Psihološki fenomen: Stockholmski sindrom

Stockholmski sindrom je psihološki fenomen, ko talec do svojega ugrabitelja razvije empatijo in simpatijo in ima o njem tudi pozitivno mnenje ter ga brani pred vsemi kritikami.

1. 9. 2013

Po raziskava FBI naj bi kar 27 odstotkov talcev razvilo ta sindrom.

40 let po drami s talci v Stockholmu

Avgusta leta 1973 se je v Stockholmu Jan Erik 'Janne' Olsson, ki je bil na kratkem izpustu iz zapora, odločil, da oropa banko Kreditbanken. In to z brzostrelko v roki.

Policija je takoj prišla na mesto ropa, a enega je visoki Janne takoj lažje ranil, drugemu pa ukazal, naj poje in policist je pel Lonesome Cowboy. Tako se je začela 'roparska' zabava. A navaden rop, s katerim si je večkratni mladostniški prestopnik in zaporniški povratnik zaželel takratne tri milijone švedskih kron, je prerasel v pravo dramo s talci.

Ugrabitelj je poleg denarja zahteval še neprebojni jopič, dve pištoli, hiter avtomobil in pomoč svojega prijatelja Clarka Olofssona. Ko je Olssonu prišel pomagat prijatelj, sta v trezor zaprla štiri mlade bančne uslužbence. Talci so bili lačni in žejni ter ves čas v smrtni nevarnosti, švedska javnost in policija sta bila na nogah. A vendar so se talci vseeno čustveno navezali na svoja ugrabitelja in se upirali policiji. Tovrstno vedenje so pozneje ravno po tem dogodku poimenovali stockholmski sindrom.

Besedno zvezo stockholmski sindrom je določil kriminalist Nils Bejerot, potem ko ga je prvič uporabil med poročili. Prvi ga je definiral psihiater Frank Ochberg, ki je sodeloval tudi v akciji reševanje talcev.

Njegova definicija je:

  • stockholmski sindrom je identifikacija z agresorjem. Je psihološki fenomen, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja.

Še nekaj nenavadinih sindromov

Lima sindrom

Nasprotno od stockholmskega sindroma je sindrom lima.

To je, ko se ugrabitelj naveže na svoje talce. Poimenovan je po dogodku, ki se je zgodil na japonskem veleposlaništvu v Limi, in so vojaški uporniki ugrabili več sto ljudi, ki so bili na uradni zabavi. Po nekaj urah so ugrabitelji na prostost spustili večino talcev, tudi tistih najbolj pomembnih, saj so jim preveč prirasli k srcu, da bi jih zadrževali.

Jeruzalemski sindrom

Nekatere ob obiskih svetih krajev prevzame tako močno versko doživetje, da se psihično zlomijo ter izgubijo stik z realnostjo in s samim seboj. Eni prevzamejo identitete svetopisemskih osebnosti, drugi verjamejo, da so božji glasniki, denimo utelešenje Jezusa ob drugem prihodu na Zemljo. Vsako leto v jeruzalemski bolnišnici Kfar Shaul hospitalizirajo od 50 do 100 turistov, a to so le najhujši primeri.

Jeruzalemski sindrom je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja identificiral direktor psihiatrične bolnišnice Kfar Shaul, dr. Jair Bar El. Med letoma 1979 in 1993 je preučeval približno 470 pacientov in ugotovil, da so najpogostejši simptomi: duševna stiska, potreba po zapustitvi skupine in tavanju po Jeruzalemu na svojo lastno pest, obsedenost s čistočo, nošenje ogrinjal iz rjuh, prepevanje ali kričanje verzov iz Svetega pisma, zadrževanje na svetih krajih ter javno pridiganje. Največ žrtev jeruzalemskega sindroma je Američanov.

Stendhalov sindrom

Stendhalov sindrom ali firenški sindrom je psihosomatska bolezen, ki povzroči hitro bitje srca, halucinacije, pretirano vznemirjenost, ko človek vidi nekatera umetniška dela v živo ali ko je pred njim preveč umetnin, o katerih je bolnik do tega trenutka le bral in poslušal. Izraz se uporablja tudi, ko je človek preveč prev­zet od naravnih in drugih lepot.

Bolezen je poimenovana po francoskem pisatelju iz 19. stoletja Stendhalu, ki je podobno izkušnjo vznemirjenosti nad lepotami Firenc opisal v knjigi Neapelj in Firence: Potovanje od Milana do Reggia.

Ko je obiskal baziliko Santa Croce, kjer so pokopani Machiavelli, Michelangelo in Galilejo, je prvič zagledal Giottovo fresko, ki ga je tako prevzela, da ni mogel več kontrolirati svojih čustev. Napisal je, da je bil v ekstazi že ob misli, da je v Firencah tik ob grobovih velikanov zgodovine.

Pariški sindrom

Pariški sindrom navadno doleti japonske turiste, ko obiščejo slavni Pariz. Od vse sreče, da so v Parizu, jih tako prevzamejo čustva, da začnejo halucinirati, izgubljati zavest, postane jim slabo ... Sindrom doleti kakšnih 20 japonskih turistov na leto.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri