Psihične moči: Jih nekateri res imajo?

Vsi ljudje premoremo intuicijo in v ključnih trenutkih tudi vrsto manj običajnih ‘psihičnih moči’, pa vendar naj bi bili nekateri z njimi močneje obdarjeni. Je to res?

30. 6. 2005

Vsak profesionalni psihik (oseba, ki profesionalno uporablja svojo občutljivost na duhovne procese in energije) bo trdil, da je stoodstotno pravi. A medtem ko se za nekatere psihike res zdi, da premorejo posebne darove (ali vsaj verjamejo, da jih), večji del znanosti ne odstopa od stališča, da je večina od njih le povprečnih čarodejev in mojstrov psihološke manipulacije.

‘Psihizma’, ki polni množične medije in zagotavlja visoko gledanost raznih TV-šovov, se je dejansko mogoče relativno hitro nauči ti. Nazoren primer tega je tudi eden zadnjih NBC-jevih šovov, ki se imenuje Medij. Šov naj bi premierno gledalo kar 16 milijonov gledalcev, v vlogi medija pa se menda odlično znajde jasnovidka De Bois, ki svojo skupinsko seanso pred TV-kamerami rada začne z izjavo: “Vidim črko T ali S!” (v angleški abecedi je le 26 črk, ti dve pa sta najbolj pogosti) in počaka na pozitiven odgovor, ki običajno pride v obliki: Oh, mojemu bivšemu je bilo ime Tim!

A medtem ko gospa De Boisa uporablja le tehniko nizanja posplošenih trditev in vprašanj, s katerimi lovi primerne odzive iz občinstva (t. i. hladno branje), premorejo nekateri drugi tovrstni psihiki celo nekaj bolj ‘vročih’ taktik. Medtem ko eni dobijo želene informacije že z nekaj navadnega detektivskega dela, se drugi poslužujejo pravih prevar, še posebno raznih trikov s sodobno tehniko, pri čemer so mikrofoni, skriti med občinstvom, že davno stvar preteklosti. Takšni in drugačni senzacionalistični psihizmi so več kot čitno le zelo donosen posel in nič več kot to.

Zdrav dvom

Dvom je v luči povedanega še kako zdrav. Pravzaprav vsi ljudje dvomimo in glede na trenutno stanje sveta bi bilo le težko drugače. Če bi vsi verjeli vse, kar vidimo, preberemo in slišimo, bi bili kmalu v težavah. Seveda pa si po drugi strani spet ni pametno nadevati plašnic.Svet skrivnostnega danes še velja za nekakšen tabu, morda celo neupravičeno, saj naj bi literaturo s področja raziskova nja sanj (danes že priznano in uveljavljeno psihoterapevtsko orodje) uporabljal le majhen delež anketirancev, med njimi naj bi bile predvsem ženske.

Po teh raziskavah naj bi glede na celotno populacijo prevladovali dvomljivci – torej tisti, ki ne verjamejo v napovedovanje prihodnosti (med njimi naj bi bili pretežno moški). In vendar je skoraj vsak četrti anketiranec (med katerimi je večina žensk) že obiskal ali klical vedeževalko, kar je relativno velik delež, a zaradi splošne nepoučenosti o svetu nadčutnega tudi nekoliko skrb zbujajoč.

Ni npr. skrivnost, da skoraj vsi ljudje, ki obiščejo vedeževalca, povprašajo tudi po zdravju, čeprav obstaja splošno pravilo, da naj vedeževalec sploh ne bi bil pristojen za dajanje ‘diagnoz’. Pri tem je najbolj nevarno prav to, da bo, četudi skeptik, ki ne verjame v vedeževanje, pri vpogledu v zdravstveno karto postal nekoliko bolj pozoren in bo dopustil možnost ures ničitve napovedi vedeževalca. Zatotudi ni čudno, da je prav zdravje glavni poligon vedeževalcev, saj ga po potrebi še najraje izkoriščajo za ponujanje svojih dodatnih plačljivih uslug.

To naj ne bi bilo narobe, če svojim strankam ponudijo konkretno terapijo ali kakšne oblike alternativnega zdravljenja. Če ne prej, problem nastane, ko vedeževalec ponuja svoje ‘druge usluge’, še posebno, če jih ponuja v trenutku, ko je stranka zaskrbljena in pripravljena narediti vse, da reši svoj ‘problem’. Laiki, med njimi celo skeptiki, tako zlahka postanejo žrtve prebrisanih zaslužkarjev in to le zato, ker nimajo razčiščenih osnovnih pojmov o psihizmu.

Mnogi namreč ne razlikujejo med psihizmom (psihičnimi močmi) in duhovnostjo (darovi duha in karizmami), zato se rado dogaja, da psihizmu avtomatično pripisujejo karizmo, čeprav psihične sposobnosti z duhom in duhovno zrelostjo v resnici nimajo nobene povezave, še najmanj pa naj bi bile njegovo merilo.

Ljudje enostavno delujejo po principu: Ker se blešči, je gotovo zlato, zato jih od nekdaj privlačijo tudi pozornost zbujajoči kvazipsihiki (samookolicani jasnovidci, bioenergetiki, duhovni učitelji ...), kar nekateri med njimi spretno izrabljajo za izboljšanje svojega materialnega in osebnostnega statusa (to pa je seveda daleč od principov prave duhovnosti).

Policija in psihizem

Javnosti je tudi prepričana (k temu je seveda veliko doprinesla obilna filmska produkcija na to temo), da policijski detektivi pri svojih raziskavah pogosto in nadvse uspešno sodelujejo z raznimi psihiki, vendar je upokojeni policist iz Chicaga Bruce Walstad, ki je raziskoval policijsko sodelovanje s psihiki v zadnjih dveh desetletjih, povedal, da je resnično stanje povsem drugačno.

Po njegovem mnenju naj bi le peščica ameriških policistov kdaj pa kdaj poklicala kakšnega psihika, če so s svojo raziskavo zašli v slepo ulico, pogosteje pa naj bi njihovo pomoč iskali laiki, npr. svojci pogrešanih oseb, ali pa so se psihiki ponudili kar sami.V svoji študiji je Walstad izprašal 20 policistov iz štirinajstih zveznih držav. 23 odstotkov teh je dejalo, da je njihova policijska postaja že vsaj enkrat v preteklosti reševala primere s pomočjo psihikov, da pa so bile informacije, ki so jih psihiki posredovali, policistom le redko v pomoč.

Psihik je običajno navrgel le nekaj splošnih trditev, kot: “Pogrešani je mrtev, zakopan v plitkem grobu, blizu tekoče vode,” kar bi morda navdušilo laike, še posebno, če bi se izkazalo, da je povedano res, kriminalist pa si s takšno izjavo ne bi mogel veliko pomagati, še manj zato, ker naj bi takšen opis ustrezal večini njihovih primerov. Psihiki doslej še niso uspeli dokazati svoje koristnosti pri razreševanju policijskih primerov, izkazalo pa se je celo, da so raziskavi včasih celo škodili ali pa povverzročili še več nepotrebnih stroškov.

V New Jerseyu je tako pred leti večje število policistov zaman prekopavalo odvodni kanal, na katerega jih je opozorila priznana jasnovidka, češ da naj bi se tam skrivalo truplo pogrešanega otroka. Dečkove ostanke so našli čez nekaj dni na drugem koncu mesta. In kar je še huje, zgodilo se je, da jeznani psihik za neki zločin obtožili povsem nedolžnega človeka. Zato ni čudno, da se policija uradno brani zaposlovanja psihikov (še posebno, ker psihizem še ni znanstveno dokazan). Tudi v Sloveniji.

S Sektorja za odnose z javnostmi so nam na poizvedovanje, kako je s tem pri nas, odgovorili kratko in jedrnato: “Slovenska policija se ne poslužuje tovrstnih metod pri svojem delu, ker za njih nima zakonske podlage.”

Zakoni verjetnosti

Pa vendar. Veliko navadnih ljudi doživi, kar se zdi kot zunajčutna zaznava (oz. ESP) in vsi ti ljudje bi le težko lagali sami sebi, se vam ne zdi? Tudi znanstvena raziskovanjav tej smeri še zdaleč niso končana. Nekateri raziskovalci takšnih pojavov že podpirajo hipotezo, da je gotovo, če ESP obstaja, da smo se s takšnimi sposobnostmi rodili prav vsi – seveda pa so, tako kot je pri vseh človeških sposobnostih in talentih - pri nekaterih te lastnosti izrazitejše kot pri drugih.

Raziskave javnega mnenja temu pritrjujejo. Večina ljudi je danes prepričana, da je v svojem življenju že doživela vsaj eno takšno ESP-izkušnjo. Že pred skoraj dvema desetletljema, točneje leta 1987, je bilo po podatkih ameriške nacionalne raziskave javnega mnenja takšnih kar 67 odstotkov odraslih Američanov, medtem ko jih je bilo 11 let pred tem o tem prepričanih ‘le’ okoli 58 odstotkov.

Strokovnjaki pravijo, da višanje odstotka prepričanih kaže predvsem to, da je širša javnost vse bolj sprejemljiva za možnosti obstoja zunajčutnega zaznavanja. A ne glede na to, koliko sanj in slutenj se ljudem morda uresniči, obča znanost trmasto vztraja, da lahko večino teh izkušenj pripišemo principu verjetnosti oz. naključja. Pravijo, da vsak dan vznikne okoli trilijon misli vseh ljudi in da se zgodi okoli bilijon dogodkov, in po ključu verjetnosti se enostavno mora zgoditi nekaj pomenljivih naključij.

Z drugimi besedami: vsaj nekaj naših misli, sanj in prerokovanj o prihodnosti se bo - nekega dne in na nek način – gotovo uresničilo, čeprav psihične moči s tem morda sploh ne bodo imele nobene povezave. V življenju se zgodi veliko dogodkov, med katerimi je nek določen dogodek zelo redek, medtem ko so nekateri drugi splošni in se bodo zato skoraj gotovo zgodili, še menijo zagovorniki statistične verjetnosti.

Zelo priljubljen je npr. Primer loterije! Namreč: Če bi zmagali pri igranju lota, bi gotovo pomislili, kako neverjeten, čudežen in skoraj nadnaraven je ta dogodek. Ko pa zmaga nekdo drug – in nekdo vedno zmaga – se nam to ne zdi prav nič nenavadnega. Ljudje na splošno ločijo dve kategoriji naključij: navadno (Joj, kako čudno, ampak saj je le naključje!) in sumljivo naključje (Tole je pa res čudno! Gotovo se nekaj mističnega skriva za tem!).

In prav zato kersi teh slednjih ne znajo razložiti, jih nazadnje enostavno pripišejo nadnaravnim fenomenom, so še prepričani znanstveniki. Ker so izkušnje z zunajčutnim zaznavanjem med ljudmi le redki pojavi, je dejansko najbolj logično, da vse skupajpripišemo le golemu naključju, pa vendar so od nekdaj obstajali tudi psihično in čustveno povsem normalni ljudje, ki so imeli neverjetno pogosto opravka s takšnimi ‘naključji’, nekateri – bolj ali manj redki - pa se s takšnimi izkušnjami srečujejo kar dnevno. Prav slednji postavljajo na glavo prej omenjene znanstvene principe verjetnosti in naključij .

Parapsihološke raziskave

Prav zaradi nekaterih redkih posameznikov, ki so v preteklosti kazali takšne ali drugačne nenavadne in težko razložljive sposobnosti, so že na začetku 20. stoletja v Veliki Britaniji ustanovili eno prvih Družb za parapsihološke raziskave. Ti prvi resnejši parapsihologi so skušali razložiti zunajčutno zaznavo, telepatijo, telekinezo in druge fenomene z laboratorijskimi poskusi.

Parapsihologija se je kot resna veda uveljavila šele v zadnjih nekaj desetletjih, pa še to le zato, ker je v tem času postala moderna in ker je zaradi nekaterih dokazov obča znanost morala popustiti. K priljubljenosti in splošnemu zanimanju za parapsihološke pojave je v veliki meri pripomoglo tudi zanimanje vojske za te fenomene.

Vse velike vojaške sile, med njimi še posebno ZDA, Velika Britanija in Nemčija, so druga za drugo ustanavljale posebne inštitute, ki delujejo še danes (bolj ali manj v tajnosti) in po nekaterih poročilih še vedno intenzivno raziskujejo parapsihološke pojave. Ista literatura poroča tudi o tem, da so na področju nekdanje Sovjetske zveze že kmalu po drugi svetovni vojni ustanovili več tisoč takšnih parapsiholoških inštitutov, namenjenih predvsem za vojaško pomembne raziskave.

Ker pa izsledki njihovih raziskav ostajajo skriti, nam ostanejo le poročila nevojaških raziskav znanstvenikov z vseh koncev sveta. In ena takšnih je bil tudi eksperiment neke angleške ekipe znanstvenikov, ki je pred leti v posebno strogih znanstvenih pogojih opazovala otroke v bolnišnici John Hoopkins v Londonu in prišla do presenetljivega odkritja.

Po njenih izsledkih naj bi bilo kar 23 odstotkov od vseh opazovanih otrok, mlajših od treh let, sposobnih telepatsko komunicirati z drugimi otroki. Odstotek telepatsko aktivnih otrok naj bi bil ob vstopu v šolo, torej pri sedmih letih, še vedno visok, kasneje pa naj bi se ta sposobnost pri večini otrokizgubila, saj so jo v odraslost ohranili le redki, tako da lahko govorimo le še o promilih.

Poklon intuiciji

Možnost, da boste tu vi – kdaj pa kdaj - dobili kakšen preblisk za nekaj ali za nekoga, kar se bo morda kasneje izkazalo za resnično, torej obstaja. Kakor koli že rečete temu občutku (intuicija, šesti čut, slutnja ali vibracija), obče znanstveno mnenje o intuiciji je naslednje: Dejansko obstaja! Ste presenečeni? Nič čudnega.

Znanost je namreč še do nedavnega imela tudi intuicijo le za navadno vraževerje. No, v zadnjih nekaj letih je zaradi novih odkritij le spremenila svoje stališče. Omenjene raziskave so pokazale, da ljudje nezavedno naberemo več subtilnih informacij o drugih ljudeh in o situacijah, kot jih ozavestimo. Vendar je znanost prepričana, da v tem ni nič nadnaravnega, saj vse te informacije pridejo do nas po poti naših običajnih petih čutov!

Naš nezavedni um namreč stalno beleži tudi tiste stvari, ki jih ne spustimo v zavest. Če bi se naša zavest začela ukvarjati s čisto vsakim detajlom, ki ga zaznamo z našimi petimi čuti, bi verjetno kar hitro znoreli, saj bi bilo takšnih podatkov enostavno preveč. Zato naše nezavedno presodi, kaj bo spustilo v našo zavest, medtem ko preostanek zbranih informacij ostane v našem nezavednem.

Nezavedno nato filtrira vse pridobljene podatke, jih prouči in razporedi. Med sortiranjem informacij se lahko še izkaže, da je nek podatek dovolj pomemben, zato ga naš notranji avtopilot naknadno posreduje zavesti. Znanstveniki so prepričani, da se tu skriva tudi razlaga za domnevno telepatske izkušnje. V našem nezavednem je namreč uskladiščenih ogromno podatkov o ljudeh, s katerimi se dnevno srečujemo.

In o tistih, ki so nam še posebno blizu, imamo v nezavednem pravi dosje podatkov. Torej: Kako ste vedele, da laže? Če mu ni kot pri Ostržku zrasel nos, vas je verjetno o tem, da nekaj ni v redu, obvestilo kar vaše nezavedno, ki je opazilo, da vas ne gleda v oči in da se mu nervozno potijo dlani. Če pa ste še vedno prepričane, da ste ga ‘prebrale’, tudi prav. Ni rečeno, da se stališča znanstvenikov o psihični moči ne bodo še spreminjala

Intuicija živali

Ljudje niso edini, ki premorejo intuicijo.

Preden je cunami pustošil po severni Aziji, so živali že vedele, da bo nekaj narobe. Po nekaterih pričevanjih naj bi se izjemno vznemirjeni sloni že pred dnevi umikali v višje predele države, flamingi pa so zapuščali doline, čeprav se tam v tem obdobju parijo. In medtem ko so ljudje preštevali svoje žrtve v več tisočih, so zoologi presenečeni ugotavljali, da na prizadetem območju skorajda ni najti mrtvega zajca.

In to seveda ni edini tovrstni primer. Le nekaj tednov pred potresom, ki se je zgodil 1975 na Kitajskem, so ljudje opazili, da kače menda množično zapuščajo svoja bivališča. Očitno so male strupenjače že takrat zaznale predpotresne sunke.

Paranormalne in intuitivne sposobnosti ljudje pogosto pri pisujemo našim hišnim ljubljencem, še posebno mačkam, pa tudi nekaterim psom. In seveda moramo na tem mestu ome niti, da so psi doslej uspeli najti ne primerno več pogrešanih oseb, kot so jih ali jih morda še bodo vsi naši psihiki skupaj!

Tudi sicer pa velja, da nas v psihičnih močeh, kot so jasnovidnost, jasno slišnost, telekineza in celo prekognicija daleč prekaša večina ki tov, delfinov in morskih psov, nekateri pa pravijo, da celo nekatere hobotnice.

Milijon za dokaz

James Randi, zagrizen skeptik in raziskovalec paranormalnega, je ponudil 1.000.000 dolarjev nagrade vsakemu, ki bi demonstriral psihične moči. Združenje avstralskih skeptikov je k temu znesku dodalo še dodatnih 100.000 dolarjev za psihika in 20.000 dolarjev za vsakega, ki bi združenje opozoril na osebo, ki bi zmogla njihov izziv.

A to še ni vse. Z znatnim deležem so se njihovi ponudbi menda pridružili še indijski skeptiki ... In še to: Nagrada menda še ni bila izplačana!

Ojačajte intuicijo

  • Poučite se o sanjskih simbolih. Tisti, ki se pogosto pojavljajo v vaših sanjah, razkrivajo vaše psihofizično stanje in vaš odnos do sveta.
  • Igrajte ‘psihični memo’! Ko zazvoni telefon, poskušajte ugotoviti, kdo vas kliče, ne da bi pred tem preverile izpis klicalca. Intuicijo je mogoče z nekaj vaje tudi okrepiti.

Nataša Zupanc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri