Resnična zgodba: Stephanie Kercker bo sestro vedno pogrešala

Pred petimi leti je primer Amande Knox povzročil medijsko nevihto: v Italiji so umorili britansko študentko Meredith Kercher. Študentko naj bi umorila njena sostanovalka iz Amerike Amanda Knox.

Stephanie Kercher si želi, da bi vsi poznali resnico o njeni sestri. (foto: Janette Leblanc, arhiv Rachel Bernstein) Janette Leblanc, arhiv Rachel Bernstein
12. 2. 2013

Za Knoxovo, ki so jo leta 2011 oprostili krivde, je more morda res konec, za 29-letno Stephanie pa je izguba mlajše sestrice Meredith nekaj, s čimer se mora soočati vsak dan. V svojem prvem intervjuju je Stephanie pisateljici Rosie Mullender razkrila, kako se svoje sestre še vedno živo spominja.

Rada bi povedala več o svoji sestrici

Meredith ali raje Mez, kot so jo vsi klicali. Bila je lepa, ljubeča, duhovita in izjemno pogumna. Mez je bila ena tistih oseb, ob katerih si lahko sproščen, ki brez težav sklepajo prijateljstva in imajo vedno kaj zanimivega povedati. Bila je tiste vrste punca, ki bi v svetu lahko pustila svoj pečat.

Meredith je bila izjemno inteligentna in je vedela vse o politiki. Hotela se je zaposliti na kakšnem tujem veleposlaniš­tvu ali pa delati kot pisateljica. Namesto tega je pred petimi leti na naslovnice časopisov prišla iz razloga, na katerega nihče od nas ne bi mogel niti pomisliti.

Nekega večera leta 2007 me je poklicala moja mama. Bila je v skrbeh, saj je izvedela, da je v Perugii, kjer je študirala Meredith, umrla študentka iz Britanije. Najprej me je zgrabila panika, potem pa sem šla na spletno stran z novicami, kjer sem izvedela, da je imela žrtev 22 let.

"Meredith je stara 21 let, zagotovo ne gre zanjo," sem mirila mamo. Le kakšen dan pred tem mi je sestra poslala sporočilo, v katerem je pisala o zabavi za noč čarovnic, na katero je bila povabljena. Le kako naj bi šlo zanjo? Za vsak primer sem prekopirala povezavo na članek in jo poslala Mez.

Ker ni bilo nobenega odgovora, sem ji poslala še sporočilo: "Pazi nase in nas kaj pokliči, ker smo v skrbeh. Rada te imam." Po tem se je moj večer nadaljeval po ustaljenih tirih, ne da bi se sploh zavedala, da Meredith mojega sporočila ne bo nikoli prebrala in da se bodo naša življenja spremenila za vedno ...

Neustrašna in odločna

Mezino navdušenje je bilo naravnost nalezljivo. Ko je izvedela, da bo tretje leto svojega študija evropskih politik in italijanščine preživela v Italiji, je bila nes­končno vznemirjena. Poleti sva v knjižnici po več ur preživeli med turističnimi vodniki in se pogovarjali o tem, kaj vse si bo ogledala in kaj bo tam počela.

Bila je skoraj tri leta mlajša od mene, ampak veliko bolj drzna. Sama bi se težko ločila od naše družine – očeta, ki se je po ločitvi preselil v našo bližino, ter bratov Lyla in Johna – in odšla v tujino. Toda Mez je bila brez vsakršnega strahu in pomislekov, zaradi česar sem bila kar ponosna nanjo.

sestri

Neke vrste pustolovščina je bila tudi pred mano, saj sem se nameravala iz Surreyja preseliti v Portsmouth, kjer sem doštudirala in dobila službo v trženju. Na tisti septembrski večer, ko sva bili nazadnje skupaj, sva kot že večkrat pred tem ležali na kavču in gledali televizijo, Meredith pa me je božala po laseh.

Ko sem naslednji dan odšla na počit­nice s prijatelji, se je razjokala, kar je v solze spravilo tudi mene. "Kmalu se vidiva," sem ji rekla z nasmeškom. Ko sem se vrnila, je Mez že odšla v Italijo, tri tedne zatem pa sem se od doma odselila tudi sama.

Redno sva ostajali v stiku prek telefona in e-pošte. Ko me je le nekaj ur po tem, ko sem Mez prosila, naj se kaj oglasi, poklical oče in mi povedal, da je dekle, ki so jo v Perugii našli mrtvo, moja sestra, se mi je to zdelo povsem nemogoče.

Bilo mi je slabo in vsa sem se tresla. Vedela sem, da nisem sposobna voziti. Domov v Surrey, kjer so se že zbrali mama, oče, John in Lyle, me je odpel­jal prijatelj, jaz pa sem na sovoznikovem sedežu vso pot jokala. Čeprav še kar nisem mogla verjeti, sem se ob prihodu lahko le v solzah zgrudila v objem svojih staršev.

Tisti večer smo presedeli pred televizorjem v upanju, da bomo kaj več izvedeli. Ko se je na zaslonu pojavil Mezin obraz, sem najprej mislila, da to ni ona. Najbrž le nisem hotela verjeti. Bila je v kostumu za noč čarovnic: imela je ravne temne lase, ustnice pa namazane z rdečo šminko. Fotografija je bila z zabave, ki se je je tako zelo veselila.

Mojo sestro so našli v spalnici. Bila je spolno zlorabljena, na njej pa so našli 47 različnih ran vključno z ranami na vratu, kamor je bila zabodena z nožem. Nisem si mogla kaj, da ne bi razmišljala o tem, kaj vse je morala pretrpeti.

Minili so trije mukotrpni dnevi, preden smo se lahko jaz, oče in mama odpravili v Italijo, da bi identificirali Meredithino truplo. Še vedno sem se oklepala trohice upan­ja, da je prišlo do napake in da v resnici sploh ne gre zanjo.

Toda obraz, ki je gledal izpod snež­no bele rjuhe, je bil Meredithin. Poljubila sem jo v slovo. Videti je bila tako spokojno, le izraz na njenem obrazu je bil odločen. Vedeli smo, da se je borila za svoje življenje. Na nek način me je spoznanje, da je bila moja sestrica pogumna do zadnjega, malo potolažilo.

V Italiji so nam predali majhen rjav kovček, v katerih so bile Meredithine stvari: nekaj knjig, zgoščenk in kosov nakita, ki jih forenziki niso potrebovali. Tako malo stvari za tako velik značaj. Tam smo tudi izvedeli, da so zaradi suma umora pridržali Me­redithino sos­tanovalko Ameri­čanko Amando Knox, ki je bila takrat stara 20 let, in njenega fanta, 23-letnega Ra­ffaela Sollecita. O Amandi nisem vedela ničesar, saj Mez o svojih sostanovalcih ni veliko govorila.

Pozneje so aretirali še Rudyja Guedeja, priseljenca s Slonokoščene obale. Na prizorišču umora so našli njegovo DNK in krvav prstni odtis, a je, preden bi ga policija lahko prijela, pobegnil v Nemčijo. Med čakanjem na sojenje smo se spopadali z dejstvom, da bomo od zdaj živeli brez Meredith.

Ko smo njeno truplo z letalom prepel­jali domov, je sledil pogreb. Več kot 500 ljudi – prijateljev, sorodnikov pa tudi neznancev – je poslušalo, ko sem skozi solze prebirala pesem z naslovom Ne poslavljaj se, ki sem jo napisala zanjo: "Zapri oči, še sem s teboj, nisem odšla in nikoli ne bom." Spomini na drobne stvari, na primer na naju z Mez, kako v sobi poplesavava na Simply the Best Tine Turner, so bili ves čas prisotni.

Korak za korakom

Trudila sem se, da bi staršem čim bolj stala ob strani. Kakšni dnevi so bili zanju še posebej težki, zato sem redno potovala med Croydonom in Portsmouthom, da bi jima bila v oporo. Vedno sem se trudila, da vpričo njiju ne bi jokala. Če sem imela slab dan, ju nisem hotela potegniti za sabo.

Ker znam malo italijansko, sem jima lahko pomagala vzpostaviti stik z ljudmi, ki so nas tam zastopali. Skupaj smo pripravili izjavo o vplivu na žrtve, ki naj bi se jo na sodišču prebralo v angleškem in italijanskem jeziku, in sporočilo za javnost. V njem smo razložili, kako močno je Meredithina smrt vplivala na vse nas.

Ohranjati moč pred mediji, ko so se z vseh časopisnih naslovnic v nas upirale Meredithine iskrive oči, je bilo praktično nemogoče. V Italiji je bilo novinarjev še toliko več in so nam bili vedno za petami. A jaz sem morala biti tam, tega mi ne bi moglo nič preprečiti.

Mez je bila tako obzirna in vedno pripravljena pomagati. Po njeni smrti so njeni prijatelji s fakultete povedali, da jim je vedno rada pomagala pri študijskih nalogah ali jim kdaj celo kaj skuhala. Vedela sem, da bi na mojem mestu storila vse, kar bi bilo v njeni moči, da doseže pravico.

Oktobra 2008, ko so bile oči svetovnih medijev uprte v nas, smo odpotovali v Italijo na sojenje Rudyju Guedeju. Priznal je, da je bil na večer njene smrti pri njej doma, a smo se odločili, da ob razlagi, kaj se je Meredith zgodilo, ne bomo prisotni. Spoznali so ga za krivega spolnega napada in umora ter ga obsodili na 30 let zapora. Kazen so pozneje, ko se je pritožil, znižali na 16 let.

sestri1

To, da se je našel vsaj delček sestav­ljanke, je bilo olajšanje. Toda tožilstvo je menilo, da so rane na njenem telesu kazale na več kot enega morilca, zato sta na sojenje čakala tudi Amanda in Raffaele. Vsaka stopnja sojenja je pomenila za nas dodatne izčrpavajoče dneve na sodišču in pred nami je bila še dolga pot.

Decembra 2009 so Knoxovo in Sollecita spoznali za kriva spolnega napada in umora ter obsodili na 26 oziroma 25 let zapora. Takrat sem se že preselila nazaj v Croydon, da bi bila z mamo, in sem bila z obema staršema na sodišču, ko so izrekli razsodbo.

Čeprav smo takrat vedeli, da še ni konec, nas je hudo prizadelo, ko so oktobra 2011 obsodbi Knoxove in Sollecita preklicali. Seveda si nismo želeli, da bi zaprli nedolžne ljudi, a smo imeli občutek, da smo spet na začetku in da bomo še naprej v brezupu iskali odgovore, ki jih morda ne bomo nikoli dobili. Kot je za italijanski pravni sistem značilno, bo prišlo še do tretjega priziva na preklic obsodb, kar bi lahko privedlo do ponovnega sojenja. A le oseba ali ljudje, ki so bili tistega večera tam, pozna oziroma poznajo resnico in moje sestrice mi nič več ne more vrniti.

Za nami je pet mučnih let, najhuje pa je, kako je Mezin živahen, duhovit, inteligenten in ljubeč značaj v boju za pravico popolnoma zasenčil način, na katerega je umrla. Ravno zato sem se odločila, da Cosmu povem svojo zgodbo, in obenem prosila, naj se objavijo le fotografije, ki jih vidite na teh straneh.

Leta 2010 sem spoznala svojega 32-letnega fanta Stuarta, ki pa je mojo zgodbo že poznal. Zato sem mu povedala vse o Mez, ki bi ji bil nadvse všeč njegov sarkastični humor, zato ima zdaj občutek, kot da bi jo poznal. Sama se moram žal sprijazniti s tem, da ona ne bo nikoli poznala ne mojega bodočega moža ne otrok, ki jih bom morda nekoč imela, in da oni ne bodo nikoli poznali nje. In to boli. Želim si, da bi vedeli, da je imela navihan, nalezljiv smeh, ki je bil vedno pristen. Da ne bi nikoli zamudila rojstnega dne, tudi če bi bila na isti večer povabljena na tri zabave, in da je pijačo, ki jo je pila, v nekem trenutku obvezno tudi polila!

Strah me je, da bi te na malenkosti sčasoma pozabila. Ko je dal oče pred kratkim razviti neki pozabljeni film, ki je razkril spomine na Mez, sem bila vsa iz sebe. Ko sem, čeprav kdaj skozi solze, na fotografijah gledala, kako se igrava ristanc in se smejiva v snegu, sem se spomnila, kako zelo blizu sva si v resnici bili od nekdaj. Te fotografije so se mi zdele še toliko bolj posebne zato, ker novih spominov z Mez ne bo več.

Sestavila sem album, ki vključuje tudi sporočila in e-pisma, ki mi jih je pošil­jala, ter kup fotografij. Ti drobni spominki jo ohranjajo živo in mi vlivajo moč, da nadaljujem. Prav ti spominki so razlog, da sem ustanovila tudi Sklad Meredith Kercher, da bi iz te tragedije izšlo nekaj pozitivnega in bi njen značaj lahko spet zasijal.

Naša družina do zdaj ni dobila nobene finančne pomoči, čeprav nam res ni bilo lahko. Vemo, da so ljudje, ki želijo pomagati. Nekateri med njimi na Mezinem grobu celo puščajo sporočila in ponujajo svojo pomoč. Prek Sklada Meredith Kercher (TheMeredith­KercherFund.so.uk) nam bodo lahko ljudje finančno pomagali, da se bomo borili naprej. Ko bo našega boja konec, bodo sredstva iz sklada namenjena tistim, ki bodo morali pravico za svoje ljubljene iskati v tujih državah.

Če niste doživeli česa podobnega, učinke težko razumete. Po vsem, kar se je zgodilo, bi bilo čudovito, če bi lahko v Meredithinem imenu naredila nekaj dobrega. Ne glede na to, koliko časa bo preteklo, bom svojo sestro vedno pogrešala. Najbolj pogrešam njen smeh. Kar predstavljam si, kako me zdaj gleda in se mi smehlja. Ko boste videli njeno fotografijo v časopisu, je prosim ne imejte za žrtev tragičnih dogodkov. Nanjo glejte kot na bistro punco, ki bi vas, če bi jo poznali, v pičlih nekaj trenutkih spravila v smeh.

 

Besedilo: Rachel R. White

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri