Prijaznost kar tako

Prijaznost je izraz človekove velikodušnosti, ki nam bogati vsak dan posebej.

27. 11. 2003

Prijaznost je lepa čednost, bojim pa se, da je bolj na redko posejana. Nekoga v dobro voljo spravi prvi sneg, drugega pa vonj sveže pečenega kruha, nekomu veliko pomeni že bežna gesta, drugemu pa še veliko večje stvari ne pomenijo nič. Zdi se, da je vzrokov za prijaznost in dobro voljo ravno toliko kot za nejevoljo. Čemu ne bi gledali na svet z lepšimi očmi? Ne zato, da bi se slepili, temveč da bi ne spregledali veliko drobnih, dobrih reči, brez katerih bi bilo življenje zares siromašno.

Kolikokrat ste se znašli v nerodni situaciji, sami in nebogljeni, pa vam je na pomoč priskočil, povsem nepričakovano, mimoidoči neznanec? Najlepše je, da za pomoč ne prosiš in je ne iščeš, temveč da se ti ponudi sama. To je gesta velikodušnosti in ne gesta premoči. A tudi če gre samo za lepo besedo, prijateljski nasmeh ali pogled, ki nam je namenjen kar tako, je to lepo darilo. In zdi se, da jih ni tako malo …

Drobne prijazne stvari

Ana: “Ne spomnim se nič tako pomembnega, pravzaprav je veliko lepih stvari, vendar so tako majhne, da ko jih zapišem, izgubijo ves čar. Recimo, sedim v Romeu in čakam na tortillio in se medtem zabavam z opazovanjem kuharja. Ko jo ta naredi, pritisne na zvonček, da opozori natakarja. Jaz z velikimi očmi gledam svojo porcijo nekaj metrov stran, natakarja od nikoder. Že kuhar začne gledati, kje je. Potem se od nekod prikaže natakar in mi jo končno prinese. Ko natakar odide, kuhar pomoli glavo ven in mi reče: ‘Dober tek!’”

Matija: “Bilo je poleti, šel sem iz službe domov, po Miklošičevi. Tam pri cvetličarni je ob kolesu stala ženska in se nerodno obirala. Prepolne vreče, ki so visele na krmilu kolesa, so grozile, da bodo počile. Malo bolje sem pogledal in videl, da se je ženski med kolesnice ujelo dolgo krilo, ki ga nikakor ni mogla potegniti ven. Stopil sem zraven in ji poskusil pomagati. Ni šlo drugače, kot da sem krilo ob robu raztrgal in jo rešil nerodne situacije. Bilo ji je tako nerodno, da se je komaj utegnila zahvaliti in je skorajda ušla z mesta dogajanja. A kljub temu sem imel dober občutek, ker sem ji pomagal.”

Lučka: “No, zadnjič sem morala v Svet knjige po novo knjigo (pri njih moraš vsako četrtletje kupiti eno knjigo). Bila sem popolnoma brez ideje; sprehajala sem se med policami in kar nisem našla nič pametnega. Za blagajno sem zaslišala pogovor. Starejši par je izbral knjigo in jo želel plačati. Prodajalka je vztrajala, da jima je ne more prodati, ker nista člana kluba in nimata članske izkaznice.

Jaz sem takoj skočila vmes in jima ponudila, da lahko kupita knjigo na moje ime. Seveda se je prodajalka začela izgovarjati, da tega ne more storiti in bla, bla ... pa sem ji rekla: ‘Poglejte, nimam pojma, kaj naj kupim, lahko pa osrečim njiju, ki si to knjigo res želita.’ Na koncu je prodajalka popustila, paru sem zaželela srečno novo leto, meni pa nasmešek ni padel z obraza še nekaj časa. Dober občutek.”

Magdalena: “Deževalo je in na cesti je bila gneča. Sredi križišča mi je odpovedal avto. Kaj je, sem se spraševala in krivdo valila na olje. To je, to bo! Izstopila sem iz avta in ga čisto zmedena porivala v klanec. Starejši gospod na kolesu se je ustavil in mi pomagal, da sva avto zrinila na klanec, na parkirišče. Pogledal je olje in ugotovil, da mi je pravzaprav zmanjkalo bencina. Jaz pa trmasto: ne, prav gotovo je olje! Sedel je na kolo in mi pripeljal kantico goriva ter napolni rezervoar. Avto je spet peljal – seveda, imel je prav. Bilo mi je nerodno in bila sem mu hvaležna, ponudila sem mu denar za bencin, a ga ni hotel vzeti. Usedel se je na kolo in odpeljal naprej.”

Jan: “Pred kratkim sem pripravljal neko razstavo in sem v Kovinarju iskal odsevne tapete. Trgovec mi je rekel, da jih nimajo na zalogi, da pa gre naslednji dan nabavljat in mi jih lahko naroči. Cena metra je bila kar precejšnja, zato sem malo cincal, saj nisem vedel, koliko bi jih navsezadnje kupil. Dogovorila sva se, da ga naslednji dan pokličem in povem. Odločil sem se, da bom vzel največ en meter in mu to sporočil po telefonu.

Dvomil sem, da bo zaradi mene naročil celo rolico. Nekaj dni kasneje sem prišel nazaj in on me je ves nasmejan dočakal: Nisem pozabil – imam je točno en meter, prosil sem naše aranžerje, da mi jo odstopijo! Na vsak način mi je hotel ustreči in bil sem res prijetno presenečen.”

Tatjana: “Šla sem na sprehod na Šmarno goro. Poiskala sem klop stran od poti in se predala razmišljanju. Čez nekaj minut se mi je približala starejša gospa in me vprašala, ali lahko prisede. Pokimala sem ji, da lahko, čeprav sem si želela samote. Začeli sva se pogovarjati in izvedela sem, da ima vnukinje moje starosti, ki jo zelo redko obiščejo. Bila je prijetna sogovornica, zato nama je ura hitro minila. Na koncu se mi je zdelo, da se poznava že od nekdaj. Ja, nenavadno. Ob slovesu se mi je zahvalila za potrpežljivost in prijetno druženje. Kasneje je nisem več srečala.”

Matej: “Bilo je v času moje brezposelnosti. Počutil sem se klavrno, izločen iz pomembne skupnosti pridnih mravljic. Morda bi se vdal kakšni neumnosti, a sem se odločil drugače: hotel sem obiskati čim več razstav, prireditev in muzejev. Na svoje veliko presenečenje sem ugotovil, da brezposelni niso v skupini za cenejše vstopnine in sem svoj načrt moral skrčiti na tisto najbolj zanimivo. Ker rad berem, sem šel na Sejem knjige, a tudi tam je bilo enako: popusti veljajo za dijake, upokojence in skupine.

Kaj naj, stopil sem do vratarja in ga vprašal, ali bi me spustil noter za en hitri krog, brez karte. Možakar ni rekel nič, samo pogledal je malo naokoli in mi čez čas pomignil, naj vstopim. Takrat ni šlo za denar, šlo je za nekaj mnogo večjega – dokaz, da je človek močnejši od pravil in ne obratno.”

Jelena: “Seveda, najboljši prijatelji so tisti, ki so nam vedno pripravljeni ponuditi pomoč in zanjo ne pričakujejo povračila. Tako si vsaj mislimo, a meni se redno dogaja prav nasprotno: neznanci oziroma ljudje, ki sem jih srečala enkrat in nikoli več, se do mene obnašajo bolj prijazno in ustrežljivo kot tisti ‘tako imenovani’ prijatelji. Če prav pomislim, sem tudi jaz na začetku veliko bolj sproščena in odprta, saj s časom ugotovim, da si določena oseba ne zasluži mojega zaupanja in dobrote. Zakaj je tako? Ne vem, morda pa se to dogaja samo meni?”

Cvetka: “Ko sem sredi Beograda izgubljena in zmedena v nedeljo dopoldan iskala trgovinico ali trafiko, v kateri bi kupila poštne znamke, ki sem jih rabila, me je ustavil prijazen, že prileten gospod in me kar tako povprašal, kaj pravzaprav iščem. Nato je segel v žep in mi ponudil znamke, za katere nikakor ni hotel vzeti denarja. Bila sem začudena, skoraj pretresena. Za trenutek me je spreletelo, da angeli res živijo okoli nas in nas od časa do časa čudežno presenetijo.

Manja: “Kot študentka sem nekoč v Portorožu delila reklamne letake, da bi kaj zaslužila. Na začetku mi je bila cela zadeva prav zoprna, ker se mi je zdelo, da z letaki posiljujem mimoidoče, ki so hiteli vsak po svoje. Razen starejšega gospoda, ki se je ustavil. Prijazno je vzel letak, nato pa od nekje potegnil majhnega kužka iz gume in mi ga podaril. Še zdaj ga hranim kot prav posebno vrednost, izraz človekove prijaznosti.”

Dovzetni za prijaznost

Največkrat nas tisto lepo ne zadene takrat, ko ga pričakujemo. Morda je tudi res, da si ne upamo biti sproščeni, prijazni in veseli kar tako, to celo dojemamo kot nekakšno slabost in se ščitimo s trdimi, neprebojnimi obrazi. In če to počnemo vsi, – … kako naj nas doleti nasmeh, kako naj se nas dotakne? Je že tako, da veselje išče veselje, roka roko – morda je v tem skrivnost, da se nekaterim lepe stvari dogajajo bolj pogosto? Poskusite, zagotovo deluje!

Dorina Maj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri