Razstava Afrika. Afrique. Africa. na Dunaju!

Med 26. avgustom in 30. septembrom 2011 bo Zbirka Stepic na ogled postavila razstavo Afrika. Afrique. Africa. v Bank Austria Kunstforum na Dunaju (na Freyung 8 v dunajskem prvem okrožju).

26. 8. 2011

Okoli 200 izbranih razstavnih predmetov iz lesa, kovine, terakote, tkanin in biserov bo osrednja točka te izjemne predstavitve afriške plemenske umetnosti. Zbiralec Herbert Stepic je zbral vse te predmete na svojih številnih potovanjih v Afriko v zadnjih 30 letih.

"Z Afriko sem se srečal pred več kot 25 leti in zgodilo se je enako kot pri mnogih drugih Evropejcih: Afrika vzbudi čustva, ne pusti nas hladne – njeno okolje, ljudje, miti, obredi in magija. Na številnih poslovnih in nekaterih zasebnih potovanjih sem skušal vzpostaviti dialog: med mano – Evropo – in Afriko, med preteklostjo in sedanjostjo."

Tako Herbert Stepic opisuje svoje prvo srečanje s to celino, njeno kulturno raznolikostjo in nasprotji. Stepic, ki organizira razstavo zasebno, je predsednik upravnega odbora Raiffeisen Bank International AG.

Nikomur se ne more zgoditi, da ga Afrika, zibka človeštva, ne bi ganila.

Za nekatere je Afrika safari in raj za kopanje, za druge pa celina lakote, smrtnih bolezni, plemenskih vojn in korupcije, je skrb vzbujajoča in strašna; hkrati pa je središče neskončne domišljije in ustvarjalnosti ter nepogrešljiv vir svetovne kulturne zgodovine.

V 19. stoletju so misijonarji, trgovci in kolonialni javni uslužbenci prinesli v Evropo prve artefakte.

Z začetkom pojava etnografskih zbirk proti koncu 19. stoletja so bili ti predmeti prvič predstavljeni širši javnosti. Predvsem umetniki so bili brez predsodkov navdušeni nad estetiko afriške celine, ki se ukvarja s formalnimi aspekti.

V skulpturah in kiparski umetnosti pomembnih kiparjev, ko sta bila Henry Moore (1898–1986) in Alberto Giacometti (1901–1966), se kar naprej pojavljajo elementi, ki izvirajo v afriški kulturi: kompozicije s figurami, specifična predstavitev ženskega telesa in izredno poenostavljene oblike. Hkrati pa je formalni jezik naredil velik vtis na Henrija Matisseja (1869–1954), Georgesa Braquea (1882–1963) in Pabla Picassa (1881–1973), katerih estetika je značilna za prvo polovico 20. stoletja. Afriška glasba, pesmi in ples močno vplivajo na glasbo in ples v Evropi ter Severni Ameriki že vse od začetka 20. stoletja. Skoraj nemogoče bi si bilo predstavljati gospel in jazz, blues in soul, funk in hip-hop brez vpliva afriške tradicije in sedanjosti.

Afriška umetnost je opredeljena kot kultura Afrike brez arabskega severa in magrebških držav. Preučevanje kulturne zgodovine in arheologije v zadnjih desetletjih je vedno znova potrdilo afriško celino kot zibko človeštva. Umetnost plemen in prebivalcev Afrike ima korenine v kultu in je neločljivo povezana z vero, mitologijo, obredi in s praznovanji. Estetika postavitve razstave je tako raznolika kot predvidena uporaba razstavljenih predmetov. Zajema tako zabavne, zanimive in očarljive kot tudi grozljive, grde in gnusne predmete.

Zbirka Stepic, ki trenutno šteje več kot 400 razstavnih predmetov, je danes ena od najpomembnejših umetniških afriških zbirk na svetu. Nekateri razstavni predmeti, kot so na primer predmeti iz umetnosti NOK, so stari 2000 let, nekateri pa so novejši ali so nastali v današnjem času. Večina razstavnih predmetov prihaja iz travnatih površin današnjega Kamerunskega višavja z vrhovi, visokimi okoli 2000 metrov.

Travnate površine Kameruna

Danes bivata v tej pomembni kulturni regiji dve glavni etnični skupini, Bamelike in Bamum, kot dve neodvisni kraljestvi, ki ne predstavljata niti politične niti kulturne niti jezikovne enote.

Kralj, ki so ga častili kot boga, je izvajal obrede za ohranjanje rodovitnosti dežele in plodnosti svojih podanikov. Maske iz travnatih površin Kameruna so osrednja točka razstave, so velike in okorne, njihovi obrazi pa pogosto stilizirani. V tradicionalnem kontekstu upodabljajo duše prednikov in duhove divjine, pri čemer so imele vedno posebno funkcijo v vaških družbenih procesih. Opravljale so funkcijo sodnikov, kulturnih vodij pri iniciacijah in obredih kmetovanja ali kot nosilci odločanja za vprašanja pri gradnji nove vasi ali v času vojne. Bile so stalni sestavni del obredov smrti, hkrati pa so se uporabljale tudi za zabavo. Nekatere od teh funkcij obstajajo še danes, čeprav se je njihov prvotni namen pogosto že izgubil.

NOK – 2000 let afriške umetnosti

Kultura NOK se je pojavila okoli leta 500 p.n.š in izginila v pozabo zgodovine okoli leta 500 n.š. Za zmeraj je spremenila naše dojemanje figurativnih skulptur v Afriki. Prvi predmet NOK iz terakote je našel britanski kemik Henry William Laws na visoki planoti Jos v osrednji Nigeriji leta 1902. Hitro je pritegnil zanimanje znanstvenikov in pričela so se izkopavanja v obsegu 150 km okoli vasi Nok, v kateri je prebivala etnična skupina Ham. Osupljivo je, da je NOK tesno povezan z železarstvom – in to že pred 2500 leti. Z vidika kulturne zgodovine so kipi kulture NOK iz terakote še posebej pomembni, ker kljub enotnem slogu razkrivajo raznolikost oblik s poudarkom na glavi, kar je prav tako značilnost novejše afriške umetnosti.

Fetiši

Izraz 'fetišizem' temelji na zahodnem razlikovanju med bogom (bogovi) in stvarjenjem na eni strani ter živo in neživo naravo na drugi strani.

Zahodno razmišljanje – če sploh – pripisuje moč vplivanja bogovom in živim bitjem. Naravne religije, ki jih še danes prakticirajo v Afriki, pa ne poznajo takšnega razlikovanja.

Fetišizem – latinsko 'facticius': kopiran, umeten; francosko 'fétiche': magija (zdravilo) – opisuje verovanje v nadnaravne lastnosti izbranih ali nenavadnih, pogosto ročno izdelanih neživih predmetov in dejanja njihovega čaščenja. Fetiši se uporabljajo v naravni medicini in uničevalni magiji. Fetiši nohtov, kot jih na primer lahko najdemo v naseljenih območjih Bakongo, Vili in Yombe blizu ustja reke Kongo, se imenujejo 'nkonde (i)', kar izhaja iz glagola 'kondo', ki pomeni 'loviti'. 'nkonde (i)' se uporabljajo v uničevalni maščevalni in škodljivi magiji ter za vzdrževanje reda in miru. Uporabljajo se za zasledovanje in kaznovanje hudodelcev.

Zlati in biserni predmeti

Dragoceni zlati in biserni predmeti, ki sta jih posodila muzej Liaunig iz Suhe na Koroškem in Peter Liaunig, razstavo dopolnjujejo in dajejo zanimiv vpogled v umetnost zlata Ašantijev in industrije steklenih biserov, ki je uspevala v več regijah v zahodni in kasneje v južni Afriki, predvsem med plemeni Zulu. Biseri so bili priljubljen nadomestek za lokalni nakit, ki so ga izdelovali iz medenine, blata, slonovine in lupine nojevih jajc. Prve sledi obdelave biserov segajo v 10. stoletje. V 16. stoletju so steklene bisere uvažali iz Benetk in Bohemije v zameno za slonovino in sužnje. Ljudstvo Ašanti, ki se je v 15. stoletju naselilo na območju današnje Gane, še zmeraj živi v skladu s svojimi tradicijami. Na primer, kraljevski zlati nakit in veličastne insignije še zmeraj uporabljajo pri praznovanjih in posebnih dogodkih, na katerih se predstavljajo kraljevske družine.

Ta izjemna razstava je dokumentirana v besedi in sliki v katalogu v nemščini in angleščini.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri