vzrokov, zakaj ženske posegajo po cigareti, povezan z napačno predstavo, da kajenje pomaga pri hujšanju:

“Modna industrija postavlja svoje ideale, ki so za večino navadnih žensk nedosegljivi in večinoma nezdravi. Pa vendar si marsikatera ženska želi ubrati navidezno bližnjico k cilju, ki ga ima v glavi, zaradi modne industrije. Kajenje v resnici ne povzroča izgube teže, temveč le pripomore k prerazporeditvi telesne maščobe v osrednje predele – tako kadilka postaja sodčkaste oblike. Res pa je, da kajenje zmanjša občutljivost okušalnih brbončic. Kadilci zato malo manj uživajo v slastnih okusih,” pravi Ana, ki obenem navaja še eno zelo razširjeno neresnico o kajenju, namreč to, da kajenje pomirja.

“Kajenje pomirja šele tiste, ki so že zasvojeni. Spravi jih v tako imenovano ‘normalno stanje’, v kakršnem smo nekadilci že brez cigarete.”

Boj z zasvojenostjo

Razlogov za to, zakaj nekdo začne kaditi, je torej veliko. Še več je tistih, ki govo­rijo o tem, zakaj bi bilo priporočljivo nehati. Vsakdo ki kadi, lahko o nevarnostih, ki jih povzroča kajenje, vedno znova prebere na cigaretnih škatlicah, ki so opremljene z napisi, kot so ‘kajenje ubija’, ‘kajenje povzroča prezgodnjo smrt’, ‘kajenje v nosečnosti škodi razvoju vašega otroka’ ipd.

“Ti napisi so res grozljivi, vendar mene nikoli niso ustavili, da bi prenehala kaditi. Obstajati mora še kakšen drug, dovolj dober razlog za to, da prenehaš,” pravi Mateja, ki se je za to, da bo nehala kaditi, odločila, ko je zaradi lažje ope­racije teden dni ležala v bolnišnici na pljučnem oddelku.

“Ko sem okrog sebe opazovala ljudi, ki jim je manjkala polovica pljučnega krila, in poslušala njihovi plitko dihanje in sopihanje, sem se zavedla, da se bom slej ko prej tudi sama znašla v podobnem položaju. Izgubila sem vsako željo po kajenju in vedela sem, da je to priložnost, da neham.”

Mag. Maša Žvelc opozarja, da ko se kadilec odloči, da bo prenehal kaditi, mora to tudi dejansko narediti. In kakšne stopnje so značilne za proces odvajanja od kajenja? “Vsako odločitev, da bomo nekaj spremenili, spremlja protislovnost. Pred odločitvijo prihajajo v ospredje nega­tivne strani kajenja, po njej pa pozitivne strani. Protislovnost je normalen pojav, ki ga je treba sprejeti in nato razrešiti. Ko prenehamo kaditi, čutimo veliko psiholoških posledic. Nekaj nam manjka, nekaj pogrešamo. Zato je pomembno, da poleg tega, da si nekaj odvzamemo, začnemo graditi nekaj novega in najdemo nove načine sprostitve in ugodja,” pravi psihologinja Maša Žvelc.

Matejin primer v veliki večini potrjuje besede psihologinje. “Prva dva meseca, ko sem še okrevala po operaciji, cigarete sploh nisem pogrešala. Težje pa je bilo, ko sem začela spet ‘normalno’ živeti in se družiti s prijateljicami, ki so kadile. Ugotovila sem, da bolj kot samo kajenje pogrešam celoten obred. Enostavno nisem vedela, kaj naj počnem z rokami, ki so bile prej ‘zaposlene’ s cigareto. Takrat sem se spet ujela v misli, kako prijetno je kaditi. Toda samo misel na bolnišnico je bila dovolj, da sem se vzdržala od tega, da bi spet prižgala,” pravi Mateja, ki je kmalu spoznala, da bo prenehanje kajenja močno vplivalo tudi na njen slog življenja.

“Zavedla sem se, da mi ni več do tega, da bi odšla zvečer ven. Dim me je začel strašno motiti, saj me je silil na kašelj. Tako sem ob sobotah zjutraj, ko sem v ‘starih časih’ po naporni petkovi noči ponavadi še spala, začela hoditi na dolge jutranje sprehode. Začela sem bolj ceniti naravo in sveži zrak. Spoznala sem, da je to nagrada, ki sem si jo podarila, ker sem nehala kaditi,” pravi Mateja.

Ko spet prižgeš ...

Žvelčeva pojasnjuje, da je pot odvajanja navadno polna vzponov in padcev. Ponovno kajenje po prekinitvi je po njenih besedah pogost in pričakovan pojav, toda če smo nekajkrat ponovno začeli kaditi, to ne pomeni, da nam ne bo nikoli uspelo.

Klavdija, na primer, je prvič nehala kaditi, ko je izvedela, da je noseča, in potem tri leta ni prižgala cigarete. “Toda ko sem imela že malo večjega otroka, sem ponovno začela ‘uživati’ življenje s kavicami in cigareti. Bilo je neznansko ‘fajn’, da sem se nekaj časa zastrupljala načrtno, in to brez slabe vesti,” pravi Klavdija.

Je na kadilska pota zaneslo tudi Matejo?

“Ja, je. Dve leti in pol po prekinitvi sem se spet vdala kajenju. Če sem za to potrebovala izgovor, sem ga tudi imela. Zapustil me je fant, za nameček pa sem bila pred selitvijo iz stanovanja, v katerem sem preživela osem srečnih let svojega življenja. Ja, potrebovala sem cigareto!” priznava Mateja, ki pa se je pol leta pozneje spet ‘streznila’ in ugotovila, da ji kajenje pravzaprav ne diši.

“Zdaj sem enostavno v tisti fazi, ko ne kadim. Ne upam si reči, da ne bom nikoli več pokadila cigarete, mislim pa, da nikoli več ne bom redna kadilka. Pozitivne posledice prenehanja kajenja so namreč zelo očitne in dobrodošle. Nič več pretiranega kašljanja in pekočih bolečin v grlu, ugotovila sem celo, da sem ponoči prenehala smrčati! Da o drastičnem zmanjšanju prehladov sploh ne govorim.”

Tudi Klavdija se je odločila, da poskusi še v drugo:

“Že kakšno leto prej mi je šlo zelo na živce, da kadim. Imela sem slabo vest do sebe in do otroka. Čutila sem, da gre predaleč, da se dnevno zastrupljam in da me nihče, razen mene same, ne bo ustavil. To je bilo grozno spoznanje.”

Kmalu zatem je po spletu okoliščin izvedela za metodo odvajanja s sugestijo.

“Pogovorila sem se s partnerjem, ki je tudi že dolgo razmišljal o tem, da bi prenehal kaditi. Tako sva v Poreču obiskala dr. Rauscha. Njegova sugestija mi je bila v pomoč prvi teden, predvsem za moralo, sicer pa moram reči, da je bilo zelo hudo. V oporo mi je bil predvsem partner. Če bi prižgal on, mislim, da bi prižgala tudi jaz. Pravzaprav mi je bilo žal, da sem se odločila nehati, vendar nisem hotela ponovno prižgati. Tako so minevali tedni in meseci, precej sem spremenila način življenja in srečna sem, da je tako,” pravi Klavdija.

Tako kot Mateja se je tudi Klavdija potem, ko je prenehala kaditi, počutila veliko bolje.

“Nimam glavobolov, ne kašljam, ne smrdim, imam čisto kožo in veliko več volje, da zjutraj vstanem ‘čista’ – brez cigarete – in imam veliko več časa, sem bolj učinkovita pri delu in imam stokrat več energije. Vsi bomo umrli, zdravi ali bolni, ampak to, da bi se načrtno ubijala na dolgi rok, je bila zame velika psihična obremenitev. Zdaj živim lažje, čeprav s kar nekaj užitki manj. Sem pa zato odkrila nove: tek v naravi in skrb za zdravje.”

Gonja proti kadilcem

Veliko nekdanjih kadilcev se, potem ko se dokončno uprejo cigareti, prelevi v prave male diktatorje, ki želijo vse druge kadilce prepričati, naj prenehajo kaditi. Enega od razlogov, zakaj je tako, Žvelčeva vidi tudi v tem, da je lahko jeza, usmerjena na kadilce, posledica zavisti oziroma nezavedne želje po kajenju, ki si je bivši kadilci več ne privoščijo.

In kako se s kadilci soočata Mateja in Klavdija? “Mislim, da je veliko odvisno od človekovega značaja in njegove sposobnosti razumevanja drugih. Pri meni je dobrodošel vsak kadilec, saj razumem njegovo potrebo po užitku, da enega prižge ob skodelici kave ali čaja. Pepelnik je na mizi in če bi rad kdo pokadil cigareto, mu tega vsekakor ne nameravam braniti. Je pa res, da se šele potem, ko nehaš kaditi, zaveš, kako moteč je dim, ki spremlja kajenje,” pravi Mateja.

Tudi Klavdija je do kadilcev zelo razumevajoča: “Kadilci me niti malo ne motijo. Ko pridejo obiski, jih prosim, naj brez slabe vesti kadijo in zasmradijo stanovanje. Razumem jih in nimam popolnoma nič proti njim. Nikogar ne prepričujem o koristnosti prenehanja, saj bom sama večni abstinent, ki v trenutku šibkosti spet lahko podleže,” pravi.

Tudi Ana Luin opozarja, da pri kampanji, pri kateri sodeluje, ne gre za boj proti kadilcem in da je bolj kot gonja proti kadilcem potrebno osveščanje o škodljivostih aktivnega in pasivnega kajenja. Nenazadnje je tudi sama že pokadila kakšno cigareto. Še več: “Tudi jaz sem kot večina mojih vrstnikov poskusila vrsto opojnih substanc. Vendar sem ugotovila, da se bolje počutim brez. Zdaj kadim samo pasivno, čeprav se temu na vse načine izogibam.”

Sicer pa Ana meni, da tudi kadilci potrebujejo kraj, kjer bodo lahko olajšali svojo odvisnost, od junija letos pa to ne bo več možno početi v javnih prostorih. V veljavo bo namreč stopil novi zakon o popolni prepovedi kajenja v javnih prostorih in na delovnih mestih. In če slučajno kadiš in razmišljaš o tem, da bi prenehala, boš morda imela prav zaradi tega zakona možnost, da tudi sama poskusiš.

Kam po pomoč?

Če bi rada nehala kaditi, boš morda potrebovala pomoč. Ponujajo ti jo:

Delavnice ‘Da, opuščam kajenje’, ki jih organizirajo zdravstveni domovi v Sloveniji in o katerih se lahko pozanimaš pri svojem osebnem zdravniku.

CINDI, organizacija, ki skrbi za promocijo in organizacijo mednarodne akcije ‘Opusti kajenje in zmagaj’ in ima svojo svetovalno linijo za pomoč pri odvajanju od kajenja 01/230 73 70; www.cindi-slovenija.net.

Antismoking center je mednarodna mreža, ki pomaga pri odvajanju od kajenja z edino patentirano metodo Elektromeridian. Tel. 01 433 94 08/ 040 238 442; www.ooz-novagorica.si/antismoking/centri.

IPSA, Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje, kjer s krepitvijo notranje motivacije za spremembo pomagajo pri razreševanju ovir, ki se pojavijo pri odvajanju od kajenja; www.institut-ipsa.si.

Hipnoza oziroma sugestija, ki jo opravljajo za to usposobljeni ljudje. S to metodo se v Ljubljani ukvarja dr. Jurij Kolpakov; tel. 041/915-009.

Tableti, obliži in žvečilni gumiji za odvajanje od kajenja. Lahko jih kupiš v lekarni, tablete pa ti lahko predpiše tudi zdravnik. V tem primeru potrebuješ veliko samodiscipline.

Bi rada nehala kaditi?

S pomočjo psihologinje smo pripravili nasvete, kako se spopadeš z odvisnostjo.

1 razmisli o motivaciji.

Kaj te motivira, da kadiš, in kaj te motivira, da prenehaš kaditi? Pri tem si lahko pomagaš tako, da narediš seznam z argumenti ‘za’ in ‘proti’ kajenju.

2 razumi dinamiko svoje odvisnosti.

Opazuj in beleži, ob katerih priložnostih, mislih in občutjih se pojavi oziroma poveča želja po kajenju.

3 analiziraj svoje ugotovitve.

Šele ko boš analizirala svojo odvisnost, boš lahko naredila načrt, ki ti bo pomagal pri odvajanju od kajenja.

4 izogibaj se določe­nih situacij,

seveda tistih, ob katerih se ti zbudi želja po kajenju.

5 analiziraj svoje misli in nefunkcionalne misli

, kot je npr. “Ko me tako močno prime, da bi kadila, se ne morem upreti,” zamenja s funkcionalnimi.

6 najdi druga sredstva za uravnavo čustvenih stanj.

Če meniš, da te kajenje pomirja, se vprašaj, kaj drugega bi te lahko pomirilo (npr. sprehod, aerobika itd.).

7 bodi pozorna, ali se s kajenjem morda ne nagrajuješ.

Ko si po napornem, dobro opravljenem delu privoščiš cigareto, vedi, da se s tem tvoja vez s kajenjem samo krepi.

Marta Pirnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri