(Pre)prosta odločitev tvojega srca

Ko nekomu pomagamo, se tudi sami počutimo bolje, a prostovoljstvo je še nekaj več. Ta prijetna obveznost te povezuje s samo seboj in drugimi. S prostovoljst­vom ne služiš, a si zaradi njega z vsakim dnem bogatejša. In nemalokrat ti prav takšno delo odpre vrata v sanjsko službo.

26. 6. 2008

Ko smo pobrskale po spletu, smo ugotovile, da prav vsaka lahko najde zase področje, na katerem bi resnično lahko pomagala drugim in hkrati tudi sebi, saj gredo te stvari z roko v roki.

Katarina Leban in Eva Gregorčič

Cigoj, društvo Mačjelovka

Ljubljana, moje mesto (bi rekle mačke)

Od lanskega decembra, ko tudi uradno obstaja društvo Mačjelovka, so ‘mačjelovke’ polovile približno 500 potepuških muc, mačkonov in … naraščaja – v mačjem svetu se to pač dogaja pogosto, zanesljivo in povsem nenačrtovano.

S priboljški jih zvabijo v živolovko ali v transporter, nato pa v peti prestavi k veterinarju na mačji sistematski pregled (kastracijo ali sterilizacijo, testiranje za bolezni, cepljenje, oskrbo morebitnih poškodb, odstranjevan­je notranjih in zunanjih zajedavcev), pri čemer jim velikodušno pomaga dr. Iris Selan, vodja zavetišča Gmajnice in klinike za male živali Tristo kosmatih.

Vseh 500 srečnic je na ta izlet zagotovo že pozabilo in zdaj mirno spet nadzoruje svoj mačji mestni teritorij ali udobno dnevno sobo novih skrbnikov.

Adijo, prosti čas

Odkar se z mačkami ukvarjata vse ljube dni, sta Katarina in Eva polno zaposleni mladi dami. Katarina je tudi novopečena mamica, a je z živolovko mačke ‘strašila’ naokrog še v osmem mesecu nosečnosti.

Evo, ki jo na ‘akcijah’ spremlja njena devetletna hči, v tem trenutku najbolj skrbi mačji baby boom – tako se je njen drugi delovnik podaljšal do ‘kolikor zmore’. Njuna domova sta od nekdaj zatočišče za brezdomne živali, zdaj pa je njihovo število tako vrtoglavo naraslo (po prvi oceni je samo v Ljubljani pet tisoč prostoživečih mačk, ki živijo v kolonijah), da morata za pomoč prositi tudi tebe, draga bralka.

S to ljubeznijo se rodiš, z leti pa v tebi le še zraste želja po aktivnem spreminjanju družbe na bolje – del nje so tudi živali in zanju med njimi in ljudmi ni nikakršnih razlik: vsi si zaslužimo dostojno življenje, vsi imamo pravico biti siti in zdravi. Pa tudi po mačje zadovoljni. Če ljubiš živali, se je težko pretvarjati, da se te njihova prepogosto žalostna usoda ne tiče.

Po letih prostovoljstva na lastno pest jima je pred nekaj meseci skupaj s somišljenicami uspelo ustanoviti društvo, ki pod eno streho združuje lovilke, hranilke, aktivne in podporne člane ter donatorje. A težav s tem še ni konec.

Pridruži se jim

‘Mačjelovke’ bodo vesele kakršnekoli pomoči s tvoje strani – morda bi malim mačicam lahko vsaj nudila začasen (ali stalen) dom. Na začetku ti bodo mačjelovke materialno pomagale s hrano in mačjim straniščem.

Vesele bi bile tudi, pravzaprav kar prijetno presenečene, če bi jim prisluhnila in pomagala tudi občina. Čeprav se na srečo izboljšuje odnos ljudi do živali, ki je resnični kazalec zrele družbe, se kot vse prostovoljke tudi ‘mačjelovke’ zaradi pomanjkanja denarja dnevno srečujejo s hudimi dilemami.

Ni se jim težko fizično pretrgati na pol; teže je, ko je treba na pol pretrgati srce. Kaj storiti: plačati terapijo z antibiotiki nekaj hudo bolnim mucam ali operacijo zadnjih tačk povoženi muci? Zelo preprosto: potrebujejo denar, ker bodo le tako lahko poskrbele za čisto vse.

Veliko učinkovitejše bi bile, če bi imele več živolovk in transporterjev. In ker v tem za zdaj ženskem društvu ni nobene, ki bi znala postaviti spletno stran, ni pa skrivnost, da Cosmo berejo tudi študentje računalništva, je tole še poziv za tvojega dragega. Čeprav se ne razumejo na splet, mu bodo mačke prav gotovo hvaležne.

S svojim delom bi ‘mačjelovke’ rade ozavestile javnost o prostoživečih mačkah, njihovi oskrbi (zanje požrtvovalno skrbi tudi veliko število starejših gospa) ter pomenu sterilizacije in kastracije zanje.

Zaradi teh mačjih varuhinj so po novem mačji potepuhi odličnega zdravja. Zavedajmo se, da so naša skupna skrb, saj so se v nezavidljivem položaju znašle zaradi nas. Lovilke, hranilke, posvojitelji, novi podporni člani, donatorji – javite se!

INFO: www.macjelovka.org; info@macjelovka.org

Anja Žnidaršič in Lara Zorn,

društvo: Kralji ulice

Velikokrat so pravi carji!

Ne verjameš? Začni se pogovarjati z njimi in hitro boš spoznala, da je marsikateri zelo razgledan in inteligenten, le usoda se je grdo poigrala z njim. Nikakor niso vsi alkoholiki in zadrogiranci, teh je le peščica.

Anja in Lara sta bili zaradi vseh stereotipov o brezdomcih, ki so zasidrani v naših glavah, sprva začudeni, da je večina zelo urejenih – da jim je pomembno, da so čisti in kolikor toliko urejeni. In da veliko od njih nikoli ne prosi za denar, saj tega preprosto ne zmorejo, živijo le od prodaje časopisa Kralji ulice.

To je njihov skromen zaslužek, njihovo delo, ob katerem požrejo marsikatero pikro; velikokrat se jima potožijo o ponižanjih, ki jih doživijo na cesti.

Tudi oni so del družbe, lahko pa so tudi pravi prijatelji

Lara je med prostovoljnim delom dobila novega prijatelja: “Zgodba je kot iz filma, le da je žal resnična. Fant je za svoje dekle vzel kre­dit za stano­vanje. Po­tem je naenkrat ostal brez službe, denarja, dekleta in stre­he nad glavo.” In takšni pre­tresljivih zgodb je še veliko. Ker so zelo odprti, ko najdejo zaupanje vate, spoznavaš nove in nove zgodbe, ki te bogatijo in ti dajo misliti ter ti v grenkih trenutkih povedo, da boš zmogla.

“Prostovoljci pretipkavamo članke za časopis, pomagamo urejati uradne dokumente, razvažamo in dostavljamo časopise, se pogovarjamo ali le kartamo – organizirali smo že celo turnir. Veliko jim pomeni že to, da jim prisluhneš. Da greš z njimi v skladišče po novo (rabljeno) oblačilo in predvsem, da jih spremljaš do uradnih ustanov in jim pomagaš pri urejanju zavarovanj.

Prostovoljci jim pomagamo tudi z različnimi metodami za krepitev moči, da bi se laže znašli v krutem kapitalističnem svetu. Ampak veš kaj je zanimivo? Da so ti ljudje po navadi veliko večji optimisti kot mi, ki si poleg strehe nad glavo in toplega obroka lahko privoščimo tudi novo kolekcijo cunjic, čevljev in nakita, počitnice in Cosmo. Pa vseeno je težko gledati, kako nekateri trpijo,” pravita Anja in Lara. “Ko greš z njimi v klet, ko izbirajo med tistimi nekaj starimi in rabljenimi oblačili, jaz pa imam doma vsega preveč! Jaz imam vse, oni ničesar.”

In še nekaj: brezdomci skrbijo, da v našem mestu ni injekcijskih igel. Ker vsak izmed njih dobro pozna območje, na katerem se giblje, tudi hitro opazi, če se tam znajdejo igle, in to sporoči na dnevnem centru. Nato skupaj s prostovoljci čistijo igle.

Zakaj delo z njimi?

Življenje je bilo do njih vsaj enkrat precej neusmiljeno in ostali so brez strehe nad glavo. Anja in Lara pravita, da sta z delom z njimi spoznali, da nič na tem svetu ni samoumevno – ne streha nad glavo ne ljubezen. In niti ne razumevan­je institucij, ki naj bi jim pomagale, sorodnikov, prijateljev in znancev. Ko izgubiš službo in nato streho nad glavo, gre po navadi pot samo še navzdol … Kateri naslov napisati v prošnji? Kje dobiti primerno oblačilo, kako biti samozavesten? Tudi s tem se ukvarjajo prostovoljci. Treba jim je vliti moč in pogum, da ne bi za vedno ostali zunaj. Ker ne potrebujejo samo nekaj drobiža in sendviča, temveč tudi toplo besedo in nasmeh, lahko pomagaš pri ustvarjanju časopisa, s katerim si tudi oni služijo kruh. Če bi rada sebi in njim bogatila čas, se pridruži Anji, Lari in drugim prostovoljcem.

INFO: kraljiulice@gmail.com

Darja M. Korevec,

Svetovalnica za motnje hranjenja Muza

Veselje nad drobnimi napredki

Že kot majhna punčka je Darja z zanimanjem prisluhnila pogovorom med starejšimi, ko so razpravljali in reševali težave drugih ljudi. V poznih najstniških letih se je znašla pred lastno resno težavo. Sledila je svoji potrebi, poiskati si sogovornika, ki njene stiske ne bi podcenjeval in bi mu lahko zaupala.

Tako je bila leta 1996 ustanovljena Svetovalnica za motnje hranjenja Muza odlična odlo­čitev. Okrevanju se je posvetila z vsemi svojimi močmi in tako je proti koncu te poti, polne pomembnih spoznanj in izkušenj, začutila, da bi vso to ‘dediščino življenja’ rada podelila tudi z drugimi. Tako je postala Muzina prostovoljka. To delo z enakim veseljem in predanostjo opravlja že šest let.

Delo prostovoljke v Svetovalnici Muza

Najprej je začela z drobnimi pisarniškimi opravili v Svetovalnici. Njen prvi stik z uporabnico je bil, ko je začela z individualnim spremljanjem osebe z motnjo hranjenja.

To je namenjeno tistim, ki še niso zboleli, ampak občasno nezadovoljstvo s svojim videzom ali različne stiske rešujejo s hrano (prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba različnih sredstev), in vsem tistim, ki so že proti koncu okrevanja, a potrebujejo še nekaj vzpodbude, da bi se jim ponovno razprla krila.

Darja se s takšno osebo druži, se pogovarja o njenih stiskah in spoznanjih, ji nudi oporo, z njo podelili tudi delček svoje zgodbe in daje upanje, da je okrevanje možno. Svojo pot v Muzi je nadaljevala z enotedenskim vodenjem podporne skupine za osebe z motnjo hranjenja, tej pa je sčasoma dodala še vodenje podporne skupine za svojce in bližnje oseb z motnjo hranjenja.

Namen te je priznan­je in zavedanje, da ob osebi z omenjeno motnjo tudi bližnji doživljajo stisko in potrebujejo kanček časa, pozornosti, skrbi tudi zase, aktivnejše vklju­čevanje v proces okrevanja prizadetega, podelitev svoje zgodbe z ljudmi, ki doživljajo podobno, ter pridobivanje globljega vpogleda v samo motnjo.

Vseskozi je Darja v Muzi prisotna pri dodatnih dejavnostih, to so izleti v naravo, ustvarjalne in tematske delavnice, na enoletnem bivalnem seminarju, sodeluje pri spletnem časopisu pa tudi v medijih (revije, radio, televizija).

Živa Barbie ne bi preživela

Lansko leto je pod okriljem Muze v sodelovanju z Dove predvsem po osnovnih šolah izvajala projekt z naslovom Tvoje telo?, ki je spregovoril o vplivanju medijev na ustvarjanje mladostnikove telesne samopodobe.

Presenečena je bila, da nekateri otroci o tem, kako se počutijo v svojem telesu in kako doživljajo svoj videz, govorijo zelo redko, pa čeprav ga mnogo otrok razvršča na prva mesta na lestvici svojih vrednost.

Veliko deklet se trudi, da bi postale na las podobne manekenkam. Sprašujejo se, ali menijo, da bi bile tako srečnejše. Darja je na spletu našla podatek, da punčka Barbie, ta ‘idealna’ ženska, v resničnem svetu sploh ne bi preživela. Njen pas je namreč preozek, da bi bilo v njem dovolj prostora za vitalne organe, kaj šele za nekaj zdrave maščobe. Najstniki so se ob tej informaciji čudili.

Na delavnici so dobili še nekaj drugih zgovornih podatkov, ki so jih vzpodbudili, da so začeli razmišljati s svojo glavo. Veliko več pozornosti bi moralo biti namenjene preventivi pred motnjami prehranjevanja oziroma pred motnjami hranjenja, saj se pogosto prvi zametki pojavljajo ravno v najbolj ranljivem zgodnjem najstniškem obdobju.

Motnja hranjenja je izrazito samouničevalno vedenje, pot v bolezen je kratka, okrevanje pa zelo dolgotrajen, boleč, a na srečo tudi ustvarjalen proces. Darja pravi, da je bogato plačilo za njeno delo to, da je lahko prisot­na ob teh osebah, ko hodijo po poti svoje osebne rasti.

Najlepše ji je, ko pri ‘svojih puncah’ opazi tudi tiste čisto drobne napredke. Ko vidi, da začne oseba spet polneje živeti. Tudi v svoji drugi službi je spremljevalka ljudi, toda na drugačen način. Dela v Kliničnem centru, kjer vozi bolnike na slikanja, posege … pa tudi – na srečo redkokdaj – v mrtvašnico. Tu se sooča tudi s smrtjo, ki nemo sporoča, da je treba vsak trenutek živeti polno.

Morda prav zdajle stojiš na enem ali drugem bregu: bodisi si v stiski in potrebuješ pomoč bodisi pa si se izkopala iz motnje hranjenja in bi zdaj rada pomagala drugim. Potem si kot stara ali nova Darja in mogoče ni tako slaba zamisel, da tudi ti v svojem življenju čim prej narediš prostor za muze.

INFO: http://users.volja.net/muza; dmuza@volja.net

Nina Divjak,

društvo: DROGART

Prostovoljstvo je lahko čista zabava

Nina se rada zabava. Rada ima partije, delo z mladimi, glasbo in ve, da se imaš lahko dobro tudi brez drog. A to je že drugo poglavje. Nina ne igra učiteljice ali starša, ki žuga s prstom, temveč pomaga mladim na partijih, tako da jim brezplačno daje vodo in cedevito (dehidracija je namreč velika težava na plesišču, ko ti daje dodatno moč tabletka), prvo pomoč (to je bila prva stvar, ki se je je morala naučiti), jih vodi na zrak, prepoznava tiste, ki so (ali morda bodo) potrebni pomoči, se pogovarja z njimi, in če je čas, vmes tudi zapleše.

“Seveda ni enako, kot da bi se brezskrben šel sam zabavat, ves čas moraš imeti vse pod nadzorom, a vseeno, kljub vsem naporom tistih dvanajstih ur se imam vedno super in imam občutek, da se zabavam in zraven naredim še nekaj dobrega.”

Začelo se je kot obveznost

Najprej je delala prostovoljno, ker je bila to obveznost na fakulteti. Nato je ostala, ker ji takšno delo resnično ustreza. “Delam takrat, ko imam čas, ko mi odgovarja. In delo z mladimi na zabavah je res nekaj nepozabnega.” Prvi korak je bil uspešno opravljen tečaj iz prve pomoči.

“Nato sem se morala naučiti, kako je videti človek, ki je nekaj vzel, in zelo do­b­­ro je izvedeti, kaj je vzel.” Zelo pomemben je pogovor, in tudi tega se je morala Nina na­učiti drugače, kot je bila vajena prej. “Ne­kateri so zelo preplašeni in jih je resnično strah, med pogovorom moram hitro ugotoviti, kako sogovornika, ki ima težave, odvrniti od nečesa, kar ni dobro zanj, in se z njimi čim bolj pogovoriti, da ni več preplašen.”

Pridružujejo se jim njihove ‘stranke’

Nina pravi, da jih mladi zelo dobro sprejemajo, da jih opazujejo, se z njimi pogovarjajo že takrat, ko pridejo po pijačo, večkrat jih je kdo že vprašal, kako poteka njihovo delo, in se jim tudi pridružil. Dve uri pred vsakim partijem je sestanek, na katerem določijo vodjo ekipe. Ta se dogovori z varnostniki in organizatorjem, nato vse pripravijo, da takoj lahko začnejo delati.

Po navadi ekipo na terenu sestavlja pet prostovoljcev, na manjših partijih trije, na večjih pa tudi 11. Razdelijo se na tiste, ki so na stojnici s pijačami in informacijami, in tistimi, ki hodijo naokoli in opazujejo, komu je treba pomagati.

Tako kot povsod drugod tudi tu ni dovolj in ker so tukaj še posebno veseli mladih ljudi, z njihovimi idejami in željami in ker – saj vemo – se rada zabavaš in poplesuješ skozi življenje, premisli, ali bi kakšno noč podarila tistim, ki mislijo, da brez tabletk in alkohola (še) ni pravega žura.

INFO: www.drogart.org: info@drogart.org

Tina Torelli in Petra Kocjančič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri