Ruska revolucija - epska študija Orlanda Figesa

Danes tako pogosto in tako veliko stvarem rečemo revolucija - od spremembe vladne politike do športa, tehnološke inovacije in celo nove marketinške usmeritve, da bi si ob poglabljanju v enega najpomembnejših dogodkov v svetovni zgodovini morali pojem revolucije malodane na novo izmisliti ali vsaj redefinirati.

Ruska revolucija - epska študija Orlanda Figesa (foto: profimedia) profimedia
1. 2. 2014

Dogodek, na katerega uvodoma namigujemo, je ruska revolucija, katere potek in posledice so bile zares izjemne.

  • "V obdobju ene same generacije po vzpostavitvi sovjetske oblasti se je tretjina človeštva znašla pod režimi, ki so se zgledovali po njej. Revolucija 1917 je določila obliko sodobnega sveta in šele zdaj se izvijamo iz njene sence. Pri tem ni mogoče govoriti o eni sami revoluciji - eksplozivnem izbruhu leta 1971, ki ga tako pogosto opisujejo zgodovinske knjige - temveč gre za skupek različnih revolucij, ki so eksplodirale sredi prve svetovne vojne in sprožile verižno reakcijo novih revolucij, državljanskih vojn, etničnih spopadov in vojn med državami. Do trenutka, ko se je to dogajanje končalo, je raztreščilo - in ponovno združilo - imperij, ki je pokrival šestino zemeljske oble."

Nekaj tako kompleksnega seveda lahko zajame le raziskovalno zares pogumno in obsežno delo. Da je to uspelo Orlandu Figesu z eno samo, a dobrih 900 strani dolgo knjigo, je uspeh sam po sebi. Da pa mu je kot mojstru besede vse to uspelo povzeti tudi na nadvse očarljiv in priljuden način, ki bo blizu slehernemu bralcu, pa je vsekakor dosežek, zaradi katerega bodo po študiji posegali tudi tisti, ki jih zgodovina zaradi svoje zgoščene faktografskosti drugače morda plaši.

Zgodovinska študija Tragedija ljudstva, ki jo je Orlando Figes pisal kar šest let, si je tako brez dvoma zaslužila številne prestižne nagrade in odlične kritike, ki jih je bila deležna. Tako se lahko pohvali z nagrado NCR za najboljše stvarno delo leta, Wolfsonovo nagrado za najboljše zgodovinsko delo, književno nagrado W. H. Smitha, pa tudi nagrado Longman in časopisa History Today za najboljše delo leta.

Eric Hobsbawm, priznani britanski zgodovinar, je za to izjemno delo ob priliki celo dejal:

  • "Malo zgodovinarjev je imelo dovolj poguma, še manj jih je zbralo dovolj sape za uspešen spopad z velikimi temami. Ta knjiga omogoča bralcu bližnje srečanje z enim največjih družbenih pretresov v zgodovini. Tragedija ljudstva nam bo pomagala razumeti rusko revolucijo bolj kot katerakoli meni znana knjiga."

Knjiga za novo generacijo

Ta zares impresivna in zajetna knjiga, ki je pred dnevi v slovenščini izšla v založbi Modrijan, bo novi generaciji omogočila poglobljeno razumevanje ruske revolucije, ki jo imajo mnogi za najpomembnejši dogodek dvajsetega stoletja.

Ugledni zgodovinar Orlando Figes, ki ga slovenski bralci morda že poznajo po knjigah Natašin ples in Šepetalci, v svoji študiji epskih razsežnosti Tragedija ljudstva - Ruska revolucija (1891 - 1924) razgrne vso panoramo ruske družbe na predvečer revolucionarnega izbruha. Figes si sredi vsezajemajočih plamenov vojne in revolucije vzame čas za številne drobne zgodbe posameznikov. Skozi njihove oči uspe bralcem pripovedno spretno približati usodo glavnih zgodovinskih osebnosti, njihove upe, razočaranja in končno propad njihovega sveta.

Zgodba se začne v devetdesetih letih 19. stoletja, ko se je revolucionarna kriza v resnici začela, in posebej v letu 1891, ko je odziv javnosti na lakoto prvič napovedal spopad s carjevim samovladjem. Pripoved pa se konča leta 1924, z Leninovo smrtjo.

Mozaik zgodb neke revolucije

V nadaljevanju bomo nanizali zgolj nekaj slikovitejših odlomkov iz knjige, ki jo je ob priliki zares vredno vzeti v roke.

  • 'Vsi kmetje so nosili enaka osnovna oblačila. Celo njihove pričeske so bile enake - moški so nosili prečo sredi temena, lase pa so si dajali prirezovati pod loncem; ženske so si do poroke spletale v kite, potem pa prekrivale z rutami. Kmetje v tradicionalni vasi niso bili navajeni uveljavljati lastne osebnosti s posebnim slogom oblačenja. Njihov čut za zasebnost je bil zelo šibak. Zaradi pomanjkanja zasebnih prostorov (da ne omenjamo obredov plodnosti) je bil spolni odnos vsaj deloma javno dejanje.'
  • 'Kot večina ruskih industrijskih mest se je tudi Sankt Peterburg razvijal brez pravega načrtovanja. Tovarne so gradili v osrednjih rezidenčnih četrtih in dopuščali, da so se industrijske odplake iztekale naravnost v reko in kanale. Vodovodni sistem je bil gojišče tifusa in kolere, kar je na svoji koži izkusila carjeva hči, velika kneginja Tatjana Nikolajevna, ki se je okužila med slovesnostmi bo tristoletnici dinastije Romanov v prestolnici. Smrtnost v mestu carjev je bila višja kot v kateremkoli evropskem velemestu skupaj s Carigradom; epidemija kolere je v povprečju izbruhnila vsaka tri leta. V delavskih četrtih je imela manj kot tretjina stanovanj stranišče in tekočo vodo.'
  • 'Ena največjih napak, kar jih je kdaj zagrešila carska cenzura, je bila, da je dovolila objavo romana Černiševskega. Ta je namreč za revolucionarno stvar pridobil več duš kot vsa Marxova in Engelsova dela skupaj (sam Marx se je naučil rusko, da ga je lahko prebral). Plehanov, 'utemeljitelj ruskega marksizma', je dejal, da so iz romana 'vsi črpali moralno moč in vero v lepšo prihodnost'. knjigeRevolucionarni teoretik Tkačov ga je imenoval 'evangelij' gibanja, Kropotkin 'prapor ruske mladine'. Neki mlad revolucionar iz šestdesetih let je razglašal, da pozna zgodovina le tri resnično velike ljudi: Jezusa Kristusa, svetega Pavla in Černiševskega. Lenin, ki je po svojem asketskem življenju moteče spominjal na Rahmetova, je prebral roman petkrat v enem samem poletju. Pozneje je dejal, da je odločilno pripomogel k njegovi spreobrnitvi v revolucionarja.'
  • 'Vse se je začelo s koščkom črvivega mesa, ki ga je ladijski zdravnik na krovu oklepnice Potjomkin razglasil za užitnega. Ko so se mornarji pritožili kapitanu, je dal ta ustreliti njihovega glasnika Vakulenčuka, Posadka se je uprla, pobila sedem častnikov in izobesila rdečo zastavo. Skupinica aktivnih revolucionarjev, ki je vodila upor, je upala, da se bo ta razširil na celotno floto.'
  • 'Kmete so sicer začasno ukrotili, vendar ti svojih zahtev po plemiški zemlji nikakor niso opustili. Ko so se graščaki vrnili na svoja posestva, so opazili, da se je razpoloženje kmetov spremenilo. Stare spošljivosti je bilo konec; do gospodarjev so se vedli mrko in nevljudno.'
  • 'Na videz se je vse vrnilo v običajno stanje. Vendar se je v ljudeh zgodilo nekaj bistvenega, nepopravljivega. Obojestranski strah je v temelju spodkopal kakršnokoli medsebojno zaupanje. Po tem, ko smo se vse življenje počutili varne - zvečer ni nihče zaklepal vrat ali zapiral oken - so začeli plemiči osebno delati obhode po svojih posestvih in preverjati varnostne ukrepe.'
  • 'Začelo se je s kruhom. V Petrogradu ga je že več tednov primanjkovalo, predvsem v delavskih četrtih, in pred pekarnami so nastajale dolge vrste. Ni šlo za pomankljivo preskrbo. Ko so zaporedni protesti zaradi pomanjkanja kruha prerasli v revolucijo, je bilo po izjavah mestnega poveljnika Balka v petrograjskih skladiščih dovolj moke, da bi prebivalstvo lahko hranili vsaj teden dni.'
  • vrtnica'Prva simbolična bitka v tej živčni vojni je potekala popoldan 25. februarja na Nevskem prospektu in se je končala s prepričljivo zmago ljudstva. Kozaki na konjih so ustavili del množice in poskušali ljudem preprečiti dostop do Kazanske katedrale. Ni bilo prav daleč od mesta, kjer so dvanajst let prej na krvavo nedeljo leta 1905 gardisti na konjih streljali v podobno množico. Izmed demonstrantov se je prikazalo dekle in čisto počasi odšlo proti kozakom. V živčni tišini je izpod plašča potegnila šopek rdečih vrtnic in ga pomolilo častniku. Nastopil je premor. Šopek jebil obenem simbol miru in revolucije. Nato se je častnik sklonil v sedlu in z nasmeškom sprejel vrtnice. V oaljšanju in veselju je množica izbrhnila v gromovit: Hura! Odtlej so ljudje kozake naslavljali z izrazom 'tovariš kozak', ki je sprva zvenel zares nenavadno.'
  • 'Revolucijo je spremljala poplava pamfletov proti carju, razglednic, gledaliških iger in filmov, ker so stare zakone o cenzuri preklicali. Posebno pamfleti so bili naznansko priljubljeni; nekatere med njimi so prodali v milijonskih nakladah. Vsi so se hranili z govoricami, nastalimi v vojnem času: da dela carica za Nemce; da je bila Rasputinova ljubica, da je car temu 'svetemu hudiču' prepustil prestol in tako naprej.'
  • 'Po vsem, kar vemo, se je narodna zavest kmetov razvijala hkrati s širitvijo ustanov, kakršne so šole, čitalnice, kmečje zveze in zadruge, v katerih so kmetje spoznavali narodno kulturo, ki se je izoblikovala v mestih.'
  • 'Kmečki vojaki so pojem 'državljanstvo' dojemali drugače kot njihovi častniki. Revolucija zanje ni bila družbena sprememba, ki bi jim ob državljanskih pravicah prinašal tudi dolžnosti. Revolucija v strelskih jarkih je bila v bistvu isto kot družbena revolucija na deželi. Vpoklicani kmečki vojaki so naravno, domnevali, da jih čakajo mir, kruh in zemlja, če se bodo le znebili svojih plemiških častnikov. Marca je neki vojak na zborovanju svojega polka, na katerem so govorili o abdikaciji carja, to izrazil z naslednjimi besedami: Niste razumeli? Kar se godi, je revolucija! Ne veste, kaj je revolucija? To je takrat, ko ljudstvo prevzame vso oblast. Kaj pa je ljudstvo brez nas, vojakov, in brez naših pušk? Ha! Jasno je - to pomeni, da oblast pripada nam. In zato je ta dežela naša in vsa zemlja je tudi naša in naša stvar je, ali se bomo bojevali še naprej ali ne. Sedaj razumete? To je revolucija.'
  • 'Velika oktobrska socialistična revolucija, kot jo je poimenovala sovjetska mitologija, je bila v resnici vojaški puč, tako nevpadljiv dogodek, da ga večina Petrograjčanov sploh ni opazila. Gledališča, restavracije in tramvaji so med boljševiškim prevratom delovali bolj ali manj kot običajno. Celotno vstajo bi lahko izpeljali v šestih urah, zaradi naravnost smešne nespretnosti vstajnikov pa je trajala petnajst ur dlje. Legendarni 'naskok' na Zimski dvorec, kjer je ravno potekala poslednja seja vlade Kerenskega, je ibl bolj podoben rutinski raciji v zasebni hiši, kajti lačni in demoralizirani vojaki, ki naj bi branili dvorec, so se že pred začetkom naskoka po večini pobrali domov. Edina resnejša škoda, ki jo je utrpela carska rezidenca, sta bila odkrušen napušč in razbito okno v tretjem nadstropju.'
  • 'Legenda pravi, da je oktobra 1917 Lenin obiskal laboratorij velikega fiziologa I. P. Pavlova, da bi izvedel, ali bi lahko njegove raziskave pogojnega refleksa pomagale boljševikom, da bi uspešneje nadzorovali človekovo vedenje. zvon'Hotel sem, da bi ruske množice sledile komunističnemu vzorcu mišljenja in delovanja,' je razložil. 'V preteklosti je bilo v Rusiji preveč individualizma. Komunizem ne dopušča individualnih teženj. Škodljive so. Ovirajo naše načrte. Individualizem moramo iztrebiti.' Pavlov je bil osupel. Zdelo se je, da hoče Lenin od njega, naj počne z ljudmi tisto, kar mu je uspelo narediti s psi. 'Pravite, da hočete standardizirati prebivalstvo Rusije? Doseči, da se bodo vsi vedli enako?' Je vprašal. 'Natanko to,' je odgovoril Lenin. 'Človeka je mogoče izboljšati. Iz človeka je mogoče narediti tisto, kar mi hočemo, da postane.' Naj bo zgodba resnična ali ne, opozarja na nedvomno resnico: končni cilj komunističnega sistema je bila preobrazba človeške narave.'
  • 'Smrt in razočaranje sta bila vzrok, da je Gorki jeseni 1921 zapustil Rusijo. V zadnjih štirih letih je bilo ubito toliko ljudi, da celo on ni mogel obdržati vere v svoje revolucionarne upe in ideale. Nič ni bilo vredno tolikšnega človeškega trpljenja.'
  • 'Smrt je bila tako pogosta, da so se ji ljudje privadili. Pogled na truplo na ulici ni več zbudil pozornosti. Do umorov je prihajalo ob najmanjšem povodu - ob kraji nekaj rubljev, preskakovanju vrste, ali pa se je hotel morilec preprosto pozabavati. Ljudje so v sedmih letih vojne posuroveli in postali neobčutljivi za bolečino in trpljenje drugih.'
  • 'Javnosti niso povedali, da Lenin umira. Tisk je prav do konca poročal, da okreva po hudi bolezni - takšni, ki bi navadnega smrtnika ubila. Režim si je izmislil 'čudežno ozdravljenje', da bi obdržal pri življenju kult Lenina, od katerega je bila vedno bolj odvisna njegova legitimnost.'
  • 'Če iz ruske revolucije sledi kakšen nauk, je to spoznanje, da se ljudje po njej niso mogli osvoboditi. Ni jim uspelo, da bi postali lastni politični gospodarji, se osvobodili carske oblasti in postali državljani. Kerenski je leta 1917 v nekem govoru dejal, da rusko ljudstvo morda ni nič drugega kot tolpa 'upornih sužnjev', in njegove besede so še več let strašile revolucijo. Ljudstvo je sicer uničilo staro ureditev, vendar ni moglo zgraditi nove po svoji meri.'

Povzeto z naslonitvijo na knjigo Orlanda Figesa, Tragedija ljudstva - Ruska revolucija 1891 - 1924, fotografije: profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri