Pretresljiva izpoved Slovenke: "Pri dveh letih so me zapustili starši"

Se spomniš sebe pri dveh letih? Dvajsetletna Natalia se ne spominja nežnega šepetanja, ko te mama pokrije z odejo, preden ugasne luč v sobici, temveč socialne službe, ki jo je odpeljala k rejnikom … ker sta jo zapustila starša.

Pretresljiva izpoved Slovenke: "Pri dveh letih so me zapustili starši" (foto: Profimedia) Profimedia
20. 3. 2016

Mama in oče sta šla takrat narazen, midva z bratom pa sva ostala sama. Jaz sem imela dve leti, brat pa pet,’’ mi je začela pripovedovati Natalia. Še pred tem sta ju oče in mama pretepala, mama pa jo je skupaj z bratom enkrat hotela utopiti v vodnjaku. Rešil ju je sosed in poklical policijo. “Še zdaj se spom­nim, kako sva bežala, kako sva bosa tekla po gozdu in imela vse krvave noge od ‘ježkov’, ki sva jih pohodila.’’

Pet rejniških družin, pet ‘domov’, pet različnih šol

“Živela sem v petih rejniških družinah, v katerih sem morala delati kot odrasel človek, v zahvalo pa so me še pretepali.’’ Tako se je nadaljevalo Natalijino življenje, in če v njej ne bi bilo toliko volje do življenja, moči in ponosa, bi verjetno klonila. A Natalia se je kljub hudim izkušnjam z vso močjo in silo prebijala naprej. Brez staršev, prijateljev, tople roke in besede. “Vse sem bila sama sebi: mama, oče, prijateljica in otrok.’’

Sošolci me nikoli niso razumeli in tudi prijateljev nisem imela, saj sem bila tako drugačna od sovrstnikov – oni so imeli mame, z njimi so šli v trgovino, prišle so jih iskat v šolo, jaz pa sem bila vedno, povsod in za vse sama. In nikoli nisem mogla nobeni ženski reči mama ter nobenemu moškemu oče. To je bila največje muka. Biti brez staršev je grozno, to je taka praz­nina, da vsega skupaj preprosto ne zmoreš, če nisi dovolj močna osebnost.

V šolo sem hodila umazana (vstati sem morala ob štirih, iti v hlev ali na njivo delat, šele nato sem lahko šla v šolo) in v prevelikih, starih oblačilih (v devetih letih sem vsega skupaj dobila eno trenirko, vse drugo sem dobila od Rdečega križa), z mod­ricami od pretepanja. Takrat sem mislila, da je pretepanje normalno, vseeno pa sem bila tako na tleh, da sem morala pri osmih letih jemati tablete za živce. Vedela sem, da sem drugačna od drugih, a najhuje je bilo, da sem bila nič. Bila sem kot megla, nekdo, ki ga ni, oziroma ki se ga samo uporabi. V rejniški družini nisem bila nič drugega kot delovna sila, ki se jo lahko poleg tega še pretepa in zlorablja. Nikoli se nisem učila ali brala, ker za to ‘ni bilo časa’; živela sem na veliki kmetiji, in če je gospodar videl, da imam v roki knjigo, sem jo morala v istem trenutku odložiti in poprijeti za kakšno delo. V prvem razredu sem bila tako komaj zadostna!

V četrtem razredu nisem mogla več tako naprej in vedela sem, da vse skupaj ni normalno. Šla sem k socialni delavki v šoli in ji povedala, da me zlorabljajo fizično, psihično in spolno. Rekla mi je, naj bom bolj pridna, in zgodilo se ni nič! Potem sem se povezala s teto (očetovo sestro) in ji vse povedala. Šla je na socialno službo in z bratom so naju dali k drugi rejniški družini, v drugo vas. Sprejela sta naju mož in žena, ki nista mogla imeti otrok, a ves čas po najinem prihodu sta se prepirala in se po enem letu ločila. Brat je ostal pri moškem, ki je bil invalid, in ker ni mogel obdržati obeh, sem jaz pristala v novi rejniški družini.

Spet sem prišla v drugo družino, drugo vas, drugo šolo, a tokrat so se zame zav­zemali – gospe je bilo res pomembno, da imam kaj obleči, da hodim v šolo in se učim. Resnično je bila dobra do mene, a to je bilo že obdobje pubertete, in ker je imela rejnica tudi sina, ki je bil en dan mlajši od mene, sem vseeno živela v peklu, saj je bil fant neskončno ljubosumen name! Zaradi svojega ljubosumja je bil hudoben in mi je, če se je le dalo, zagrenil vsako minutko. Zato sem se pri petnajstih odločila, da ne bom več vsiljivka. Odločila sem se, da grem, da bom živela sama, saj je bilo povsod, kamorkoli sem prišla, nekaj narobe.

Korak v svobodo in samostojnost

Najprej sem šla v krizni center, kjer sem bila lahko le dva meseca, nato so me preselili v mladinski dom v Mariboru za dve leti. Tu so bili večinoma mladi z veliko težavami – drogirali so se, niso hodili v šolo … Jaz nikoli nisem imela takšnih problemov in končno so me dali v drug dom za mlade, ki so samostojni in lahko skrbijo sami zase. Pa vendar nikoli nisem bila za tja, živela sem z barabo, jaz pa to nikoli nisem bila, bila sem le brez staršev. Edini, ki mi je pomagal, je bil Jos Zalokar. Odločil se je, da hoče pomagati nekomu v mladinskem domu, ki nima ničesar in nikogar, in tako je izbral mene. Vsak mesec mi je nakazoval denar, dvakrat sva se videla, še vedno pa se pogovarjava po telefonu. Ta sreča me je doletela, ko sem bila prvo leto v domu.

Odrasla, odgovorna, zaljubljena

Pri šestnajstih sem se prvič zaljubila – ob koncih tedna sem hodila k bratu na obisk (še vedno je bil pri rejniku) in spoznala sem Igorja. Prej nisem vedela, kaj so čustva, kako je biti zaljubljen. Pri sedemnajstih sem z njim začela hoditi in po pol leta sem se preselila k njemu; živi pri mami. Mama me je težko sprejela, čeprav pravi, da me ima rada. A vesela sem, da ima zelo rada mojega sinčka, in to vse odtehta. Jaz pa se še vedno se počutim vsiljivka in si želim, da nama bo čim hitreje uspelo iti na svoje. Trudim se sto na uro – ob petih vstanem, ob pol sedmih grem v šolo, okrog dveh pridem domov, skuham in sem z otrokom.

Od petih do desetih sem v službi, na srečo je gostilna, v kateri delam kot natakarica, le tri minute oddaljena od hiše in bi vedno lahko prišla domov, če bi bilo z otrokom kaj narobe. Ko se vrnem iz službe, pojem in se do polnoči, enih učim. In veš kaj, čeprav sem v šolo začela hoditi šele januarja, saj sem bila prej na porodniški, znam že več od skoraj vseh sošolcev. Ker vem, zakaj se učim, kaj so moji cilji. Čeprav je zelo naporno, mi ni težko – če imaš samo malo volje, zmoreš popolnoma vse. Ni stvari, ki mi ne bi mogla uspeti. Če bi se zdaj odločila, da bom pravnica, bi to tudi postala. Vendar je moja pot drugačna – zdaj se pripravljam na maturo (pred tem sem hodila najprej na trgovsko šolo, nato sem vpisala dve dodatni leti za ekonomskega tehnika), potem pa bom šla študirat socialno delo – študij na daljavo, da bom lahko poleg delala in bom lahko čim več časa preživela z otrokom. Močno si želim, da bi lahko nekoč pomagala takim, kot sem bila jaz, in delala bom prav z njimi. Nihče jih ne bo razumel tako, kot jih razumem jaz, saj sem šla sama skozi vse to.

Moj otrok – moja sreča in odrešitev

Pri osemnajstih sem zanosila, bilo je povsem spontano, in pri devetnajstih rodila sinčka, ki ga imam neskončno rada, zanj bi resnično naredila vse. Trenutno je težko, saj hočem dokončati šolo (tudi zato, da bom lahko Aneju dala več) in hodim v službo, Anej pa je še tako majhen, star je komaj eno leto in dva meseca. A zmorem vse, saj je materinstvo nekaj najlepšega na svetu. Ko sem rodila, sem pozabila vse za nazaj, prvič v življenju sem bila resnično srečna. Tako močno sem čakala na svojega otroka, dala mu bom vse, česar sama nisem imela. Hočem, da čuti, da ima mamo, da dobi materinsko ljubezen. Ko imaš otroka, se mu moraš posvetiti, se z njim pogovarjati. Jaz se z njim pogovarjam o popolnoma vsem, in čeprav me ne razume, me vedno zavzeto posluša.

Izgubljena mladost? Nikakor!

Čeprav so moji vrstniki zdaj sredi zabav, sama nimam tako velike želje po tem, da bi šla ven, saj imam doma Aneja. In če grem kdaj ven, vedno mislim nanj. In to je pravzaprav najlepše! Ni težko, temveč lepo! Življenje z otrokom se ti popolnoma spremeni, a meni se je na lepo.

Moj fant je star 32 let (z vrstniki se nikoli nisem ujela, zdeli so se mi preotročji) in tudi on je nor na otroke, imela bova najmanj tri! Žal mi je le, da se tako malo vidiva, saj on cele dneve dela. No, čez vikende smo vsi skupaj, in to me osrečuje. Ker nikoli nisem imela veliko, sem zadovoljna z majhnimi stvarmi.

Svojo zgodbo sem želela povedati mladim, da bi razumeli, kako pomembno je, da imamo starše.

Sama sem jih najbolj potrebovala, ko sem prišla v puberteto, ko sem tako močno potrebovala pogovor, pa ni bilo nikogar. Zato ceni svoje starše, ker nikoli ne veš, kako je brez njih. Starše potrebuješ ves čas, tudi takrat, ko ti gredo na živce, v kritičnih situacijah, predvsem v puberteti, pa ti mora nekdo stati ob strani. Takrat se brezglavo iščeš v svetu, in če imaš mamo in očeta, jima lahko vse poveš.

Ko so se vrstniki pritoževali nad ‘ta starimi’, sem si mislila, le kaj jim je? Saj razumem, da je težko, da ti težijo, vendar je to en odstotek od preostalih devetindevetdesetih, saj te imajo radi, te vzgajajo, skrbijo zate. Jaz nisem nikjer dobila ljubezni, top­line, vdanosti – kot da tega ne bi potrebovala, kot da sem nihče, nevidna.

Ko sem bila stara 16 let, sem doživela prometno nesrečo in sem bila en teden v komi. Vsi so mislili, da bom umrla, tudi jaz, in želela sem videti mamo. A ni prišla, čeprav je vedela, teti pa je rekla ob novici: “Ena skrb manj.’’

Dolgo časa sem mislila, da sem jaz tista, ki sem naredila nekaj narobe, in nisem vedela, kako naj to ‘popravim’. Včasih se sprašujem, kako bi bilo, če bi ostala doma, a vseeno vem, da slabše ne bi moglo biti. Mami se še sanja ne, kaj vse sem preživela.

Ko sem videla mamo

Mamo sem prvič videla, ko sem imela deset let. Za en teden sem bila pri teti na počitnicah, in ko smo šle skupaj z njo in sestrično v trgovino, je bila tam tudi ona. Nisem vedela, kdo je, a zdela se mi je tako čudna, da sem jo pokazala sestrični in ji rekla, kakšna čudna ženska stoji pri polici za kruh. Na poti domov me je teta spraševala, kaj bi naredila, če bi srečala mamo, in mi nato povedala, da je bila v trgovini moja mama. Tudi teta in sestrična me nikoli nista razumeli, tudi z njima se nisem mogla pogovarjati. Pri teti sem bila na obisku med počitnicami enkrat pri osmih in drugič pri desetih letih, nato pa sem se odločila, da sem odrasla in da ne bom več hodila na počitnice.

Prijatelji so prišli, ko sem postala nekdo

Dokler sem odraščala in živela na plečih drugih, nikoli nisem imela prijateljev; nihče me ni razumel, nihče me ni znal poslušati. Pravili so mi, saj bo, jaz pa sem se spraševala, kaj bo? Kdaj bo? Ko sem bila še majhna, so me zafrkavali, če sem pokazala, da sem ranljiva, in zato sem bila raje ves čas dobre volje, da so me vrstniki sprejemali.

Danes imam veliko prijateljev – komaj pri dvajsetih sem postala pomembna, šele zdaj me ljudje vidijo. V šoli in službi kar cvetim, ker imam okoli sebe ljudi, ker se lahko pogovarjam.

Preživela sem in zdaj resnično živim!

Natalija je dozorela v odločno in močno žensko.

  • Sem značajsko tako močna, da nisem pila, se drogirala, se smilila sama sebi, ker sem vedela, da s tem samo škodujem sama sebi, da je to najslabše in si potem vedno na dnu.
  • Če bi čakala, da me bo nekdo pobral iz te črne luknje, bi bila vedno na dnu. Če imaš za seboj takšno otroštvo in mladost, moraš biti zelo močan in moraš veliko delati na sebi.
  • Zdaj sem zelo ponosna sama nase: vsem pomagam. Meni ni nikoli nihče pomagal, jaz pa sem tako srečna, da lahko pomagam in poslušam druge.

Po Natalijinih besedah zapisala Petra Kocjančič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri